Jedro

Tožnikovo trditveno in dokazno breme je bilo zatrjevati in dokazati dejstva, da sta škodni dogodek in posledična škoda nastala na zatrjevan način, to je dejstva o okoliščinah položaja tožnikovega telesa in o ravnanju toženkinega zavarovanca v trenutku nastanka škodnega dogodka (131. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je upoštevalo na prvem naroku podano trditveno podlago o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodbe in predložen dokaz. Tudi dokaz z izvedencem je izvedlo upoštevaje tožnikove trditve in fotografij o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih pravočasno podanih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu je toženka dolžna plačati 7.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2019 dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in naložilo tožniku dolžnost plačati toženki pravdne stroške v znesku 126,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (verjetno prav: spremeni) in ugodi zahtevku tožnika. Podredno je predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteval je povrnitev stroškov celotnega postopka. Pritožba najprej povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in izpostavlja, da je tožnik že pri svojem zaslišanju poudaril, da je glede samega opisa dogodka prišlo do napake in pomote pri medsebojni komunikaciji z odvetnikom. Ta je bila pravočasno odpravljena, v ta namen je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo korigiral svoje navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah v delu, kjer opisuje svoj položaj (ali je stal na balkonu ali kuhinji), tako da je podrobneje razjasnil zadevo, za dokončno razjasnitev dejanskega stanja je v spis vložil tudi fotografijo, ki prikazuje njegov položaj v kuhinji zavarovanca na dan škodnega dogodka, fotografija zajema rekonstrukcijo njegovega položaja, zato ni mogoče priti do zaključka, da so tožnikove navedbe drugačne, kot je sam izpovedal med zaslišanjem. Njegove korigirane navedbe in izpovedba ter izpovedba zavarovanca toženke se ujemajo in medsedbojno potrjujejo. Stranka ima pravico trditveno in dokazno podlago navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in to je v tem primeru tožnik tudi storil. Svoje navedbe je korigiral na prvem naroku za glavno obravnavo in predložil fotografijo rekonstrukcije njegovega položaja na dan škodnega dogodka, iz česar jasno izhaja, kje je stal v času škodnega dogodka. Neupravičeno in popolnoma neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, ki je samovoljno brez ustrezne obrazložitve in zgolj na podlagi neizkazanih in neutemeljenih prerekanj nasprotne stranke sprejelo zaključek, da se dogodek ni zgodil na način, kot je zatrjevano, pri čemer je popolnoma zanemarilo, da je tožnik pravočasno razjasnil dejansko stanje glede svojega položaja v času škodnega dogodka ter zanemarilo ključne dokaze, to je zaslišanje stranke in toženkinega zavarovanca ter mnenje izvedenca, ki je prav tako pojasnil, da se je dogodek lahko zgodil na zatrjevan način. Sodišče je zavzelo izrazito subjektivno stališče, ki niti ni obrazloženo, razlogi sodbe v tem delu niso jasni, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Napačna je odločitev sodišča v delu, kjer povzema mnenje izvedenca glede položaja prstov in se pri tem sklicuje na fotografijo, ki jo je na prvem naroku za glavno obravnavo predložil tožnik. Tožnik kot ključno izpostavlja, da zadevna fotografija ni bila predložena za izkazovanje položaja njegovih prstov, ampak za razjasnitev okoliščine v zvezi s tem, v katerem prostoru stanovanja toženkinega zavarovanca je tožnik stal. Tožnik nikoli ni podal trditev, da predmetna fotografija prikazuje tudi položaj njegovih prstov. Iz zapisnika naroka z dne 2. 2. 2021 izhaja, da je tožnik v povezavi s predloženo fotografijo navedel, da je ta predložena za razjasnitev v delu tožbe in pripravljalnih vlog, ki se nanaša na okoliščino ali je tožnik stal na balkonu ali v kuhinji. Fotografija je bila priložena, da se predstavi, v katerem prostoru konkretno je tožnik stal ter kje se je nahajal balkon, kuhinja, hladilnik in balkonska vrata. Tožnik ni nikoli navedel, da fotografija prikazuje tudi položaj njegovih prstov, saj navedeno do tedaj med strankama ni bilo sporno, niti sodišče tega ni posebej ugotavljalo. Šele po pridobitvi izvedenskega mnenja je toženka navedla, da škodni dogodek ni mogel nastati na zatrjevan način, saj je iz fotografije razvidno, da je tožnik na okviru vrat imel vse štiri prste in ne samo prstanca in mezinca. Sklicuje se na izvedensko mnenje, ki kot verjetno izpostavlja, da bi se v primeru, če bi imel na okvirju vrat tožnik vse štiri prste, poškodoval še kakšen drug prst in ne samo prstanec. Glede na prekluzijo navajanja dejstev tožnik meni, da so navedbe v tej smeri prepozne, saj jih je tožeča stranka (verjetno prav: tožena stranka) podala šele 24. 5. 2021, torej po izdelanem izvedenskem mnenju, zato je z navedbami v smeri položaja prstov tožnika na okviru balkonskih vrat prekludirana. Pomembno je še, da nobena od strank, niti sodišče, položaja prstov tožnika do prvega naroka za glavno obravnavo ni izpostavila kot spornega. Sodišče je sprejelo napačen zaključek glede položaja prstov tožnika, oziroma položaja njegovih prstov sploh ni ugotavljalo, s tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da položaj tožnikovih prstov ni nedvomno znan, izvedenec podaja le različne variante možnosti načina nastanka poškodb. Poleg tega pojasni, da je tožnik poškodbo lahko utrpel na zatrjevan način ne glede na položaj prstov, pri čemer pa kot verjetno, nenujno, izpostavi, da je tožnik najverjetneje držal le prstanec in mezinec leve roke, ne pa tudi ostalih prstov. Navede še, da v kolikor bi tožnik preko roba podboja držal vse tročlene prste, bi zelo verjetno ob udarcu krila v roko utrpel še poškodbo katerega od preostalih prstov, npr. sredinca in kazalca, zato je zelo verjetno, da je preko roba okvirja podboja držal le prstanec in mezinec leve roke. Tožnik je v svoji tretji pripravljalni vlogi pojasnil, da so zatrjevanja o strogem ločevanju štirih ali dveh prstov brezpredmetna, da pa tudi iz fotografije, na katero se sklicuje toženka, izhaja, da je prstanec najbolj izpostavljen, saj se nahaja na najbolj zunanji točki in bi se v takšnem položaju prvi poškodoval. Tožnik glede na tako pozno podane toženkine navedbe glede lege prstov in dejstva, da to med strankama po predložitvi fotografije na prvem naroku za glavno obravnavo ni bilo sporno, ni pričakoval, da bo sodišče to štelo kot ključen razlog zavrnitve zahtevka, sploh ne ob upoštevanju, da je izvedenec v svojem mnenju jasno pove, da se je poškodba lahko zgodila na zatrjevan način in ter upoštevanju, da tožnik fotografije ni predložil z namenom dokazovanja lege njegovih prstov. Sodišče je v zvezi z odločitvijo, da se škodni dogodek ni mogel zgoditi na zatrjevan način, v delu, kjer se nanaša na sam položaj prstov, bistveno kršilo določbe postopka, saj je odločilo mimo navedb strank, mimo listin iz spisa, niti svoje odločitve ni konkretno obrazložilo. Sodišče ni natančneje ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s položajem prstov, samovoljno je odločilo, kakšen naj bi bil položaj prstov tožnika, s tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba v nadaljevanju navaja, da je sodišče presojalo tudi utemeljenost drugih okoliščin škodnega dogodka, izpovedbi tožnika in toženkinega zavarovanca o teh pa sta skladni. Sodišče ne navede konkretnega razloga, zakaj jima ne bi sledilo, napačno je presojalo dejanske okoliščine in s tem napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka, saj razlog ni obrazložen in se ne ujema s podatki spisa. Enake kršitve je zagrešilo tudi pri presojanju ure nastanka škodnega dogodka, saj je ključno, da čas nastanka poškodbe med strankama ni bil sporen, oziroma ga tožeča stranka (verjetno prav: tožena stranka) ni prerekala pravočasno. Sodišče nikakor ne bi smelo upoštevati listine, priložene drugi pripravljalni vlogi toženke, to je prijava nezgode z dne 16. 6. 2020, na katero se toženka sklicuje v zvezi s časom nastanka škode. Sodišče prve stopnje je dopustilo izvedbo dokaza, ki ga je predložila toženka po prvem naroku, to je prijavo nezgode z dne 16. 6. 2020 Zavarovalnici A. d.d., zavzelo je stališče, da dokaz dopušča, saj ne bi zavlekel postopka. Tožnik pa poudarja, da bi toženka to listino ob ustrezno izraženi skrbnosti oziroma ob odsotnosti lastne krivde lahko pridobila še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ni izkazala odsotnosti svoje krivde, z dopustitvijo tega dokaza je sodišče grobo kršilo pravico tožnika do kontradiktornega postopka ter popolnoma zanemarilo načelo koncentracije postopka. Ob upoštevanju načela sorazmernosti in tehtanju okoliščin je dopustitev dokaznega predloga nedopustno, kar pomeni, da je sodišče kršilo postopkovne pravice tožnika ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, svoje odločitve ni niti jasno obrazložilo, saj razlogi dopustnosti niso jasno navedeni v sodbi. Sodišče je izpostavilo kot okoliščino, ki naj bi prispevala k za tožnika negativni odločitvi, še poškodbo tožnika: močna stiskanina, udarec v IV. prst. Ni jasno, kaj se sodišču zdi sporno, saj poškodbe izhajajo iz medicinske dokumentacije ter mnenja izvedenca, v zadevnem primeru po končanem dokaznem postopku ni bilo nobenih posebnih dilem. Tožnik ni strokovnjak s področja medicine, tako termin stiskanina kot termin udarec uporablja za poškodbo tožnika na IV. prstu leve roke, vselej trdi, da je prišlo do poškodbe na IV. prstu leve roke, ali je konkretna poškodba opredeljena kot stiskanina ali udarec pa odloča izvedenec. Sodišče je okoliščine o tem ali je tožnik bral ali se pogovarjal s toženkinim zavarovancem, o datumu in času ter vrsti poškodbe, presojalo napačno in na podlagi zmotne presoje dejanskih okoliščin sprejelo napačno materialno odločitev. Odločitev sodišča je predvsem pomanjkljivo argumentirana ter pavšalna, kar nakazuje na arbitrarno odločitev. Po mnenju pritožnika je prepričljivo izkazan način nastanka škodnega dogodka, sodišče bi moralo njegov zahtevek v celoti presojati in mu ugoditi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnikovo trditveno in dokazno breme je bilo zatrjevati in dokazati dejstva, da sta škodni dogodek in posledična škoda nastala na zatrjevan način, to je dejstva o okoliščinah položaja tožnikovega telesa in o ravnanju toženkinega zavarovanca v trenutku nastanka škodnega dogodka (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

6. Drži pritožbena trditev, da je tožnik lahko in je pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo konkretiziral navedbe glede okoliščin o načinu nastanka škodnega dogodka. Zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik, zaslišan kot stranka, v dopolnjenih trditvah glede načina nastanka škodnega dogodka navedel, da se je dejansko nahajal v kuhinji (toženkinega zavarovanca) in imel levo roko na okviru vrat, za katerega se je držal tako, da se je roka v tem času nahajala tudi med vrati, da za lažjo predstavo dejanskega stanja in ″ugotavljanje položaja oškodovanca (torej tožnika), vrat, hladilnika, kuhinje, balkona ter ostalih morebitnih okoliščin, ki bi vplivale na razplet zadeve, tožnik v spis vlaga fotografijo, v kateri je tožnik pri g. B. v stanovanju ponovil položaj, v katerem se je nahajal v času škodnega dogodka.″ Po podanih teh navedbah je tožnik predložil sodišču fotografiji v prilogah A 12 in A13. Zaslišan kot stranka pa je tožnik izpovedal med drugim: ″Tako sem stal pri mizi na isti način, kot izhaja iz predložene fotografije in se z eno roko držal za podboj v višini prav tako kot izhaja iz predložene fotografije.″ Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je položaj tožnikove leve roke, oziroma prstov njegove leve roke na podboju balkonskih vrat, pravno pomembna okoliščina za dokazovanje in s tem ugotovitev, ali se je škodni dogodek zgodil na zatrjevan način. Tožnikove navedbe in njegova izpovedba o tem, da predloženi fotografiji prikazujeta ″ponovljen položaj tožnika in drugih navedenih okoliščin v času škodnega dogodka″, ne vzbujata dvoma o tem, da fotografiji prikazujeta pravno odločilne okoliščine, tudi položaj tožnikove roke na podboju balkonskih vrat. Pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da je sodišče prve stopnje v sklepu o določitvi izvedenca dr. A. A. (list. št. 39 do 41 spisa) pod točko II/1 in II/2 izreka izrecno naložilo izvedencu, naj odgovori na vprašanje, ali je možno, da je tožnik poškodbo utrpel na način kot to zatrjuje, oziroma kot to izhaja iz izpovedbe na naroku 2. 2. 2021 in fotografij položaja njegove leve roke na podboju vrat in ali bi glede na zatrjevani stisk prsta z vrati tožnik ob poškodbi IV. prsta običajno utrpel tudi poškodbo kakšnega drugega prsta (npr. sredinca, ki je daljši).

Sodišče prve stopnje je upoštevalo na prvem naroku podano trditveno podlago o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodbe in predložen dokaz – fotografiji v A 12 in A 13. Tudi dokaz z izvedencem je izvedlo upoštevaje tožnikove trditve in fotografij o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih pravočasno podanih trditev.

7. Tožnik tudi v pritožbi trdi, da je na prvi glavni obravnavi korigiral svoje navedbe in predložil fotografijo ″rekonstrukcije″ svojega položaja na dan škodnega dogodka, v nadaljevanju pa, da fotografija ni bila predložena za izkazovanje položaja njegovih prstov, temveč za razjasnitev okoliščine v zvezi s tem, v katerem prostoru zavarovančevega stanovanja je stal ter da sam nikoli ni podal trditev, da predmetna fotografija prikazuje tudi položaj njegovih prstov. Sam termin ″rekonstrukcija″ pomeni: obnovitev, ponovna vzpostavitev, obnova. Ker je tožnik zatrjeval, da je bil v škodnem dogodku poškodovan IV. prst njegove levice, je pravno odločilna prav okoliščina o tem, kako, oziroma na kakšen način je tožnik z levico držal podboj balkonskih vrat, to pa prikazujeta fotografiji.

8. Neresnična pa je pritožbena trditev, da je toženka šele po pridobitvi izvedenskega mnenja navedla, da škodni dogodek ni mogel nastati na zatrjevan način, ker je toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da nedoslednost v opisu nastanka škodnega dogodka (ki ga je pred tem v svojih navedbah povzela in poudarila njihovo nedoslednost) poraja dvom v resničnost vzroka tožnikove poškodbe, kot ga opisuje tožnik, na njem pa je dokazno breme, da dokaže, kako je do škodnega dogodka prišlo (prvi odstavek točka 2 navedb odgovora na tožbo). Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo pa izhaja, da je toženka tudi po dopolnitvi (korekciji) tožnikovih trditev o načinu nastanka škodnega dogodka vztrajala pri navedbah v odgovoru na tožbo in prerekala tožnikove korigirane navedbe o načinu nastanka škodnega dogodka.

Po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je toženka povzela ugotovitve izvedenca o možnem načinu nastanka škodnega dogodka in škode ter navedla, da le-to dokazuje, da do tožnikove poškodbe ni moglo priti na način, kot zatrjuje.

Toženka je torej pravočasno prerekala tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka in njegove poškodbe, zato pritožba neutemeljeno trdi, da je toženka to storila prepozno. Iz podatkov v spisovnem gradivu še izhaja, da je tožnik s toženkino pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2021 sprejel 15. 6. 2021 in v svoji tretji pripravljalni vlogi, poslani priporočeno po pošti 15. 6. 2021 ni uveljavljal prekluzije toženkinih trditev, prav tako ni uveljavljal prekluzije njenih trditev na zadnjem naroku za glavno obravnavo in v zvezi s tem ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je uveljavljanje bistvene kršitve v pritožbi prepozno (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z dopustitvijo dokaza ″prijava nezgode z dne 16. 6. 2020 Zavarovalnici A. d.d.‶, ki ga je toženka predložila sodišču po prvem naroku za glavno obravnavo, grobo kršilo pravico tožnika do kontradiktornega postopka ter popolnoma zanemarilo načelo koncentracije postopka. Iz podatkov v spisovnem gradivu izhaja, da je toženka ta listinski dokaz predložila skupaj z drugo pripravljalno vlogo z dne 18. 2. 2021 (ki je bila tožniku skupaj s citirano prilogo vročena 23. 2. 2021), tožnik pa v svojih dveh pripravljalnih vlogah, vloženih 21. 5. 2021 in 16. 6. 2021, ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi prekluzije predloženega listinskega dokaza, niti ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom tudi te dokazne listine. Zato tožnik sedaj v pritožbi prepozno uveljavlja kršitvi določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 286. b členom ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožnik lahko utrpel poškodbo četrtega prsta leve roke ob zatrjevanem in prikazanem (na fotografijah A 12 in A 13) položaju leve roke le, če je preko roba okvirja podboja držal le prstanec in mezinec leve roke, ne pa tudi ostalih prstov. Ta ugotovitev je dokazno podprta z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. A. A., to izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja (list. št. 50 spisa) še izrecno izhaja, da je tožnik udarec v hrbtno stran prsta nedvomno lahko utrpel ob priprtju prsta z balkonskimi vrati, kot je izpovedal na zaslišanju in v položaju roke, prikazanem na fotografijah v prilogah A 12 in A 13, pri čemer je do izolirane poškodbe prstanca lahko prišlo samo v primeru, da je držal preko roba okvirja podboja vrat zgolj zadnja dva prsta (četrti in peti prst). Če pa bi preko roba okvirja podboja segali vsi tročleni prsti (od drugega do petega prsta), bi zagotovo ob priprtju krila vrat prišlo tudi do poškodbe kazalca in sredinca, saj bi bila navedena dva prsta enako ali še bolj izpostavljena udarcu oziroma poškodovanju.

Po presoji pritožbenega sodišča je ob upoštevanju zgolj tožnikovih trditev o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodbe, podanih na prvi glavni obravnavi in njegove izpovedbe, kot je vse povzeto zgoraj ter upoštevaje predložene fotografije v prilogah A 12 in 13 in pojasnilo v navedbah in izpovedi o tem, kaj fotografiji prikazujeta ter upoštevaje izvedensko mnenje, ki ga pravdni stranki nista prerekali, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti uspel dokazati svojih trditev o načinu nastanka poškodbe četrtega prsta leve roke.

11. V pritožbi podana dokazna ocena izvedenskega mnenja je lastna dokazna ocena tožnika, ki ni sprejemljiva (ugotovitve izvedenskega mnenja celo nenatančno povzema) in ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

12. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da iz mnenja ni razvidno, da bi bil izvedenec seznanjen s tem, kakšen točno je bil položaj tožnikovih prstov. Iz izvedenskega mnenja v delu pod naslovom ″Pomembni podatki iz spisa‶ in sklepa o določitvi naloge izvedencu, kot je obrazloženo zgoraj, izhaja, da je upošteval položaj tožnikove roke, kot je prikazan na fotografijah A 12 in A 13. Izvedensko mnenje pa tudi dokazuje, da je zmotno stališče tožnika, ki je v svoji tretji pripravljalni vlogi smiselno trdil in to ponavlja sedaj v pritožbi, da ni pomembno s katerimi, oziroma kolikimi prsti je držal za podboj. Izvedensko mnenje je mnenje strokovnjaka, zato je zmotna in neutemeljena ter dokazno povsem nepodprta pritožbena trditev, da je prstanec (četrti prst) najbolj izpostavljen prst in bi se poškodoval v položaju, kot ga prikazuje fotografija.

13. Ob obrazloženem ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo navedb strank in listin v spisu. Opredelilo se je sicer tudi do tožnikovih navedb, podanih do prvega naroka za glavno obravnavo in tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik podajal spreminjajoče se trditve o tem, kje v stanovanju toženkinega zavarovanca se je nahajal v času škodnega dogodka, ali se je z zavarovancem pogovarjal ali je bral časopis in o času škodnega dogodka. Zato je ob upoštevanju izvedenskega mnenja, ki ni potrdilo kot verjeten zatrjevan način poškodovanja, utemeljeno dvomilo v prepričljivost in verodostojnost tožnikove izpovedbe o ostalih okoliščinah škodnega dogodka ter je materialnopravno pravilno presodilo, da ni dokazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da mu je toženkin zavarovanec s svojim ravnanjem povzročil poškodbo četrtega prsta levice na način, kot je sam zatrjeval. 14. V izpodbijani sodbi so po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena pravno odločilna dejstva, pravilno je uporabljeno materialno pravo (131. člen OZ) in pravilna je presoja, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen.

15. Pritožba konkretizirano ne izpodbija odločitve o stroških postopka.

16. Glede na vse obrazloženo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).