Jedro

Za odločitev v tem postopku je relevanten le položaj, ki ga ima bratranec po določbah davčnih predpisov. Ta se, ko gre za obdavčitev, ne uvršča v tretji dedni red, ki je v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice. Položaj bratranca v davčnem predpisu torej ni izenačen s položajem, ki ga ima po ZD. To pomeni, da tožnik ne more uspešno uveljavljati davčno ugodnejše obravnave (nižje davčne stopnje) na tej podlagi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožeči stranki od prejete dediščine po pokojni A.A. odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila v znesku 3.168,15 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-25/2012 z dne 10. 12. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je tožeča stranka kot bratranec zapustnice pravilno uvrščena med „vse druge osebe“ iz razdelka c) 8. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), ker III. dedni red iz razdelka b) zajema le dede in babice, ne pa tudi njihovih potomcev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da sta davčna organa napačno uporabila 8. člen ZDDD in tožnika zato uvrstila v napačno kategorijo davčnih zavezancev. Dedne rede pri zakonitem dedovanju, ki je nastopilo tudi v primeru tožnika, določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Tožnik je dedoval kot dedič III. dednega reda, saj je bila zapustnica njegova sestrična. Stališče davčnih organov, da dedni redi po ZD niso enaki dednim redom in s tem kategorijam davčnih zavezancev po ZDDD, je sicer načeloma pravilno, vendar ta razlika nastopi le pri II. in ne tudi pri III. dednem redu. Razdelek b) je podnaslovljen „III. dedni red (dedi in babice)“, kar je popolnoma enako kot v ZD. Tako lahko pridemo le do zaključka, da so osebe v III. dednem redu po ZD enake kot po ZDDD. ZD v določbah, ki se nanašajo na III. dedni red, določa kot dediče tudi potomce dedov in babic, vendar te osebe dedujejo na podlagi vstopne pravice, če dedi in babice niso več živi ob smrti zapustnika. Dediči so med seboj izenačeni, čeprav bi morebiti hkrati dedovala ded in babica ter bratranec ali sestrična zapustnika. Če bi bili dediči istega dednega reda, ki dedujejo na podlagi vstopne pravice, obdavčeni po različnih davčnih stopnjah, bi to pomenilo kršitev 2. člena Ustave, saj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Zato ni mogoče priti do zaključka, da ZDDD glede III. dednega reda določa drugače kot ZD in je treba zato tožnika obdavčiti s stopnjo iz razdelka b) 8. člena ZDDD ter mu davek odmeriti z uporabo davčne stopnje 8 % od davčne osnove 10.000,00 EUR in 9 % od davčne osnove 12.300,98 EUR. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo ustrezno spremeni, toženi stranki pa naloži vračilo preveč plačanega davka in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in svojih dosedanjih razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka bratranec zapustnice. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predvsem odločbe o pritožbi. In ker so tožbene navedbe vsebinsko enake pritožbenim, se sodišče, da bi ne prišlo do ponavljanja, na razloge tožene stranke v celoti sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da je za odločitev v tem postopku relevanten le položaj, ki ga ima bratranec po določbah davčnih predpisov. Ta se, ko gre za obdavčitev, tudi po presoji sodišča ne uvršča v tretji dedni red, ki je v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice. Položaj bratranca po navedenem v davčnem predpisu ni izenačen s položajem, ki ga ima po ZD. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati davčno ugodnejše obravnave (nižje davčne stopnje) na tej podlagi.

Razlaga, ki jo ponuja tožeča stranka, bi zato pomenila nedopustno širitev predpisane davčne ugodnosti. Sodišče se sicer strinja s stališčem, da je pomen izrazov, ki jih ZDDD ne opredeljuje, treba iskati v določbah ZD. To velja za opredelitev dedičev prvega dednega reda iz prvega odstavka 9. člena, ne pa tudi za opredelitev III. dednega reda, ki je v točki b) 8. člena opredeljen drugače in omejen izključno na dede in babice. Iz ocene stanja in razlogov za sprejem zakona izhaja, da je bilo v letu 2005 na podlagi določb prej veljavnega Zakona o davkih občanov v tretji dedni red (dedi in babice) uvrščenih slab odstotek zavezancev. Kljub navedeni ugotovitvi pa zakonodajalec opredelitve III. dednega reda z določbami ZDDD ni spremenil. Po presoji sodišča pa tudi ni utemeljen ugovor, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z Ustavo. Odločitev namreč ne odstopa od stališč davčne in sodne prakse. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča je ustavna pravica enakosti pred zakonom kršena le, če pristojni organi enake dejanske položaje obravnavajo različno. S sporno razlago tudi ni omejena vstopna pravica potomcev zapustnikovih starih staršev po določbah ZD, saj se z njo v pravico do dedovanja ne posega. Način zakonske ureditve pa je stvar zakonodajalca in sodišče za presojo njegove ustreznosti ni pristojno.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).