Jedro

Nestrinjanje katerekoli od strank z rezultatom pravnomočno končanega sodnega postopka ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. To velja tudi za primer, ko je predlagana obnova pravnomočno končanega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je zavrnil toženčevo zahtevo za izločitev višjih sodnikov na Višjem sodišču v Ljubljani ...

Proti temu sklepu je vložil toženec pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za zavrnitev zahteve za izločitev sodnikov ne zadošča le izjava sodnikov, da niso podani razlogi za izločitev. Pomembno je tudi njihovo postopanje v konkretni zadevi. To pa je bilo tako, da so potrdili odločitev sodnika prve stopnje, ki se je z odvetnico tožeče stranke dogovoril za izrek sodbe. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bila toženčeva zahteva obravnavana po določbah ZPP 1977 ali novega ZPP. Ne gre za neodvisno sojenje, če sodniki sami odločajo o svoji izločitvi. Sojenje tudi ne more biti nepristransko, če v rednem postopku in v obnovitvenem postopku odloča isti sodnik. Z obravnavanjem nepopolnih in nerazumljivih vlog tožeče stranke so vsi sodniki pritegnili goljufivemu ravnanju tožeče stranke. Pritožbi naj se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne v novo odločanje.

Podrejeno naj se vse dosedanje sodbe in sklepi spremenijo tako, da bo izvršilni predlog tožeče stranke zavržen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, določbe katerega Zakona o pravdnem postopku so bile uporabljene, niso utemeljene. Iz izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da so bile uporabljene določbe procesnega zakona, ki je veljal ob izdaji sklepa, tedaj določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (naprej: ZPP).

Tudi stranke lahko zahtevajo izločitev sodnikov, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (prvi in drugi odstavek 72. člena ZPP).

V zadevi je trenutna procesna situacija naslednja: Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VII P 768/98 z dne 16.3.2001 zavrnilo toženčev predlog za obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka opr. št. VII P 768/98. Proti temu sklepu je toženec vložil pritožbo, o kateri pritožbeno sodišče, zaradi toženčeve zahteve za izločitev treh sodnikov pritožbenega sodišča, še ni odločilo.

Pretežni del toženčevih pritožbenih trditev, s katerimi se izpodbija sklep predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, se nanaša na delo sodnika, ki je zadevo obravnaval na prvi stopnji. Glede na to, da bi lahko toženec zahteval izločitev tega sodnika le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku pa ne več (drugi odstavek 72. člena ZPP), Vrhovno sodišče na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na delo sodnika prve stopnje, ne bo odgovarjalo.

Izločitev sodnikov pritožbenega sodišča je zahteval toženec v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi njegovega predloga za obnovo postopka in to le s predlogom, naj "pritožbeno sodišče pod novim senatom obnovo postopka dovoli" (zadnji stavek na četrti strani toženčeve pritožbe z dne 14.9.2001). Na poziv pritožbenega sodišča je toženec z vlogo z dne 13.4.2002 predlog za izločitev dopolnil s trditvami, ki so dobesedno povzete v tretjem in četrtem odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa predsednika Višjega sodišča v Ljubljani.

Odločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, da te trditve ne predstavljajo nobenega od izločitvenih razlogov, ki so navedeni v 70. členu ZPP, je pravilna, toženčeva pritožba, ki trdi nasprotno, pa ni utemeljena.

Toženec ne zatrjuje nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP. Uveljavlja tedaj izločitveni razlog iz 6. točke istega člena ZPP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine (tedaj ne tiste iz 1. do 5. točke), ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

Tako v predlogu za izločitev, kot tudi v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev, toženec pavšalno in z ničimer argumentirano zatrjuje, da naj bi sodniki pritožbenega sodišča, katerih izločitev je zahteval, s potrditvijo odločitve sodnika prve stopnje, potrdili tudi njegovo pristransko sojenje in procesno nekorektna ravnanja tožeče stranke. Več kot očitno je tedaj, da temelji toženčeva zahteva za izločitev na nezadovoljstvu z rezultatom že pravnomočno končanega pravdnega postopka opr. št. VII P 768/98 (ta se je končal s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII P 768/98 z dne 9.4.1999, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1710/99 z dne 11.10.2000). Nestrinjanje katerekoli od strank z rezultatom pravnomočno končanega sodnega postopka, pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. To velja tudi za primer, kakršen je obravnavani, ko je predlagana obnova pravnomočno končanega postopka.

Pritožbene trditve, da temelji zavrnitev zahteve za izločitev le na izjavah sodnikov, pa niso korektne.

Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva (četrti odstavek 71. člena ZPP - enako prej četrti odstavek 74. člena ZPP 1977). Zahteva po pridobitvi sodnikove izjave tedaj temelji na zakonu, podana izjava sodnika pa ne pomeni, da "sodnik sam odloča o svoji izločitvi", kot neutemeljeno trdi pritožba (peti odstavek na drugi strani toženčeve pritožbe).

Po povedanem se je pokazalo, da toženčeva pritožba ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.