Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parcel močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let. Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev izvedenca. Konkretna pravda ni nepravdni postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, kjer bi bilo potrebno z izvedencem urbanistične stroke ugotoviti preteklo rabo, zasnovo in namembnost zemljišč. V tej pravdi je bistvena presoja, ali je prišlo do prenosa pravice uporabe in posledično lastninske pravice. Slednje so toženci uspeli prepričljivo dokazati že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo do četrtotoženi in sedmotoženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) na ugotovitev lastninske pravice dela nepremičnine parc. št. 541/2, 241/6 in 240/5, vse k. o. 0000 – X ter podredni tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica dela nepremičnin parc. št. 541/2, 241/6 in 240/5, vse k. o. 0000 – X, kot je označeno na skici terenske izmere z dne 1. 10. 2017, skupaj z zahtevkom na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka) in odločilo, da stroške pravdnega postopka nosi tožnica (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je dobra vera tožene stranke (tožencev) temeljila na investicijskem programu in odločbi OLO z dne 9. 12. 1958. Z odločbo OLO na tožence ni bila prenesena pravica uporabe na celotni nepremičnini 486/1, ki se je kasneje delila. Odločba se nanaša na gradnjo vrstnih hiš, parcela št. 486/1 pa ni bila v celoti namenjena gradnji hiš. Meja med novo odmerjenimi zemljišči je potekala po prejšnji katastrski meji. Zaključek, da se tožnica ni nikoli štela za dejansko lastnico spornih nepremičnin, nima podlage v listinah spisa, saj je tožnica s šesto toženko sklenila najemno pogodbo. Sklenjena najemna pogodba je vplivala na dobrovernost šeste toženke. Ne drži, da je šesta toženka najemno pogodbo prekinila in prejela dobropis. Tožnica ji je poslala račun in prvi opomin. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je šesta toženka sklenila najemno pogodbo s tožnico zato, da bi imela mir, je neživljenjska in nesmiselna. Za lastno stvar se najemna pogodba ne sklepa. Šesta toženka je na spornih nepremičninah vse delala s soglasjem tožnice. Dejstvo, da je šesta toženka pravni laik, ne opraviči zaključka sodišča prve stopnje, da kljub najemni pogodbi ni štela, da je nepremičnina v lasti tožnice. Gre za poslovno popolnoma sposobno osebo. Dokazna ocena izpovedbe šeste toženke je napačna in v nasprotju z listinami, posebej glede na izpovedbe 1. do 4. toženca, ki so izpovedali, da lastnega zemljišča v najem ne bodo jemali. Tožnica je prerekala navedbe šeste toženke, da je s strani tožnice prejela dobropis, ker je prekinila najemno pogodbo, v pripravljalni vlogi dne 4. 3. 2020. Šesta toženka je priložila račun in prvi opomin, zato ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo njenim navedbam o dobropisu. Izpodbijana sodba je v tem delu neobrazložena in v nasprotju s podatki spisa.

Napačen je zaključek, da bi bilo iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige razvidno, če bi tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice.

Ne drži, da tožnica ni konkretizirano trdila, da sta bili nepremičnini prej javna cesta ali pot, zaradi česar naj bi bil predlog za postavitev izvedenca informativni dokaz. Na več mestih je tožnica konkretno navedla dejansko stanje in pravno podlago za pridobitev lastninske pravice, npr. v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2019. Če pa dokazni predlog ni bil dovolj konkretiziran, bi sodišče prve stopnje moralo tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev. Dokazni predlog tako ni bil ustrezno zavrnjen. Prav tako je napačna obrazložitev, da dokaza s postavitvijo izvedenca urbanistične stroke sodišče ne bo izvedlo, ker pravno relevantno dejstvo, ki ga je tožnica s tem hotela dokazati, ne bo dokazano. Sodišče ne sme zavrniti dokaza z vnaprejšnjo dokazno oceno. Navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 433/2011, II Ips 368/2004 in VIII Ips 118/2017. Sklicevanje sodišča prve stopnje na izpovedbe strank, ali so bila sporna zemljišča javna cesta ali pot, ne more biti podlaga za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca. O lastninjenju po ZGJS bi lahko izpovedal le izvedenec kot strokovnjak.

Tožnica je konkretno navedla, na katerem območju je bila pravica graditi prenesena in kje je potekala meja, ter v zvezi s tem predlagala tudi sodnega izvedenca geodetske stroke, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da je bila pravica uporabe prenesena na celotnih spornih nepremičninah, vendar dokaza s postavitvijo izvedenca ni izvedlo, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnica pa zatrjevanega dejstva na drug način, kot s postavitvijo izvedenca, niti ne more dokazati. Zaradi neobrazložitve zavrnitve dokaznega predloga je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožnici pa je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

Tožnica je izkazala, da so nekateri deli nepremičnin predstavljali del ceste in za takšne navedbe predlagala tudi izvedenca urbanistične stroke ter geodetske stroke. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati močnejše pravice na spornih nepremičninah, temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Cesta je izven pravnega prometa in je ni mogoče priposestvovati. Ali je na spornih nepremičninah na dan uveljavitve ZGJS potekala cesta ali ne, bi lahko ugotovil le izvedenec ustrezne stroke.

Sklenjena najemna pogodba med 6. toženko in tožnico potrjuje, da je slednja lastninsko pravico tožnici priznavala. Tudi iz posnetka Urbinfo z dne 1. 12. 2021 jasno izhaja, da meja med parcelami poteka na način, kot je potekala pred nepravdnim postopkom. Navedeno izključuje dobrovernost vseh ostalih tožencev, ki so se vsi zavedali poteka meje. Zgolj tri parcele od skupno osmih, ki so v lasti tožencev, naj bi imele drugačne meje. Ni življenjsko logično, da bi bila meja nekaterim pokazana v večjem, drugim pa v manjšem obsegu.

3. Toženci so odgovorili na pritožbo. Prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice po končanem nepravdnem postopku zaradi sodne ureditve meje N 716/2013. Nepravdno sodišče je odločalo o poteku meje na podlagi zadnje mirne posesti. V tej pravdi je tožnica zatrjevala, da ima na spornih delih nepremičnin močnejšo pravico (78. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parc. št. 241/2, 241/6 in 240/5, k. o. X močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let. Dobra vera tožencev je izhajala iz pravnega naslova Odločbe OLO Y.-X z dne 9. 12. 1958 in Investicijskega programa z dne 8. 12. 1958. Tožnica iz obdobja pred letom 2012, ko je meja med pravdnima strankama postala sporna, ni izkazala nobenih okoliščin, ki bi izkazovale nedobrovernost tožencev in njihovih pravnih prednikov.

7. Res je bila z Odločbo OLO Y.-X z dne 9. 12. 1958 na tožence prenesena pravice uporabe le na delu takratne parc. št. 486/1, vendar ravno v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopka prepričljivo izhaja, da je bil potek meje tožencem odmerjen v naravi. Tudi investicijski program je predvideval, da bodo zgrajene vrstne hiše imele pred vhodom vrt in dvorišče. Zakoličene meje v naravi pa so se pravdne stranke držale vse do leta 2012. 8. Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zaključilo, da najemna pogodba, ki sta jo sklenili tožnica in šesta toženka, ne izkazuje nedobrovernosti tožencev ali morebiti drugačnega dejanskega stanja. Šesta toženka je povsem življenjsko logično pojasnila, da je najemno pogodbo sklenila iz razloga, da bi preprečila uporabo svojega dvorišča tretjim osebam, ki so parkirali in se zadrževali na njeni parceli. Sodišče prve stopnje je šesti toženki utemeljeno sledilo, da s sklenjeno najemno pogodbo tožnici ni priznavala lastninske pravice, ampak je pogodbo sklenila iz pragmatičnih razlogov, da bi imela mir na spornem zemljišču. Kasneje je s tožnico najemno pogodbo tudi prekinila in prejela dobropis. Tožnica dejstva, da je bila najemna pogodba prekinjena in tožnici izdan dobropis, ni zanikala. V pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2020 je zgolj navedla, da šesta toženka v prilogah ni priložila zatrjevanega dobropisa, ampak le račun in prvi opomin, kar naj bi kazalo na njeno neverodostojnost. V spisovnih podatkih ni najti trditev, da dobropis ni bil izdan in najemna pogodba ni bila prekinjena.

10. Bistveno je, da je bila najemna pogodba sklenjena v letu 2014, potem ko je bila meja med pravdnima strankama že sporna in je že potekal nepravdni postopek N 716/2013. Kljub dejstvu, da preostali toženci najemne pogodbe niso hoteli skleniti, ker se za lastno stvar najemne pogodbe ne sklepa, ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov in razloga šeste toženke za sklenitev pogodbe, sklenjena najemna pogodba ne izkazuje nedobrovernosti šeste toženke v času prenosa pravice uporabe in priposestvovanja lastninske pravice. Tudi iz listin, ki jih je priložila šesta toženka, ne izhaja drugače, saj se posek smreke ponovno nanaša na obdobje po letu 2012, ko je bila meja že sporna in je tudi že tekel nepravdni postopek za sodno ureditev meje.

11. Res ni nujno (čeprav zelo malo verjetno), da bi bila lastninska pravica tožnice že vpisana v zemljiško knjigo, če bi se lastninila po določbah ZGJS. Vendar kljub temu tožnica ni uspela dokazati, da bi bile sporne nepremičnine del javne infrastrukture in lastninjene po ZGJS, kar je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 45. - 47. točkah obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni navedla konkretnih trditev, da bi bile sporne nepremičnine po takrat veljavnih predpisih javna cesta ali pot. V pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2019 je tožnica zgolj podrobno povzela pravno ureditev lastninjenja infrastrukturnih objektov in naprav v času lastninjena družbene lastnine. Ni pa podala dejanskih navedb, zakaj naj bi sporni del nepremičnin predstavljal javno cesto. Tožnica je podala dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi povedal, ali so sporne parcele predstavljale javno cesto ali pot. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, ker tožnica ni postavila ustreznih trditev, zakaj naj bi sporni del parcel sploh predstavljal javno cesto. Stranka mora najprej postaviti konkretne, dejanske trditve, ki jih nato lahko dokazuje s postavitvijo izvedenca. Tega tožnica ni storila, zato je sodišče prve stopnje zaradi odsotnosti ustrezne trditvene podlage takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tožnica tako v pritožbi zmotno graja, da je bil dokazni predlog zavrnjen, ker ni bil dovolj jasen ali konkretiziran in je s tem sodišče prve stopnje napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.

12. Sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve tudi podrobno pojasnilo, zakaj je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca o velikosti obsega zemljišča zavrnjen kot informativni dokaz. Iz listinske dokumentacije in izpovedb strank je jasno izhajalo, da sporna zemljišča niso bila del javne ceste ali poti, ampak dvorišče in vrt pred vhodom v hišo, ter da je bila velikost zemljišč za gradnjo hiš predvidena in v naravi odmerjena v današnjem obsegu spornih zemljišč. Tožnica pa je na drugi strani le pavšalno navedla, da je bil obseg zemljišča drugačen. Pri tem ni konkretizirala v kakšnem obsegu, celo sama pa je navedla, da ne razpolaga s podatki, kako se je zemljišče 486/1 kasneje delilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da gre tudi v tem primeru za informativni dokaz, brez ustrezne trditvene podlage. O obsegu spornega zemljišča pa sicer sodišče prve stopnje ni odločalo le na podlagi zaslišanja tožencev, ampak tudi listinskih dokazov in nespornih dejstev.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev izvedenca. Konkretna pravda ni nepravdni postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, kjer bi bilo potrebno z izvedencem urbanistične stroke ugotoviti preteklo rabo, zasnovo in namembnost zemljišč. V tej pravdi je bistvena presoja, ali je prišlo do prenosa pravice uporabe in posledično lastninske pravice. Slednje so toženci uspeli prepričljivo dokazati že na podlagi drugih izvedenih dokazov. V tem delu pa so sicer izostale tudi konkretne tožničine navedbe, zakaj naj bi sporna zemljišča sploh predstavljala del javne ceste.

14. Nesmiselne so pritožbene navedbe, da meja poteka na način, kot je potekala pred nepravdnim postopkom. Ravno v nepravdnem postopku in tej pravdi je bilo prepričljivo ugotovljeno, da potek meje v uradnih evidencah ni odražal pravega dejanskega stanja v naravi. Drugačen potek meje v katastru tudi ne izključuje dobrovernosti tožencev. Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, meja ni bila dokončno urejena, v naravi meja ni bila označena z mejnimi znaki, toženci pa so dolgoletno uporabljali sporna zemljišča v obsegu, kot jim je bilo odmerjeno v času gradnje hiš. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, so bili zato toženci v dobri veri in opravičljivi zmoti glede poteka meje in lastništva spornih delov parcel. Kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, gre za del zemljišča ob meji sosednjih zemljišč in ne za celotne samostojne parcele. Povsem življenjsko logično in verjetno je, da v času družbene lastnine tri od skupno osmih parcel meje niso imele usklajene z uradnimi evidencami. Glede na poševno lego dovozne poti do spornih nepremičnin, pa tudi ni neobičajno, da je velikost vrtov in dvorišč (spornih delov zemljišč) različnih velikosti.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je prvi, drugi, četrti in sedmi toženki ter tretjemu tožencu, ki so argumentirano odgovorili na pritožbo, dolžna povrniti njihove (potrebne) stroške pritožbenega postopka zastopanja po odvetniku (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku jim gre 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (12,5 točke) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znese 466,65 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Peta in šesta toženka stroška za odgovor na pritožbo nista priglasili.