Jedro

Akt, s katerim je bil sprejet načrt za upravljanje z velikim kormoranom na območju RS za leto 2000 do 2001, iz katerega ni razvidno, da bi se tudi že neposredno izvajal, sam po sebi niti z verjetnostjo ne izkazuje obstoj spornega pravnega razmerja, zato tudi ni verjetno izkazana potreba, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2133/2000-6A z dne 28.11.2000 spremeni tako, da se glasi: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe delno ugodi in se začasno, do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži izvajanje odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.10.2000 v delu, v katerem sprejema načrt za upravljanje z velikim kormoranom v točki 1 c in 3, v ostalem pa je zahtevo zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po njegovi presoji tožečo stranko šteti za osebo, ki je po določbi 1. odstavka 18. člena ZUS upravičena vložiti tožbo, saj gre za strokovno društvo, čigar dejavnost je javnega pomena in se nanaša predvsem na varstvo ptic in njihovega življenjskega prostora. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je presojalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS in ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon v navedeni določbi za njeno izdajo zahteva. Navaja, da je sporno pravno razmerje nastalo z odločitvijo, da se v obdobju od 1.10.2000 do 31.3.2001 dovoli odstrel 2140 velikih kormoranov. To pomeni, da se upravni akt lahko že izvršuje, hujše posledice njegovega izvajanja pa po naravi stvari zaradi svoje nepovrnljivosti izhajajo že iz same izpodbijane odločbe. Zato je, po presoji sodišča prve stopnje, tožnik kljub dejstvu, da veliki kormoran po Uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 69/2000) ni več zaščitena živalska vrsta, izkazal za verjetno, da je za odvrnitev hujših škodljivih posledic, ki bi z odstrelom 2/3 navedenih ptic nastale, potrebno začasno urediti stanje tako, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvajanje odstrela, drugi predpisani ukrepi pa se lahko izvajajo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe določeni v 2. odstavku 69. člena ZUS, saj tožeča stranka ni izkazala verjetnosti potrebe, da se z izdajo začasne odredbe odvrnejo hujše škodljive posledice.

Navaja, da je bila v upravnem sporu izpodbijana odločba izdana zaradi porušenega naravnega ravnotežja med velikim kormoranom, ki je izključno ribojeda ptica, in ribami, kar je imelo za posledico nastajanje velike škode tako v naravi, ko v posameznih delih Slovenije že izginevajo slovenske avtohtone ribe lipan in podust, kot tudi v gospodarstvu. Škoda, ki jo je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni niti specificirana niti zanjo niso predložena dokazila. Poglavitni cilji, ki jih zasleduje v upravnem sporu izpodbijana odločba so, da bi se z načrtovanim zmanjšanjem števila velikega kormorana v slovenskem prostoru zmanjšala škoda, ki jo ta ptica povzroča ribji populaciji na odprtih in gojitvenih vodah ter ribogojnicah, ter da bi se preprečil njihov nenadzorovani odstrel, saj od 19.8.2000 dalje niso več zaščitena živalska vrsta. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom vzpostavilo stanje, kot je bilo pred spremembo Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, saj je z izdano začasno odredbo prepovedalo izvajanje bistvenih in najbolj učinkovitih ukrepov, določenih z načrtom za upravljanje z velikim kormoranom. To pa pomeni nadaljnje nastajanje škode, ki jo še zlasti v zimskem času povzročajo veliki kormorani, ki prihajajo iz drugih evropskih držav, kjer že dolgo ne uživajo posebnega varstva.

Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe, s katero bi se začasno odložilo izvajanje odločbe tožene stranke, s katero je bil sprejet načrt za upravljanje z velikim kormoranom na območju Republike Slovenije do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj meni, da je navedena odločba upravni akt, ki se izvršuje v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izdaja začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS ni mogoča, ker v obravnavani zadevi ne gre za odločbo, ki bi se lahko prisilno izvrševala. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zato presojalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, čeprav tudi za takšno presojo ni imelo podlage niti v navedbah tožeče stranke, niti v izpodbijani odločbi.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS se z začasno odredbo začasno uredi stanje, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

Glede na predpisane pogoje v navedeni zakoniti določbi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja, kakšno trajajoče pravno razmerje in med kom se začasno ureja, niti to ne izhaja iz akta tožene stranke, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu. Z njim je bil namreč le sprejet načrt za upravljanje z velikim kormoranom na območju Republike Slovenije za leto 2000 do 2001, toda iz tega načrta ni razvidno, da bi se tudi že neposredno izvajal, saj predvideva izdajo nadaljnjih izvedbenih ukrepov. Ker glede na navedeno obstoj spornega pravnega razmerja ni verjetno izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni verjetno izkazana potreba, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da so pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS v zvezi z 78. členom spremenilo sklep sodišča prve stopnje.