Jedro

Čeprav so sodne takse del pravdnih stroškov in s tem postransko oziroma akcesorno vprašanje pravdnega postopka, gre tudi pri vprašanju plačila sodnih taks, vključno z oprostitvami, le za vprašanje odnosa med državo in prosilcem, kar pa nima značaja civilnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 19.1.2010. Tako je odločilo po ugotovitvi, da toženka k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila pisne izjave o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, zaradi česar je vloga nepopolna. Navedlo je, da toženke ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi oziroma odpravi nepopolnosti, ker je vlogo vložila preko pooblaščanca - odvetnika. Pri tem se je sklicevalo na 2. odst. 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in stališča sodne prakse (sklep VSL I Cp 535/2009).

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in samo odloči o taksni oprostitvi, podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo v nadaljnje odločanje prvemu sodišču. Očita mu zmotno uporabo 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1 – Ur. l. RS, št. 37/2008). Upoštevaje 39. člen ZST-1 bi bilo treba pri odločanju uporabiti prejšnji Zakon o sodnih taksah (ZST – Ur. l. SRS, št. 30/78 in naslednji), ker se je postopek pričel z vložitvijo tožbe pred letom 2008, torej pred uveljavitvijo ZST-1. Po pritožbenem mnenju je napačna tudi uporaba 2. odst. 108. člena ZPP. Opozarja na pravno praznino na področju procesnih pravil v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila sodnih taks. Zapolniti jo je treba s subsidiarno uporabo določb pravno najbližjega – upravnega postopka. Po načelih Zakona o upravnih taksah (ZUT) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki bi morala biti uporabljena tudi v tem postopku, ni predvideno strožje obravnavanje odvetnikov kot strank samih. Zato je zavrženje vloge brez poziva za dopolnitev v nasprotju s 67. členom ZUP. Sklicuje se na novejšo sodno prakso, ki je zavzela tako stališče, in prilaga odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 209/2009 z dne 10.6.2009, II Cp 1292/2009 z dne 29.7.2009 in I Cp 1882/2009 z dne 26.8.2009. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno naziranje, da prehodna določba 39. člena ZST-1 vpliva na odločanje o predlogih za taksno oprostitev, je zmotna. Navedeno določilo se namreč nanaša zgolj na odmero in plačilo sodnih taks, saj določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi – to je po ZST. Odmera takse pa ni predmet tega pritožbenega postopka.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo 2. odst. 108. člena ZPP. Prvo sodišče se je pri uporabi navedenega določila sicer sklicevalo na stališče sodne prakse – odločbo VSL I Cp 535/2009 z dne 22.4.2009, ki pa je v novejši praksi tukajšnjega sodišča preseženo. Odstop od prakse, na katero se sklicuje prvo sodišče, je bil podrobneje pojasnjen že v sklepu IV Cp 2009/2009 z dne 10.6.2009, na katerega se sklicuje tudi pritožnica.

Tako se je uveljavilo stališče, da je treba pravno praznino na področju odločanja o taksnih oprostitvah (česar ZST-1 ne ureja niti ne napotuje na uporabo drugega predpisa) zapolniti s smiselno (in ne subsidiarno, kot zmotno zapiše pritožnica) uporabo določb ZUP. Plačilo sodne takse je namreč po svoji vsebini posebna obveznost stranke v razmerju do države. Čeprav so sodne takse del pravdnih stroškov in s tem postransko oziroma akcesorno vprašanje pravdnega postopka, gre tudi pri vprašanju plačila sodnih taks, vključno z oprostitvami, le za vprašanje odnosa med državo in prosilcem, kar pa nima značaja civilnega razmerja. Mogoče ga je uvrstiti med druge javnopravne zadeve v smislu 4. člena ZUP, zato je treba pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks smiselno uporabiti določbe ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99).

Tako je treba pritrditi pritožbi, da je prvo sodišče ravnalo v nasprotju s 67. členom ZUP, ker je nepopolno vlogo zavrglo, ne da bi toženko pozvalo, naj jo popravi oziroma dopolni.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti.

Prvo sodišče bo moralo v nadaljnjem postopku toženo stranko pozvati k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in nato njen predlog vsebinsko obravnavati.