Jedro

Vaja sama, ki je obsegala plazenje po neravnem terenu v popolni vojaški opremi, s tem da je vojak za seboj vlekel tudi „ranjenca“ na šotorskem krilu, je predstavljala telesno naporno vajo, poleg tega pa so vajo napravile nevarno še tedanje razmere.

Neraven teren, posut s kamenjem, vidne so bile manjše skale, vdolbine, obveznost izvajati vajo v takih okoliščinah ter merjenje časa izvedbe vaje, so spremenile tveganje v taki meri, da je sicer nenevarna vaja postala nevarna.

Izrek

Revizija se v delu za izpodbijani znesek 48 EUR s pripadki tožniku pravnomočno prisojene odškodnine zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 7.978 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za poškodbo meniskusa levega kolena, ki jo je utrpel tožnik v času služenja vojaškega roka pri izvajanju vojaške vaje – vlečenje ranjenca. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju revidenta je napačen zaključek sodišč, da pomeni plazenje vojaka po ne povsem ravni površini, tako, da na šotorskem krilu vleče po tleh sovojaka, ki simulira ranjenca, nevarno dejavnost in da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, brez sokrivde tožeče stranke. Revident navaja, da je bila sicer izvajana vaja telesno naporna, vendar je postala občutno lažja, če so jo vojaki izvajali na točno določen način. Tožnik pa je vajo izvajal napačno, saj je se je od tal odrival z levo nogo in je zato njegovo napačno ravnanje izključen razlog za nastalo poškodbo (in ne neravna podlaga). Upoštevati je tudi treba, da je tožnik vajo izvajal kot vojak, pri katerih je kriterij za ocenjevanje skrbnosti in tveganja za nastanek poškodb strožji kot v vsakdanjem življenju. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno tudi pri odmeri odškodnine, saj iz podatkov iz spisa in izvedenskega mnenja izhaja, da je bila gibljivost tožnikovega kolena že eno leto po poškodbi popolna, koleno povsem iztegljivo in na dotik neboleče. Tožnik je omejen le pri skrajnem upogibanju kolenskega sklepa, sicer pa v običajnih in tudi nekoliko zahtevnejših pogojih bivanja deluje povsem normalno. Vprašljiva je ocena o 5% zmanjšanju splošnih življenjskih možnostih v izvedenskem mnenju, saj je navedba o bolečinah po daljši hoji in po neravnih pobočjih, pavšalna. Bolečine v kolenskem sklepu so pri daljši hoji in neravnem terenu dejansko prisotne pri vsakem človeku. Prav tako ni primerna odškodnina za fizične bolečine ter strah, pri čemer revizija navaja okoliščine v podkrepitev svoje trditve. Kot primerno odškodnino, ob predpostavki da bi bil zahtevek utemeljen po višini, revizija navaja znesek 3.300 EUR. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev povzročenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4172,9 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 12.518,78 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 47,84 EUR (sodišče prve stopnje to zaokroži na 48 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu, torej proti odločitvi o nepremoženjski škodi, je revizija dovoljena (vrednost spornega predmeta znaša 7.930 EUR), vendar neutemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izvajal vajo, pri kateri je moral v čim krajšem času izvleči 70 kg težko breme v ležečem položaju v popolni bojni opremi ob tem, da se je vaja izvajala po mladih neutrjenih vojakih, na povsem neravnem poligonu. Služenje vojaškega roka je bilo obvezno in vojaki se vaji niso mogli izogniti, potrebno jo je bilo izvesti po navodilih in po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnik vajo izvedel dosledno in po navodilih.

Vojaško urjenje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Namen vojaškega urjenja je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni ali podobnih dogodkih. Zato je premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram hkrati z izboljševanjem telesne zmogljivosti bistven namen vojaškega urjenja. Vojaški obvezniki so praviloma zdravi mladi moški, ki so v primerjavi z drugo populacijo nedvomno telesno sposobnejši. Zato urjenje obsega tudi težke in glede varnosti zahtevnejše vaje. Po teh merilih je vaja, ki bi bila za telesno šibkejše (starec, otroci, telesno neaktivni ljudje) lahko nevarna, za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti povsem primerna. Kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj je zato drugačen, kot bi bil pri ocenjevanju dejavnosti v civilnem življenju. Vendar je kljub navedenemu po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval, glede na posebne okoliščine, pomenila dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za udeležence (drugi odstavek 154. člena ZOR). Vaja sama, ki je obsegala plazenje po neravnem terenu v popolni vojaški opremi, s tem da je vojak za seboj vlekel tudi „ranjenca“ na šotorskem krilu, je predstavljala telesno naporno vajo, poleg tega pa so vajo napravile nevarno še tedanje razmere. Neraven teren, posut s kamenjem, vidne so bile manjše skale, vdolbine, obveznost izvajati vajo v takih okoliščinah ter merjenje časa izvedbe vaje, so spremenile tveganje v taki meri, da je sicer nenevarna vaja postala nevarna. Revizijske navedbe glede (ne)pravilnosti izvajanja vaje pa so neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj sta sodišči prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovili, da je tožnik vajo izvedel dosledno in po navodilih.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode revidentka utemeljuje s poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju narekovale odškodnino v nižjem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave celo pokaže, da je tožniku pravnomočno prisojena odškodnina, v primerjavi z ostalimi prisojenimi odškodninami za tako škodo, med najnižjimi.

S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo meniskusa levega kolena. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju prim. dr. M. S., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti v dovoljenem delu razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.