Jedro

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje.

Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.

Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev obstoja dodatne terjatve tožnice do toženke iz naslova neizplačane odpravnine (zaporedna št. 13 končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 6. 9. 2021, opr. št. St 280/2021), ki na dan začetka stečajnega postopka znaša 5.103,99 EUR, ter za ugotovitev, da ima že priznana terjatev iz naslova neizplačanega regresa (zap. št. 14) v znesku 3.709,82 EUR lastnost prednostne terjatve, da se zmanjša za znesek pobota 3.608,03 EUR in na dan začetka stečajnega postopka znaša 101,79 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev obstoja dodatne terjatve iz naslova neizplačane odpravnine (terjatev št. 13), ki na dan začetka stečajnega postopka znaša 1.495,96 EUR, ter ugotovitev, da ima že priznana terjatev iz naslova neizplačanega regresa (terjatev št. 14) v znesku 3.709,82 EUR lastnost prednostne terjatve (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica toženki povrniti stroške postopka v znesku 851,21 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je stečajni upravitelj ugotovil, da tožničina terjatev iz naslova odpravnine znaša 13.273,59 EUR, vendar ji je priznal prednostno terjatev iz tega naslova v višini 8.169,60 EUR, ker je terjatev delno pobotal z nasprotno terjatvijo toženke v višini 5.103,99 EUR. Zatrjuje, da del terjatve toženke v višini 1.495,96 EUR ne obstoji, saj ji toženka v obdobju od 18. 2. 2018 do 15. 4. 2020 mesečno od plače ni trgala dogovorjenega zneska stroškov stanovanja 350,00 EUR temveč znesek 300,00 EUR, kar pomeni, da se je odpovedala plačilu terjatve v višini mesečnega zneska 50,00 EUR. Nasprotuje stališču, da ni dokazala, da se je toženka preostanku terjatve v tej višini odpovedala. Trdi, da sama ni ničesar plačevala toženki, temveč je od nje prejemala plačo, znižano za mesečni znesek 300,00 EUR, s tem pa je toženka jasno izrazila voljo, da se plačilu razlike v višini 50,00 EUR mesečno odpoveduje. Navaja, da toženka tožnice ni obvestila, da si pridržuje pravico kasneje terjati razliko, saj bi v tem primeru tožnica razliko nakazala takoj. Meni, da je pobot razlike v skupni višini 1.495,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi nasproten načelu vestnosti in poštenja. Meni, da ni bila dolžna preverjati, koliko stroškov ji toženka trga od plače in doplačevati razlike; tega tudi ne bi mogla, ker ji toženka ni posredovala plačilnih list, kar izhaja iz prijave na delovni inšpektorat. Sklicuje se na kazenski postopek v zvezi s plačevanjem regresa zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev. Trdi, da toženka nosi trditveno in dokazno breme, da se plačilu razlike ni odpovedala. Kot materialnopravno napačno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova regresa za letni dopust navadna terjatev, in ne prednostna; sklicuje se na sklep VSL Cst 484/2020, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zmotno pa se je sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 1615/2002, ki je bila sprejeta v zvezi z ZPPSL in ne ZFPPIPP; pravnega režima prednostnih terjatev po ZFPPIPP in privilegiranih terjatev po ZPPSL ni mogoče enačiti. Kot zmotno graja stališče, da o naravi terjatve lahko odloča le sodnik posameznik v stečajnem postopku; sklep VS RS III Ips 113/2014 se nanaša na posebno ureditev po 14. členu Zakona o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo in v tej zadevi ni uporabljiv. Nasprotuje tudi pobotu toženkine terjatve s tožničino prednostno terjatvijo iz naslova plačila odpravnine in ne s terjatvijo iz naslova plačila regresa, za katero je sodišče štelo, da je navadna terjatev. Nasprotuje materialnemu stališču sodišča prve stopnje, da sama narava terjatve ne vpliva na pobotanje, ker naj ZFPPIPP ne bi določal nobenih posebnih omejitev v zvezi s pobotom. Trdi, da omejitve izhajajo že iz dejstva, da zakon terjatve deli na prednostne, navadne, zavarovane in podrejene ter da splošna pravila OZ o pobotu narekujejo pobot istovrstnih terjatev. Trdi, da se po pravilih ZFPPIPP po samem zakonu avtomatično pobotajo istovrstne terjatve upnika in stečajnega dolžnika, pobot raznovrstnih terjatev pa je mogoč le v primeru, če istovrstnih terjatev ni, saj je v nasprotnem primeru upnik oškodovan. Vztraja, da je enake položaje treba obravnavati enako, različne pa različno, v nasprotnem primeru gre za nedovoljeno diskriminacijo in arbitrarnost (2. in 22. člen Ustave RS). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Z zavzetimi materialnopravnimi stališči v zvezi s pobotom v stečajnem postopku sodišče prve stopnje ni kršilo 2. in 22. člena Ustave RS, saj ima tožnica možnost uveljavljanja ugovorov v stečajnem postopku. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo odpravnine v višini 15.169,25 EUR in plačilo regresa za letni dopust v višini 1.000,00 EUR letno za vsako leto od 2012 do 2017. Nad toženko se je 18. 2. 2021 začel stečajni postopek št. St 280/2021, zaradi česar je bil ta postopek prekinjen, po sprejemu sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnem postopku z dne 7. 9. 2021 pa je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo in skladno s 301. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pravilno štelo, da tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek, ki pa ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

7. Tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je skupna terjatev toženke do nje iz naslova najemne pogodbe za stanovanje znašala na dan začetka stečajnega postopka 5.103,99 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnica toženki dolžna plačati poleg zneska 3.608,03 EUR (čemur v pritožbi tožnica ne nasprotuje) tudi 1.495,96 EUR, to je seštevek neplačanih zneskov iz naslova najemne pogodbe za obdobje od 18. 2. 2018 do 15. 4. 2020 (50,00 EUR mesečno in zamudne obresti). Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi se toženka odpovedala temu znesku. Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Na pravilnost odločitve ne vpliva tožničino zatrjevanje, da ni prejemala plačilnih list, tožnica namreč ni podala trditev v smeri, da za premalo plačane zneske iz naslova najemne pogodbe ni vedela, pač pa, da se je toženka odpovedala razliki v najemnini. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.

8. Zmotno je tudi materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (_in claris non fit interpretatio_). Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno stališče v sklepu VSL Cst 484/2020, v katerem je bilo bistveno vprašanje povsem drugo.1 Tudi sicer je vprašanje, ali je terjatev prednostna ali navadna, stvar stečajnega postopka, in sicer faze razdelitve stečajne mase med upnike, v kateri ima stečajni upnik na voljo pravna sredstva po ZFPPIPP. Glede na tako ureditev ni bistveno, da se judikat VS RS III Ips 113/2014 nanaša na posebno ureditev. Tožnica s strani stečajnega upravitelja tako ni bila napotena v drug postopek zaradi ugotovitve o tem, ali je njena priznana terjatev iz naslova regresa za letni dopust iz točke 14. končnega seznama preizkušenih terjatev v višini 3.709,82 EUR navadna ali prednostna, temveč v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 8.608,31 EUR, ki jo je stečajni upravitelj deloma prerekal zaradi zastaranja (za obdobje 2012 do 2015) ter deloma zaradi (delnih) plačil regresov za letni dopust. V zvezi s prerekano terjatvijo iz naslova regresov za letni dopust tožnica v pritožbi ne navaja nobenih trditev oziroma ne prereka ugotovitve, da njena terjatev iz naslova regresa za letni dopust v višjem znesku od 3.709,82 EUR ne obstaja.

9. V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je njena terjatev iz naslova odpravnine na podlagi 261. člena ZFPPIPP do višine 5.103,99 EUR prenehala zaradi pobotanja s terjatvijo toženke iz naslova najemne pogodbe v tem znesku. Za pobot v stečajnem postopku veljajo posebna pravila iz prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP, po katerem v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu tega zakona drugače določeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku. Ker sta terjatvi na dan začetka stečajnega postopka pobotani po samem zakonu, tožnica v postopku individualnega delovnega spora po ugotovitvi, da je na dan začetka stečajnega postopka nasprotna terjatev toženke kot stečajne dolžnice obstajala v višini 5.103,99 EUR, ne more doseči pobotanja z njeno terjatvijo iz naslova regresa za letni dopust, namesto s terjatvijo iz naslova odpravnine. Tožnica se za to zavzema zato, ker predvideva, da njene terjatve v stečajnem postopku ne bodo v celoti poplačane, ker stečajna masa zanje ne bo zadoščala, kar pa v fazi začetka stečajnega postopka, ko se medsebojne terjatve po samem zakonu pobotajo, ni relevantno.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V zadevi je sodišče zavrnilo imenovanje upnice v upniški odbor, ker je v stečaj prijavila prednostne terjatve, med katerimi je poleg neizplačanih plač za zadnje tri mesece pred začetkom stečajnega postopka, neizrabljenega letnega dopusta in odpravnine (1., 3. in 7. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP) sodišče (zmotno) navedlo še regres za letni dopust.