Jedro

Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL je bistveno, kdo je zemljišče ob njegovi uveljavitvi dejansko uporabljal (saj odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (sodbo in delno sodbo ter vmesno sodbo) je sodišče prve stopnje po nasprotni tožbi ugotovilo, da je T. lastnik nepremičnin parcel št. 504/48, 504/49, 504/50, 504/51 in 504/52, vse k.o. x; po tožbi M. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka M. lastnica nepremičnin parcel št. 504/48, 504/49, 504/50, 504/51 in 504/52, vse k.o. x do celote, da je tožena stranka T. dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka pri navedenih nepremičninah vknjižila kot lastnica, v roku 30 dni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki navedene nepremičnine izročiti v posest v roku 30 dni; zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4,498.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni; ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za parc. št. 504/1 k.o. x, ki je ni mogoče vrniti v naravi, po podlagi utemeljen.

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev z vmesno sodbo) se pravočasno pritožuje tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da nasprotno tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožbi pa ugodi, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je postala lastnica spornih nepremičnin tožena stranka na podlagi 64. člena Zakona o športu (Ur.l. RS št. 22/1998, v nadaljevanju ZSpo), materialnopravno napačen. Res tožeča stranka s sklepom z dne 2. 4. 1999, s katerim je razglasila določene športne objekte za objekte občinskega pomena, med njih ni umestila spornega objekta, to pa iz razloga, ker na ta dan nepremičnina ni bila več v družbeni lastnini, saj je bil že predlagan vpis lastninske pravice v korist tožene stranke in to na podlagi pogodbe o neodplačnem prenosu lastninske pravice na spornem zemljišču, sklenjene med K. (katere pravna naslednica je M.) in T. Glede te pogodbe pa je sodišče prve stopnje v tem postopku, z delno sodbo, že razsodilo, da je nična. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je K. že s sklepom z dne 14. 6. 1990 prenesla sporne nepremičnine v upravljanje, razpolaganje in uporabo T.. Vendar pa je ta sklep ničen, saj je tedaj veljavni Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in naslednji) v prvem odstavku 6. člena določal, da civilnopravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe (sem spadata tudi pravica upravljanja in razpolaganja) na nepremičninah v družbeni lastnini. Prav zaradi tega T. ni mogel vpisati svoje pravice uporabe v zemljiško knjigo in prav iz tega razloga sta K. in T. sklenila kasneje pogodbo o neodplačnem prenosu lastninske pravice (ki pa je bila nična). Enostransko razpolaganje s strani krajevne skupnosti je bilo torej nično. Zakon o športu zahteva, da ima društvo pravico upravljanja na športnih objektih, ki jo je pridobil na zakonit način, ne pa na takšen način, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Gre za izrazit primer nezakonitega prenosa bivše družbene lastnine v zasebno lastnino, kar bi moralo sodišče upoštevati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o vprašanju pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah pravilno uporabilo določbe o lastninjenju nepremičnin – ker gre (nesporno) za športne objekte, določbe 64. člena ZSpo. Ta člen ureja lastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini (ali pa so bili njihovi lastniki razvojni skladi). Določil je dve zaporedni lastninjenji. Prvo, prednostno, časovno omejeno lastninjenje, ko so športni objekti po sili ZSpo postali last lokalnih skupnosti – to velja za tiste športne objekte, za katere je pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena, kar je moral storiti v letu dni po uveljavitvi zakona, do 14. 4. 1998. Po preteku tega roka pa so vsi takšni športni objekti, ki na omenjeni način niso postali last občine, po sili istega 64. člena postali last društev, ki so z njimi upravljala.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so bili konkretni športni objekti (skupaj z zemljišči – primerjaj odločbo VS RS II Ips 75/2010) na dan uveljavitve ZSpo v družbeni lastnini in niso bili v lasti tožene stranke na podlagi pogodbe o neodplačnem prenosu lastninske pravice na spornem zemljišču, sklenjene med K. in T. dne 18. 5. 1998 (čeprav je bil v tem trenutku v zemljiški knjigi že vložen predlog za vpis lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi te pogodbe). Ta pogodba je bila namreč nična, saj je bila sklenjena v nasprotju z določili Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami in dopolnitvami) in Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 s spremembami in dopolnitvami), kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje z delno sodbo z dne 2. 7. 2010. Pogodba je bila nična od samega začetka, saj ničnost nastopi po samem zakonu (zato ima sodba le deklaratorni in ne konstitutivni pomen). Pritožbeni očitek, da tožeča stranka spornih objektov ni mogla določiti za športne objekte občinskega pomena, ker so bili že v lasti tožene stranke na podlagi (nične) pogodbe, je zato neutemeljen. Tožeča stranka je vedela oziroma bi morala vedeti, da gre za nično in zato (tudi) zanjo neobvezujočo pogodbo in bi športne objekte lahko razglasila za objekte občinskega pomena. Tudi ni mogoče govoriti o „izrazitem primeru nezakonitega prenosa bivše družbene lastnine v zasebno lastnino.“ Zakonodajalec je dal prednost vzpostavljanju lastnine lokalnih skupnosti (in s tem materialni in pravni krepitvi teže javnih športnih objektov – 18. in 19. člen ZSpo), česar pa tožeča stranka ni izkoristila.

6. V postopku ni bilo sporno, da so bili športni objekti na dan uveljavitve ZSpo v dejanski uporabi tožene stranke (ki je objekte tudi sama zgradila – s prostovoljnim delom in prispevki svojih članov in s sponzorskimi sredstvi, ki so jih prav tako pridobili njeni člani). V zvezi z vprašanjem lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, 59/2001) se je izoblikovala enotna sodna praksa, da je za pridobitev lastninske pravice po tem zakonu bistveno, kdo je zemljišče ob njegovi uveljavitvi dejansko uporabljal (saj odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe). Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tudi v konkretnem primeru temu ne bi bilo tako. Čeprav je bila na dan uveljavitve ZSpo formalna, v zemljiški knjigi vpisana, imetnica pravice uporabe pri spornih nepremičninah občina V., (ki pa nepremičnin ni imela v posesti), je bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki je imela objekte tudi v upravljanju, tožena stranka. Sklicevanje na ničnost sklepa K. z dne 14. 6. 1990 (priloga B4), s katerim je krajevna skupnost na toženo stranko brezplačno prenesla pravico upravljanja, uporabe in razpolaganja s teniškimi igrišči, zato za odločitev ni pravno relevantno (sklep pa sicer potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o upravljanju in dejanski uporabi športnih objektov s strani tožene stranke).

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin po samem zakonu, na podlagi določbe 64. člena ZSpo, je tako pravilna in zakonita. V posledici je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu (razen v odločitvi, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za parc. št. 504/1 k.o. Trnovsko predmestje utemeljen, zoper katero ni bilo pritožbe) potrdilo (353. člen ZPP).