Jedro

Tožnik je opravljal delo signalista na gradbišču, ki je bilo v organizaciji in pod nadzorom drugotožene stranke. Ta stranka je objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel (opravljanje dela v bližini stroja je delo s povečano nevarnostjo), čeprav je bil delovni stroj - bager, ki je tožnika poškodoval, last druge osebe.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki in stranski intervenient sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (I. točka izreka), medtem ko je v presežku zahtevek za znesek 3.200,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.969,61 EUR, medtem ko je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 232,56 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 377,95 EUR, vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (III. točka izreka).

Prvotožena in drugotožena stranka ter stranski intervenient so se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da bager, s katerim je prišlo do obravnavane nesreče, ni bil v lasti tožnikovega delodajalca, temveč podizvajalca A..A, zaradi česar toženi stranki ne moreta odgovarjati za škodo po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče je premalo ovrednotilo soprispevek tožnika k nastanku škode. Ima dolgoletne delovne izkušnje pri tovrstnih opravilih in mu je znana nevarnost, če se delavec giblje v bližini delujočega stroja na gradbišču. Meni, da bi pravilno znašal tožnikov soprispevek k nastanku škode najmanj v višini 50 %. Poleg tega se ne strinja tudi z višino prisojene odškodnine. Sodba je glede tega pomanjkljivo obrazložena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je takrat njen podizvajalec A.A. izvajal opravila z delovnim strojem, ne pa ona kot tožnikov delodajalec, zaradi česar ne more biti objektivno odgovorna za nastalo škodo. Tožnik je bistveno prispeval k nastanku škode, najmanj v višini 50 %. Poleg tega se ne strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova vseh škodnih postavk, saj glede tega sodišče ni navedlo ustrezne utemeljitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožnikove zahtevke oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranski intervenient izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je odločitev o 10 % soprispevku tožnika k nastali škodi neutemeljena in pomanjkljivo obrazložena. Tožnik v času, ko je bager izvajal odkop, ni imel v njegovi bližini kaj iskati. Stranski intervenient, ki je upravljal bager z največjo možno previdnostjo, ga v kritičnem trenutku ni videl, saj se mu je očitno približal z njegove hrbtne strani. Meni, da je tožnik soprispeval k nastanku škode najmanj v višini 50 %. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o zavrnitvi nagrade za postopek in potnih stroškov njegovega pooblaščenca, ki se je udeležil štirih narokov glavne obravnave. Enako, kot pooblaščencu drugotožene stranke, bi se moralo tudi njegovemu pooblaščencu v skladu z načelom enakopravnosti priznati takšne stroške. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi njegovi pritožbi.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sprejeta odločitev pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, v katerem je izvedlo potrebne dokaze, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere so opozorile pritožbe in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnik je v tem sporu uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova nesreče pri delu z dne 16. 6. 2008, ko ga je pri gradnji ceste poškodoval bager. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo po splošnih načelih civilnega prava. Po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), ki glede na že navedeno določbo ZDR velja tudi za delodajalca, je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje presojalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti za nastalo delovno nesrečo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženih strank, da je za nastanek delovne nesreče objektivno odgovoren podizvajalec A.A.. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik opravljal delo signalista na gradbišču, ki je bilo v organizaciji in pod nadzorom drugotožene stranke. Ta stranka pa je bila odgovorna tudi za opravila, ki jih je takrat izvajal z delovnim strojem podizvajalec. Ne glede, da je bil delovni stroj – bager v lasti podizvajalca, je za tožnikovo škodo odgovorna na podlagi objektivne odgovornosti oziroma prvotožena stranka na podlagi sklenjene zavarovalne police št. .... Po določbi drugega odstavka 12.5 točki Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih gradbiščih (Uredba, Ur. l. RS, št. 3/2002 in spremembe) ni dovoljeno zadrževanje na delovnem območju stroja, ko je ta aktiven, medtem ko smejo delavci opravljati ročna dela le v primeru, ko stroj miruje. V tej zvezi so se izvajalci del s pisnim sporazumom z dne 6. 6. 2008 dogovorili o varnostnih ukrepih pri izvajanju del na gradbišču, po katerem je moral vsak izvajalec zagotoviti varnost svojih delavcev ter hkrati zagotoviti, da njegovi delavci ne bodo ogrožali varnosti drugih delavcev. Takšen sporazum ima podlago tudi v določbi 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZT, Ur. l. RS, št. 56/1999 in spremembe), po kateri mora delodajalec zagotavljati ukrepe za varno delo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v spornem primeru prišlo do delovne nesreče, ko je tožnik usmerjal upravljalca bagra ter utemeljeno zaključilo, da je opravljal delo v bližini stroja s povečano nevarnostjo. V tej zvezi je pravilno ocenilo, da je tožnik delno prispeval k nastanku škode v višini 10 %, saj bi moral biti takrat bolj pazljiv in pozoren na obratovanje bagra, še posebej v konkretnem primeru, ko je šlo za izvajanje dela na specifičnem predelu cestišča. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi, zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje o višjem deležu odgovornosti tožnika za nastalo škodo ne more biti upoštevno.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, ki se nanaša na višino odmerjene odškodnine tožniku iz naslova nematerialne škode. V tej zvezi sicer pritožbi toženih strank opozarjata na pomanjkljivo obrazložitev višine škode po posameznih škodnih postavkah, kar drži, vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodba kljub temu v bistvenem obsegu obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Pravna podlaga za določitev odškodnine za nematerialno škodo je v določbi 179. člena oziroma gre za uporabo načela individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode presoja sodišče pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer pazi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je utrpel oškodovanec, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega mora sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so bile dosojene v podobnih primerih, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše poškodbe. Ker povrnitev nematerialne škode oškodovancu v naravi ni mogoča, predstavlja takšna odškodnina le zadoščenje ob prizadetih dobrinah, ki jih varuje zakon.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku po izvedenem dokaznem postopku nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.000,00 EUR, oziroma ob upoštevanju 10 % soprispevka v višini 6.300,00 EUR, v presežku (do zneska 9.500,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Pri odločanju o višini takšne odškodnine je upoštevalo tako mnenje izvedenca medicinske stroke kot okoliščine, na katere se je skliceval tožnik v svoji izpovedbi. Takrat je tožnik ob udarcu kovinskega dela bagra utrpel razpočno rano na čelu, udarnino glave, udarnino ledvene regije, udarnino desne rame in udarnino desnega kolka. Izvedenec je ugotovil pri tožniku meglen vid in zožitev vidnega polja na levem očesu, poleg tega pa tudi kontuzijo možganov, zaradi česar je bil v bolniškem staležu 6 tednov. Na čelu mu je ostala brazgotina v dolžini 4 cm, ki je estetsko moteča. Izvedenec je sicer ugotovil, da občasni glavoboli skupaj z delnim izpadom vidnega polja na levem očesu ne zmanjšujejo splošnih življenjskih in delovnih zmožnosti tožnika, vendar je glede tega poudaril, da se jih 57 letni tožnik zaveda, zaradi česar je pričakovati pri njemu trajne psihične bolečine, kar velja enako tudi za skaženost zaradi brazgotine na čelu. Zato se lahko verjame tožniku, ki je izpovedal, da ga brazgotina moti, posebno na soncu, ko postane skeleča, pri čemer mora zaradi glavobolov občasno jemati zdravila. Pritožbeno sodišče na podlagi tako izkazanih dejstev v celoti sprejema odmerjeno višino odškodnine tožniku iz naslova nematerialne škode, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine, v celoti pa je primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih škodnih primerih.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijano odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, drugotoženi stranki in stranskemu intervenientu (prvotožena stranka stroškovnika ni priglasila) v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi ter jih vsakemu pravilno odmerilo ob upoštevanju višine zahtevka, s katerim je tožnik v sporu uspel. Pritožbeno sodišče na pritožbo stranskega intervenienta o neenakopravnem obravnavanju njegovih prevoznih stroškov navaja da stranski intervenient ni izkazal nobenih razlogov, da si ni mogel najeti odvetnika v kraju sedeža sodišča. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe se tudi preostalima pooblaščencema, ki sta zastopala tožnika in drugotoženo stranko, ni priznalo nobenih prevoznih stroškov, saj gre za pooblaščenca (A.B. in A.C.), ki imata odvetniški pisarni v A..

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe kot neutemeljene in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženi stranki in stranski intervenient s pritožbami niso uspeli, sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).