Jedro

Pasivna volilna pravica pomeni, da imajo vsi pravico kandidirati in biti voljeni pod enakimi pogoji. Ne pomeni pa, da bi vsakdo lahko kandidiral v vsakem primeru, ne glede na pravila, ki jih določa volilna zakonodaja. Če je nekomu zaradi notranjih pravil politične stranke onemogočeno kandidiranje, ker stranka v občini nima dovolj članov, to ni v nasprotju z zakonom. ZLV namreč v 51. členu dopušča, da lahko politične stranke postopek kandidiranja urejajo s svojimi pravili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrneta kandidaturi tožnikov za člana Občinskega sveta Občine A. v volilni enoti št. ... (B.B.) in v volilni enoti št. ... (C.C.) na rednih lokalnih volitvah, ki bodo 5. oktobra 2014. V obrazložitvi odločbe navaja, da je pri preizkusu kandidature predlagatelja stranke D. ugotovila, da sta bila na kandidacijskem zboru dne 8. 9. 2014 prisotna dva člana s stalnim bivališčem z območja Občina A., pod točkama 1 in 29 seznama udeležencev. V drugem odstavku 60. člena Statuta stranke D. je določeno, da je v občinah, kjer stranka nima občinske organizacije, in to je tudi Občina A., sklicatelj kandidacijskega zbora območna ali sosednja teritorialna organizacija D., v konkretnem primeru z območja E., ali pa predsednik pokrajinskega odbora D., pri čemer mora biti na takem zboru prisotnih najmanj 5 članov stranke iz občine, za katero se določa kandidatura. V konkretnem primeru pa sta bila le dva člana s stalnim prebivališčem z območja Občine A., kar pa je v nasprotju s citiranim pravilom stranke in je bila zato kandidatura tožnikov zavrnjena.

Pritožnika v pritožbi navajata, da sta kot kandidata uporabila svojo pasivno volilno pravico, ki je ustavna pravica, in da ne moreta biti omejena z notranjimi pravili politične stranke. Sama sta dala soglasje h kandidaturi, kar pomeni, da bi morala biti taka kandidatura upoštevana ne glede na notranja pravila politične stranke. Notranja pravila politične stranke v nobenem primeru ne morejo biti nad Ustavo RS in ustavno pravico pritožnika do kandidiranja na volitvah in se jima ustavne pravice zaradi tega ne more omejiti. Iz take razlage izhaja, da bi potem po posameznih občinah preko političnih strank kandidirali samo kandidati političnih strank, ki bi imele zadostno število članov iz teh občin. Omejitev kandidiranja z zahtevo, da v kandidacijskem postopku znotraj stranke sodeluje določeno število članov iz posamezne občine, ne more biti utemeljena in ustavno pravno sprejemljiva. Kandidati, ki uresničujejo pasivno volilno pravico, ne morejo biti žrtve pravil politične stranke. Na strankarska pravila kandidiranja kandidata nista imela nobenega vpliva. Pritožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da kandidaturi potrdi, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje, v vsakem primeru pa zahtevata povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Pritožba ni utemeljena.

51. člen Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV) določa, da politična stranka določi kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Pri določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Ta člen je sicer v podpoglavju „a) Kandidiranje za večinske volitve“ ZLV, vendar pa skladno s 67. členom ZLV velja tudi za proporcionalne volitve. Svoja pravila morajo politične stranke tudi predložiti občinski volilni komisiji, kot to določa drugi odstavek 72. člena ZLV. Predložiti jih morajo ravno zato, da lahko občinska volilna komisija v postopku potrjevanja kandidatur preveri, ali so bili kandidati določeni po pravilih stranke.

Tudi po presoji sodišča kandidaturi nista bili vloženi v skladu z ZLV, konkretno z 51. členom ZLV. Ta člen določa tako to, da morajo biti kandidati določeni po postopku, določenem s pravili politične stranke, kot tudi to, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Pri tem sodišče v zvezi z zadnje navedeno določbo dodaja, da jo je treba razlagati v primerih, ko je organ politične stranke pristojen po njenih pravilih določati kandidature v več občinah, kot je razložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah, št. Up-630/02 in Up-634/02, obe z dne 28. 10. 2002. Drugi odstavek 60. člena Statuta stranke D. določa, da je v občinah, kjer stranka nima občinske organizacije, sklicatelj kandidacijskega zbora območna ali sosednja teritorialna organizacija D. ali pa predsednik pokrajinskega odbora D. Na takem zboru mora biti prisotnih najmanj 5 članov stranke iz občine, za katero se določa kandidatura. Med strankama ni sporno, pa tudi iz upravnega spisa izhaja, da na kandidacijskem zboru ni bilo najmanj 5 članov stranke iz A., ampak sta bila samo dva člana, kar je v nasprotju s Statutom stranke D. Iz navedenega razloga je bila odločitev o zavrnitvi kandidatur pravilna.

Sodišče se ne strinja z navedbami pritožnikov, da pasivna volilna pravica ne more biti omejena za notranjimi pravili politične stranke, saj ZLV sam v 51. členu tako določa, ko pravi, da določi politična stranka kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Če bi bilo to res v nasprotju z ustavo, potem bi to pomenilo, da 51. člen ZLV ni skladen z ustavo. Sodišče pa take neskladnosti ni ugotovilo. Po mnenju sodišča namreč pasivna volilna pravica pomeni to, da imajo vsi pravico kandidirati in biti voljeni pod enakimi pogoji. Ne pomeni pa pravica do pasivne volilne pravice to, da bi vsak lahko kandidiral v vsakem primeru, ne glede na pravila, ki jih določa volilna zakonodaja. V kolikor je nekomu zaradi notranjih pravil posamezne stranke onemogočeno kandidiranje, ker posamezne politične stranke v posamezni občini nimajo dovolj članov, na kar opozarjata pritožnika, pa to ni v nasprotju s predpisi. ZLV v 51. členu namreč dopušča, da lahko politične stranke postopek kandidiranja urejajo s svojimi pravili.

Ker je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 97. člena ZLV v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka: Ker je sodišče pritožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.