Jedro

Jedro

V delo tožnice, ki je v informacijski sistem vnašala lažne podatke, je toženka izgubila zaupanje do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

V delo tožnice, ki je v informacijski sistem vnašala lažne podatke, je toženka izgubila zaupanje do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2022 in 31. 8. 2022 ter za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2022 in 31. 8. 2022 ter za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita, da je sodišče kršilo pravila o prekluziji glede toženkine vloge z dne 17. 5. 2023 in listinskih dokazil (dodatna opredelitev do navedb v zapisnikih o zaslišanju A. A. in B. B.; e-sporočilo B. B. z dne 26. 5. 2021). Neutemeljeno je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje zdravnikov. Ne drži, da menjava predstojnika pretrga tek subjektivnega roka za odpoved. B. B. je ustno odredil evidentiranja, ki se očitajo tožnici in je bil sproti seznanjen z vsemi spornimi evidentiranji. Upoštevaje datum zadnje očitane kršitve tožnici se je subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. V sporu, ki ga je sprožila C. C., je sodišče ugotovilo, da se je toženka seznanila z razlogom za izredno odpoved 21. 6. 2022. Ugotovitev, da je D. D. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 29. 6. 2022, temelji na kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. člena ZPP. Uradni zaznamek E. E. z dne 29. 6. 2022 ni bil vključen v toženkin prvostopenjski in drugostopenjski sklep o izredni odpovedi. Neprepričljiva je izpoved F. F. glede zaznave nenavadnega evidentiranja delovnega časa in ukrepanjem v zvezi s tem. Iz uradnega zaznamka, ki ga je o razgovoru z njo sestavila D. D. dne 6. 6. 2022, izhaja konkreten opis nepravilnosti pri evidentiranju, zaradi katerih je bil tudi izražen sum obstoja kaznivega dejanja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnice, da ji je med 3. 6. 2022 in 6. 6. 2022 D. D. naročila, naj v sistemu G. odpre zadevo "videonadzor". Subjektivni rok za podajo odpovedi je začel teči 9. 6. 2022, ko je D. D. zaposlenim poslala e-sporočilo, s katerim jih je opomnila na pravilno evidentiranje delovnega časa. Ni razumljivo pregledovanje videoposnetkov, ki je za le 15 datumov trajalo več kot 15 dni. Neprepričljiv je zaključek, da so bili datumi pregledanih videoposnetkov izbrani naključno. Uradni zaznamki v zvezi s preiskovanjem kršitev evidentiranja se niso sproti beležili v toženkin dokumentarni sistem G. Nepravilna je ugotovitev, da je bil spoštovan objektivni rok za podajo odpovedi, saj toženka niti ni trdila, kdaj je bila storjena prva domnevna kršitev. Pri pridobivanju podatkov v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga je kršila 24., 25. in 75. člen ZVOP-1 ter 35. in 38. člen URS. Pri presoji obstoja odpovednega razloga je sodišče kršilo 7. in 212. člen ZPP, 14., 22. in 23. člen URS, 6. in 13. člen EKČP ter 84. člen ZDR-1. Izpovedi B. B., tožnice in njenih prič potrjujejo obstoj ustne odredbe za očitani način evidentiranja delovnega časa. Z njim je bila glede na izpoved B. B. seznanjena tudi D. D., saj ga je predstavil že na kolegiju. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na e-sporočilo H. H. o pozivu k evidentiranju skladno s Pravilnikom o delovnem času. Ni upoštevalo, da ugotovljene kršitve v tem pravilniku niso opredeljene kot hujša kršitev. Tožnica ni ravnala niti protipravno niti z zahtevano stopnjo krivde. Izrečen ji je bil nesorazmeren ukrep. Zaradi kršitev ni prejela protipravne premoženjske koristi, kazenska ovadba zoper njo pa je bila zavržena. Podana je kršitev 14. in 22. člena URS, saj je bila zamenjava predstojnika B. B. bistven razlog za podajo odpovedi tožnici. Tožnici ni bilo omogočeno pošteno sojenje.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita, da je sodišče kršilo pravila o prekluziji glede toženkine vloge z dne 17. 5. 2023 in listinskih dokazil (dodatna opredelitev do navedb v zapisnikih o zaslišanju A. A. in B. B.; e-sporočilo B. B. z dne 26. 5. 2021). Neutemeljeno je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje zdravnikov. Ne drži, da menjava predstojnika pretrga tek subjektivnega roka za odpoved. B. B. je ustno odredil evidentiranja, ki se očitajo tožnici in je bil sproti seznanjen z vsemi spornimi evidentiranji. Upoštevaje datum zadnje očitane kršitve tožnici se je subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. V sporu, ki ga je sprožila C. C., je sodišče ugotovilo, da se je toženka seznanila z razlogom za izredno odpoved 21. 6. 2022. Ugotovitev, da je D. D. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 29. 6. 2022, temelji na kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. člena ZPP. Uradni zaznamek E. E. z dne 29. 6. 2022 ni bil vključen v toženkin prvostopenjski in drugostopenjski sklep o izredni odpovedi. Neprepričljiva je izpoved F. F. glede zaznave nenavadnega evidentiranja delovnega časa in ukrepanjem v zvezi s tem. Iz uradnega zaznamka, ki ga je o razgovoru z njo sestavila D. D. dne 6. 6. 2022, izhaja konkreten opis nepravilnosti pri evidentiranju, zaradi katerih je bil tudi izražen sum obstoja kaznivega dejanja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnice, da ji je med 3. 6. 2022 in 6. 6. 2022 D. D. naročila, naj v sistemu G. odpre zadevo "videonadzor". Subjektivni rok za podajo odpovedi je začel teči 9. 6. 2022, ko je D. D. zaposlenim poslala e-sporočilo, s katerim jih je opomnila na pravilno evidentiranje delovnega časa. Ni razumljivo pregledovanje videoposnetkov, ki je za le 15 datumov trajalo več kot 15 dni. Neprepričljiv je zaključek, da so bili datumi pregledanih videoposnetkov izbrani naključno. Uradni zaznamki v zvezi s preiskovanjem kršitev evidentiranja se niso sproti beležili v toženkin dokumentarni sistem G. Nepravilna je ugotovitev, da je bil spoštovan objektivni rok za podajo odpovedi, saj toženka niti ni trdila, kdaj je bila storjena prva domnevna kršitev. Pri pridobivanju podatkov v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga je kršila 24., 25. in 75. člen ZVOP-1 ter 35. in 38. člen URS. Pri presoji obstoja odpovednega razloga je sodišče kršilo 7. in 212. člen ZPP, 14., 22. in 23. člen URS, 6. in 13. člen EKČP ter 84. člen ZDR-1. Izpovedi B. B., tožnice in njenih prič potrjujejo obstoj ustne odredbe za očitani način evidentiranja delovnega časa. Z njim je bila glede na izpoved B. B. seznanjena tudi D. D., saj ga je predstavil že na kolegiju. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na e-sporočilo H. H. o pozivu k evidentiranju skladno s Pravilnikom o delovnem času. Ni upoštevalo, da ugotovljene kršitve v tem pravilniku niso opredeljene kot hujša kršitev. Tožnica ni ravnala niti protipravno niti z zahtevano stopnjo krivde. Izrečen ji je bil nesorazmeren ukrep. Zaradi kršitev ni prejela protipravne premoženjske koristi, kazenska ovadba zoper njo pa je bila zavržena. Podana je kršitev 14. in 22. člena URS, saj je bila zamenjava predstojnika B. B. bistven razlog za podajo odpovedi tožnici. Tožnici ni bilo omogočeno pošteno sojenje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v pritožbi očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so bila ugotovljena pravilno, popolno in izčrpno. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v pritožbi očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so bila ugotovljena pravilno, popolno in izčrpno. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6.Tožnici (poslovna sekretarka) je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitane kršitve se nanašajo na to, da je z evidenčno kartico sodelavke na registrirnemu terminalu evidentirala njen prihod na delo in odhod z dela, čeprav sodelavka tistega dne na delu ni bila prisotna; petkrat je sodelavka evidentirala prihod tožnice na delo, čeprav je ta na delo prišla šele kasneje; enkrat je sodelavka evidentirala odhod tožnice z dela, čeprav je ta odšla domov že pred tem. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je izpodbijana odpoved zakonita že na podlagi 2. alineje citirane določbe ZDR-1. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, opredeljuje pa se do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Tožnici (poslovna sekretarka) je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitane kršitve se nanašajo na to, da je z evidenčno kartico sodelavke na registrirnemu terminalu evidentirala njen prihod na delo in odhod z dela, čeprav sodelavka tistega dne na delu ni bila prisotna; petkrat je sodelavka evidentirala prihod tožnice na delo, čeprav je ta na delo prišla šele kasneje; enkrat je sodelavka evidentirala odhod tožnice z dela, čeprav je ta odšla domov že pred tem. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je izpodbijana odpoved zakonita že na podlagi 2. alineje citirane določbe ZDR-1. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, opredeljuje pa se do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.V uvodu pritožbe pavšalno uveljavljani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje vse odločilne razloge dejanske in pravne narave, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Okoliščin, s katerimi bi konkretizirala kršitev iz 15. točke citirane določbe, pritožba ne vsebuje, pritožbeno sodišče pa na obstoj te postopkovne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti.

7.V uvodu pritožbe pavšalno uveljavljani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje vse odločilne razloge dejanske in pravne narave, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Okoliščin, s katerimi bi konkretizirala kršitev iz 15. točke citirane določbe, pritožba ne vsebuje, pritožbeno sodišče pa na obstoj te postopkovne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek glede kršitve pravil o prekluziji dejstev in dokazov. Nedovoljeno novoto naj bi predstavljala dejstva in dokazni predlogi v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2023, kar pa ne drži, saj je toženka to vlogo predložila upoštevaje dokazni sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje to naložilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega v pritožbi izpostavljene trditve o naknadnem vnašanju uradnih zaznamkov v dokumentarni sistem G. toženka ni podala šele v tej pripravljalni vlogi, ampak že v vlogi, ki jo je pred tem predložila na prvem naroku. Na toženkini listinski dokazili, ki ju izpostavlja pritožba (Dodatna opredelitev do navedb v zapisnikih o zaslišanju A. A. in B. B.; e-sporočilo B. B. z dne 26. 5. 2021) sodišče prve stopnje ni oprlo odločilnih razlogov sodbe, zato je tudi v zvezi z njima zatrjevana kršitev pravil o prekluziji neutemeljena.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek glede kršitve pravil o prekluziji dejstev in dokazov. Nedovoljeno novoto naj bi predstavljala dejstva in dokazni predlogi v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2023, kar pa ne drži, saj je toženka to vlogo predložila upoštevaje dokazni sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje to naložilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega v pritožbi izpostavljene trditve o naknadnem vnašanju uradnih zaznamkov v dokumentarni sistem G. toženka ni podala šele v tej pripravljalni vlogi, ampak že v vlogi, ki jo je pred tem predložila na prvem naroku. Na toženkini listinski dokazili, ki ju izpostavlja pritožba (Dodatna opredelitev do navedb v zapisnikih o zaslišanju A. A. in B. B.; e-sporočilo B. B. z dne 26. 5. 2021) sodišče prve stopnje ni oprlo odločilnih razlogov sodbe, zato je tudi v zvezi z njima zatrjevana kršitev pravil o prekluziji neutemeljena.

9.Zmotna je pritožbena navedba o neutemeljeni zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov. Postavitev izvedenca finančne stroke je predlagala v zvezi z višino tožbenega zahtevka, zaslišanje osebne zdravnice, psihiatrinje in kliničnega psihologa pa v zvezi z višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Ker ta dejstva niso bila odločilna, izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna.

9.Zmotna je pritožbena navedba o neutemeljeni zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov. Postavitev izvedenca finančne stroke je predlagala v zvezi z višino tožbenega zahtevka, zaslišanje osebne zdravnice, psihiatrinje in kliničnega psihologa pa v zvezi z višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Ker ta dejstva niso bila odločilna, izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna.

10.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v času tožnici očitanih kršitev direktor toženke B. B., od 2. 6. 2022 dalje pa je bila v. d. direktorice in s tem pristojna za podajo odpovedi D. D. Pritožba s sklicevanjem na judikat VIII Ips 29/2019 uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje sprejelo napačno stališče, da menjava predstojnika pretrga tek subjektivnega roka za odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo, poudarilo je le, da je glede na 33. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) za presojo pravočasnosti odpovedi ključna ugotovitev razloga za odpoved s strani predstojnika.

10.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v času tožnici očitanih kršitev direktor toženke B. B., od 2. 6. 2022 dalje pa je bila v. d. direktorice in s tem pristojna za podajo odpovedi D. D. Pritožba s sklicevanjem na judikat VIII Ips 29/2019 uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje sprejelo napačno stališče, da menjava predstojnika pretrga tek subjektivnega roka za odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo, poudarilo je le, da je glede na 33. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) za presojo pravočasnosti odpovedi ključna ugotovitev razloga za odpoved s strani predstojnika.

11.Pravilno je pritožbeno stališče, da zaradi spremembe osebe, ki nastopa v imenu delodajalca (v tem primeru imenovanje D. D. na mesto v. d. direktorice z dnem 2. 6. 2022), subjektivni rok za izredno odpoved ne začne teči znova. Vendar pa je za ta spor ključno, da ne obstajajo okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je že B. B. kot direktor ugotovil razlog za izredno odpoved. Pritožba vztraja, da je bil sproti seznanjen z vsemi očitanimi evidentiranji, zaradi česar se je upoštevaje datum zadnje očitane kršitve tožnici, tj. 31. 3. 2022 (pravilno: 1. 4. 2022), subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. To pritožbeno zavzemanje je povezano s pritožbenimi navedbami, da je B. B. ustno odredil evidentiranja, ki se v izredni odpovedi očitajo tožnici (in še štirim javnim uslužbencem, ki so prav tako prejeli izredno odpoved). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če se izhaja iz teh pritožbenih navedb 1 , ni mogoče pravno utemeljiti zaključka, da se je subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. Subjektivni rok teče od takrat, ko oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovi razlog za izredno odpoved. Začetka teka roka ni mogoče navezati le na seznanjenost z dejstvi, ki tvorijo dejanski stan očitanih ravnanj, saj pritožba zatrjuje hkraten obstoj okoliščin, ki zaključek o ugotovitvi razloga za izredno odpoved s strani B. B. izključujejo. Glede na pritožbeno sklicevanje, da je on odredil ter dopuščal ravnanja v zvezi z evidentiranjem delovnega časa (ki so bila nato kot hujša kršitev predmet izpodbijane odpovedi) in katerim ni pripisoval zna
0daja kr
61itev iz prvega odstavka 110.
0lena ZDR-1 2 , namreč ni utemeljeno pravno sklepanje, da je obenem ugotovil obstoj razloga za izredno odpoved v smislu prvega odstavka 109.
0lena ZDR-1 (tako obstoj huj
61e kr
61itve kot obstoj nemo
7enosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Tega je ugotovila
61ele D. D. dne 29. 6. 2022, ki je nato izredno odpoved podala v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku.

11.Pravilno je pritožbeno stališče, da zaradi spremembe osebe, ki nastopa v imenu delodajalca (v tem primeru imenovanje D. D. na mesto v. d. direktorice z dnem 2. 6. 2022), subjektivni rok za izredno odpoved ne začne teči znova. Vendar pa je za ta spor ključno, da ne obstajajo okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je že B. B. kot direktor ugotovil razlog za izredno odpoved. Pritožba vztraja, da je bil sproti seznanjen z vsemi očitanimi evidentiranji, zaradi česar se je upoštevaje datum zadnje očitane kršitve tožnici, tj. 31. 3. 2022 (pravilno: 1. 4. 2022), subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. To pritožbeno zavzemanje je povezano s pritožbenimi navedbami, da je B. B. ustno odredil evidentiranja, ki se v izredni odpovedi očitajo tožnici (in še štirim javnim uslužbencem, ki so prav tako prejeli izredno odpoved). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če se izhaja iz teh pritožbenih navedb 1 , ni mogoče pravno utemeljiti zaključka, da se je subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 30. 4. 2022. Subjektivni rok teče od takrat, ko oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovi razlog za izredno odpoved. Začetka teka roka ni mogoče navezati le na seznanjenost z dejstvi, ki tvorijo dejanski stan očitanih ravnanj, saj pritožba zatrjuje hkraten obstoj okoliščin, ki zaključek o ugotovitvi razloga za izredno odpoved s strani B. B. izključujejo. Glede na pritožbeno sklicevanje, da je on odredil ter dopuščal ravnanja v zvezi z evidentiranjem delovnega časa (ki so bila nato kot hujša kršitev predmet izpodbijane odpovedi) in katerim ni pripisoval zna
0daja kr
61itev iz prvega odstavka 110.
0lena ZDR-1 2 , namreč ni utemeljeno pravno sklepanje, da je obenem ugotovil obstoj razloga za izredno odpoved v smislu prvega odstavka 109.
0lena ZDR-1 (tako obstoj huj
61e kr
61itve kot obstoj nemo
7enosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Tega je ugotovila
61ele D. D. dne 29. 6. 2022, ki je nato izredno odpoved podala v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku.

12.Pritožba navaja, da je v delovnem sporu, ki ga je sprožila tožničina sodelavka C. C., sodišče ugotovilo, da se je toženka seznanila z razlogom za izredno odpoved že 21. 6. 2022. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne vpliva na drugačno presojo tega spora, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovitev o datumu seznanitve z razlogom za izredno odpoved pravilno navezalo na tiste konkretne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Sicer pa je tudi v primeru, če bi se kot začetek teka subjektivnega roka štel datum 21. 6. 2022, izpodbijana odpoved podana pravočasno.

12.Pritožba navaja, da je v delovnem sporu, ki ga je sprožila tožničina sodelavka C. C., sodišče ugotovilo, da se je toženka seznanila z razlogom za izredno odpoved že 21. 6. 2022. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne vpliva na drugačno presojo tega spora, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovitev o datumu seznanitve z razlogom za izredno odpoved pravilno navezalo na tiste konkretne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Sicer pa je tudi v primeru, če bi se kot začetek teka subjektivnega roka štel datum 21. 6. 2022, izpodbijana odpoved podana pravočasno.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v. d. direktorice D. D. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 29. 6. 2022, zato je izpodbijano odpoved dne 14. 7. 2022 podala v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. V pritožbi uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je dokazni zaključek o začetku teka tega roka utemeljen z ustreznimi odločilnimi razlogi, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Kot je razvidno iz izčrpnih prvostopenjskih razlogov, presoja temelji tudi na pravilnem upoštevanju 8. člena ZPP, v skladu s katerim je bilo sodišče prve stopnje dolžno utemeljenost trditev strank o začetku teka roka oceniti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V tem okviru je pravilno dokazno ovrednotilo tudi izpovedi D. D. in E. E., ki ju pritožba izrecno izpostavlja.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v. d. direktorice D. D. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 29. 6. 2022, zato je izpodbijano odpoved dne 14. 7. 2022 podala v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. V pritožbi uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je dokazni zaključek o začetku teka tega roka utemeljen z ustreznimi odločilnimi razlogi, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Kot je razvidno iz izčrpnih prvostopenjskih razlogov, presoja temelji tudi na pravilnem upoštevanju 8. člena ZPP, v skladu s katerim je bilo sodišče prve stopnje dolžno utemeljenost trditev strank o začetku teka roka oceniti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V tem okviru je pravilno dokazno ovrednotilo tudi izpovedi D. D. in E. E., ki ju pritožba izrecno izpostavlja.

14.V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku. Glede na to ni pravno pomembna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da toženkinemu prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sklepu o izredni odpovedi ni bil priložen uradni zaznamek E. E. z dne 29. 6. 2022, ki predstavlja eno od dokazil, na katere je sodišče prve stopnje oprlo dokazno oceno o pravočasni podaji odpovedi.

14.V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku. Glede na to ni pravno pomembna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da toženkinemu prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sklepu o izredni odpovedi ni bil priložen uradni zaznamek E. E. z dne 29. 6. 2022, ki predstavlja eno od dokazil, na katere je sodišče prve stopnje oprlo dokazno oceno o pravočasni podaji odpovedi.

15.Iz izpovedi F. F. izhaja, da nenavadnega evidentiranja delovnega časa, ki ga je zaznala v začetku leta 2022, ni upala razkriti tedanjemu direktorju B. B. Pritožba ji neutemeljeno očita neprepričljivost te izpovedi, saj je priča ustrezno utemeljila, da B. B. tega ni upala razkriti zaradi slabih, nezdravih odnosov, ki jih je povzročil v toženkinem kolektivu. Pritožba vztraja, da je bilo takšno postopanje F. F. nedopustno, vendar iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da je tedaj, ko je bil direktor še B. B., vedela za takšna dejstva glede tožničinega evidentiranja, ki bi predstojniku omogočala ugotovitev razloga za izredno odpoved. Po mnenju pritožbe je sicer neprepričljivo, da je slišala zaporedne piske evidentiranja, ni pa vedela, kdo to izvršuje, vendar je priča jasno obrazložila, da je šla preverit, kaj se dogaja, a ni več videla nikogar, ki bi se evidentiral, in tudi ni slutila, kdo bi lahko bil.

15.Iz izpovedi F. F. izhaja, da nenavadnega evidentiranja delovnega časa, ki ga je zaznala v začetku leta 2022, ni upala razkriti tedanjemu direktorju B. B. Pritožba ji neutemeljeno očita neprepričljivost te izpovedi, saj je priča ustrezno utemeljila, da B. B. tega ni upala razkriti zaradi slabih, nezdravih odnosov, ki jih je povzročil v toženkinem kolektivu. Pritožba vztraja, da je bilo takšno postopanje F. F. nedopustno, vendar iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da je tedaj, ko je bil direktor še B. B., vedela za takšna dejstva glede tožničinega evidentiranja, ki bi predstojniku omogočala ugotovitev razloga za izredno odpoved. Po mnenju pritožbe je sicer neprepričljivo, da je slišala zaporedne piske evidentiranja, ni pa vedela, kdo to izvršuje, vendar je priča jasno obrazložila, da je šla preverit, kaj se dogaja, a ni več videla nikogar, ki bi se evidentiral, in tudi ni slutila, kdo bi lahko bil.

16.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da informacije glede evidentiranja, s katerimi je F. F. dne 6. 6. 2022 seznanila D. D., z vsebinskega vidika niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče utemeljeno šteti za seznanitev delodajalca z razlogom za odpoved. Tega dne je namreč D. D. seznanila le s splošno informacijo, da se pri toženki dogajajo nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, nikogar ni omenila poimensko. Pritožba se neuspešno sklicuje, da iz uradnega zaznamka, ki ga je o tem razgovoru sestavila D. D. dne 6. 6. 2022, izhaja konkreten opis nepravilnosti pri evidentiranju, zaradi katerih je bil tudi izražen sum obstoja kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da uradni zaznamek ne vsebuje nobenih dejstev, ki so ključna za to, da se lahko določenemu delavcu konkretizirano očita kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Takih dejstev glede na omenjeno vsebino razgovora z dne 6. 6. 2022 uradni zaznamek niti ni mogel vsebovati.

16.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da informacije glede evidentiranja, s katerimi je F. F. dne 6. 6. 2022 seznanila D. D., z vsebinskega vidika niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče utemeljeno šteti za seznanitev delodajalca z razlogom za odpoved. Tega dne je namreč D. D. seznanila le s splošno informacijo, da se pri toženki dogajajo nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, nikogar ni omenila poimensko. Pritožba se neuspešno sklicuje, da iz uradnega zaznamka, ki ga je o tem razgovoru sestavila D. D. dne 6. 6. 2022, izhaja konkreten opis nepravilnosti pri evidentiranju, zaradi katerih je bil tudi izražen sum obstoja kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da uradni zaznamek ne vsebuje nobenih dejstev, ki so ključna za to, da se lahko določenemu delavcu konkretizirano očita kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Takih dejstev glede na omenjeno vsebino razgovora z dne 6. 6. 2022 uradni zaznamek niti ni mogel vsebovati.

17.Za drugačno presojo pravočasnosti odpovedi se pritožba neuspešno zavzema z očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnice, da ji je med 3. 6. 2022 in 6. 6. 2022 D. D. naročila, naj v sistemu G. odpre zadevo "videonadzor", navede njo kot nosilko zadeve, kot sodelujočo pa E. E. Do tega se je sodišče ustrezno opredelilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pravilno zaključilo, da te tožničine trditve oziroma izpovedi ne dokazuje niti izpoved D. D. niti listinska dokumentacija.

18.Pritožba zmotno zatrjuje, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 9. 6. 2022, ko je D. D. zaposlenim poslala e-sporočilo, v katerem jih je opomnila, naj v skladu s Pravilnikom o delovnem času evidentirajo vse prihode, odhode in odsotnosti med delovnim časom. Glede na dne 6. 6. 2022 prejeto informacijo o nepravilnostih v zvezi z evidentiranjem delovnega časa je bilo postopanje D. D. dne 9. 6. 2022 razumljivo in utemeljeno v 33. in 34. členu ZDR-1.

19.Z navedbami, ki se nanašajo na pregledovanje videoposnetkov, pritožba ne omaje pravilnosti prvostopenjskega zaključka o pravočasnosti odpovedi. Že sama vsebina izpovedi D. D., ki jo izpostavlja pritožba, t. j. da je 6. 6. 2022 naročila I. I., naj ji da posnetke za zadnjih šest mesecev, v katere nato glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje ni uspela vpogledati in je 8. 6. 2022 za njihov pregled pooblastila E. E., po presoji pritožbenega sodišča ne potrdi pritožbenega zavzemanja, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči že tedaj.

20.Po mnenju pritožbe (pre)kratek čas, ki je potekel med tem, ko je I. I. 6. 6. 2022 prejel zahtevo D. D. za izročitev videoposnetkov in nato pričel z izdelavo kopij, ter (pre)kratek čas, ki ga je porabil za presnemavanje videoposnetkov dokazujeta, da je te pripravil že vnaprej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za ugibanje, ki ni podprto v izvedenih dokazih.

21.Da je bila toženka že pred 29. 6. 2022 seznanjena z razlogom za odpoved, pritožba zmotno utemeljuje s sklicevanjem, da ni razumljivo pregledovanje videoposnetkov, ki je za le 15 datumov trajalo več kot 15 dni. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bil videoposnetek za en dan sestavljen iz 100 do 300 izsekov posnetkov gibanja delavcev, E. E., ki jih je pregledovala, je morala posebej klikniti vsak izsek, težave je imela s predvajalnikom … Upoštevaje te okoliščine pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovljeni čas, ki je bil potreben za pregled videoposnetkov s strani E. E. Poleg tega iz pravilne prvostopenjske presoje izhaja, da je bilo dejansko stanje glede očitanih kršitev (torej dejstva, ki tvorijo podlago razloga za izredno odpoved) mogoče ugotoviti le tako, da je E. E. pregledala ne le videoposnetke, na katerih je bilo zabeleženo gibanje zaposlenih, temveč tudi evidence delovnega časa, ki jih je morala primerjati z videoposnetki. Šele združitev navedenega je omogočala ugotovitev očitanih ravnanj.

22.Zmotna je pritožbena navedba o neprepričljivem zaključku, da so bili datumi pregledanih videoposnetkov izbrani naključno. Ta tožničin dvom je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje. Kot je obrazložilo, bi bil za to, da bi toženka iz vseh videoposnetkov izločila le tiste, ki so bili zanjo relevantni (za podajo izrednih odpovedi), potreben pregled vseh videoposnetkov za celotno sporno obdobje, kar pa bi bilo časovno povsem neizvedljivo glede na njihov obseg in potreben čas za takšen pregled. Pravilno je tudi ugotovilo, da E. E. niti s strani D. D. in F. F. ni bila dana informacija, katere točno določene datume videoposnetkov in zaposlene naj preveri, saj je bilo ugotovljeno, da tedaj tudi onidve nista razpolagali s podatki, ki so bili kasneje relevantni za podajo izredne odpovedi tožnici in štirim sodelavcem.

23.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 29. 6. 2022, ko je E. E. seznanila D. D. o končnih ugotovitvah, vseh nepravilnostih pri evidentiranju, ji predala pisno analizo, v kateri so bili navedeni podatki iz videoposnetkov in evidence delovnega časa, ter izpise iz evidence delovnega časa. Kot je razumeti pritožbo, sodišču prve stopnje očita, da ni podvomilo v verodostojnost uradnega zaznamka, ki ga je o tem poročanju D. D. sestavila E. E. V ta uradni zaznamek ne dvomi niti pritožbeno sodišče. Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev, ga je E. E. pričela sestavljati 29. 6. 2022, a ga tega dne ni dokončala. Ta okoliščina predstavlja razumljivo pojasnilo, zakaj je v "print screenu" lastnosti uradnega zaznamka zabeležena njegova sprememba na dan 1. 7. 2022, saj ga je E. E. takrat dokončala.

24.Iz okoliščine, da se uradni zaznamki v zvezi s preiskovanjem kršitev evidentiranja niso sproti beležili v toženkin dokumentarni sistem G., ni mogoče sklepati, da je bila D. D. že pred 29. 6. 2022 seznanjena z razlogom za izredno odpoved, za kar se zavzema pritožba. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da naknadni vnos dokumentov v sistem G. v ničemer ne kaže na prirejenost postopka izredne odpovedi. Ker se ni vedelo, kdo naj bi izvajal kršitve, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je šteti za razumljivo postopanje toženke, ki se je v izogib morebitnim zlorabam informacij in oviranju postopka preiskovanja kršitev evidentiranja odločila za naknaden vnos v zvezi s tem nastalih dokumentov v omenjeni sistem. To je še zlasti logično z vidika tega, da je tožnica delala v tajništvu, zaradi česar je imela pravico do dostopa in vpogleda v vse zadeve.

25.Pritožba nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je bil spoštovan objektivni rok za podajo odpovedi in navaja, da toženka sploh ni trdila, kdaj je bila storjena prva domnevna kršitev. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj so za presojo objektivnega roka pomembne kršitve, ki so predmet izredne odpovedi, ne pa tudi druge domnevne kršitve. Ker je tožnica prvo kršitev, ki ji je očitana v odpovedi, storila 24. 2. 2022, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved z dne 14. 7. 2022 podana v objektivnem 6-mesečnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

26.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba zatrjuje kršitev 24., 25. in 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji) ter 35. in 38. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) pri toženkinem pridobivanju podatkov v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga (nezakonito pooblastilo E. E. za pregled videoposnetkov in za vpogled v evidenco prisotnosti, namen izvajanja videonadzora in obdelave podatkov je bil v toženkinem sklepu določen le za potrebe varovanja premoženja in tajnih podatkov ...). Ključna je namreč prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica v sodnem postopku priznala izvršitev ravnanj, ki so ji očitana v odpovedi (zanikala je le njihovo protipravnost). Dejstva o (ne)zakonitem načinu pridobivanja podatkov zato ne morejo biti odločilna za ta spor. Čeprav glede na navedeno to niti ni bilo dolžno, pa je sodišče prve stopnje toženkino postopanje vseeno ocenilo tudi z vidika splošnega ustavnega načela sorazmernosti, katerega kršitve iz razlogov, ki jih je izčrpno pojasnilo, pravilno ni ugotovilo.

27.V zvezi s presojo o obstoju odpovednega razloga pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, 14., 22. in 23. člena URS, 6. in 13. člena EKČP ter 84. člena ZDR-1. S sklicevanjem na te kršitve dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabljenim materialnim pravom, vendar neuspešno. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da mora tudi v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravotvorna dejstva, s katerimi zatrjuje nezakonitost odpovedi, navesti tožeča stranka, sodišče pa nato opravi presojo zakonitosti odpovedi v okviru navedenih in dokazanih dejstev. Upoštevaje trditve strank in izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka glede podane izredne odpovedi zadostila dokaznemu bremenu iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1 in dokazala zakonitost odpovedi.

28.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da B. B. ni ustno odredil takšnega evidentiranja delovnega časa, kot je očitano v izpodbijani odpovedi. S sklicevanjem na izjave B. B., tožnice, A. A., J. J., H. H. in C. C. ter z uveljavljanjem kršitve 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se pritožba neuspešno zavzema za presojo o obstoju ustne odredbe. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo prepričljivo in izčrpno dokazno oceno, zakaj v zvezi s tem tožnici in njenim pričam ne verjame, pri čemer je upoštevalo tudi vse tožničine ključne trditve in navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pravilno je izpostavilo razlikovanja v izpovedih tožnice in njenih prič (o tem, kdaj točno naj bi bila takšna ustna odredba dana in ali je veljala za vse zaposlene ali le za člane posebne operativne skupine), ki onemogočajo prepričljiv zaključek o obstoju ustne odredbe za očitana ravnanja. Ob upoštevanju tudi ostalih prvostopenjskih ugotovitev (preostali zaposleni in kadrovska služba, ki vodi evidenco delovnega časa, niso bili seznanjeni z zatrjevano ustno odredbo; za primer, da evidentiranje na registrirnem terminalu iz opravičljivih razlogov ni bilo možno, je bilo predpisano pravilo, da je treba izpolniti poseben obrazec za ročni vnos v aplikacijo; B. B. ni pisno spremenil Pravilnika o delovnem času oziroma pravil o evidentiranju, čeprav gre za pomembno področje delovnega prava; v sklepu o ustanovitvi posebne preiskovalne skupine je za sodelujoče določil poseben režim evidentiranja prisotnosti v primeru dela na zunanji lokaciji, ki se razlikuje od zatrjevane ustne odredbe; v zvezi s spornimi evidentiranji tožnica ni vodila evidence viška ur in stanja njihovega koriščenja; zatrjevani višek ur bi lahko koristila v obliki odrejenih nadur in ob uradnem evidentiranju, kot je predpisano v Pravilniku o delovnem času; na kolegiju 22. 6. 2021 je bilo govora le o odmorih med delovnim časom, na kar pa se očitane kršitve ne nanašajo idr.) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoč prepričljiv dokazni zaključek, da je B. B. tožnici odredil način evidentiranja, ki ji je očitan v izredni odpovedi.

29.Pritožba s sklicevanjem na izpoved F. F. in I. I. navaja, da je B. B. tudi sicer večinoma podajal ustne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ta spor ključna le ustna odredba v zvezi z načinom evidentiranja, ki je predmet odpovednih očitkov in ki ni dokazana.

30.Obstoja ustne odredbe ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem, da so tožničine priče potrdile izpoved B. B., naj zaposleni (ki so prejeli izredne odpovedi) pustijo kartice v tajništvu in bo on zadevo uredil na lastno odgovornost, ter da od 1. 5. 2022 tovrstnega evidentiranja ni več dovolil, ker je ocenil, da so sodelujoči pri tajni preiskavi dobili poplačan vložen trud. Celokupne prvostopenjske ugotovitve namreč tvorijo prepričljivejši dokazni zaključek o neobstoju ustne odredbe (kar velja tudi za ustno odredbo, ki naj bi bila dana tožnici v januarju 2022). Poleg tega tožničine realizacije poplačila vloženega truda, ki ga omenja B. B., sploh ni možno dokazno preveriti, saj tožnica ni konkretizirala datuma nastanka, števila in koriščenja nadur, ki naj bi jih opravila v okviru dela za posebno operativno skupino. Pritožba zato neuspešno in zgolj pavšalno vztraja, da so sodelujoči nadure iz naslova dela v posebni operativni skupini uravnavali sami ob vsakokratnem vedenju B. B.

31.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila glede na izpoved B. B. s spornim načinom evidentiranja seznanjena tudi D. D. (in sicer že ob nastopu mandata), saj ga je predstavil že na kolegiju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je na kolegiju dne 22. 6. 2021 B. B. v zvezi z evidentiranjem rekel, da mu ni pomembno, kdaj gre kdo na malico, kdaj gre na cigaret, kdaj ga glava boli, če se slabo počuti ipd. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da teh okoliščin vsebinsko ni mogoče enačiti z nedovoljenim evidentiranjem, ki je predmet izredne odpovedi. Poleg tega je D. D., ki je bila na tem kolegiju navzoča, zanikala, da bi na njem tekla beseda o načinu evidentiranja, ki je očitan tožnici, prav tako ta ni bil poznan F. F., K. K., I. I. in kadrovski službi. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri zaposleni naj bi zanikali seznanjenost z evidentiranjem delovnega časa tožnice. V povezavi z obrazložitvijo v 40. točki izpodbijane sodbe je to dejstvo ustrezno razjasnjeno.

32.Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na e-sporočilo H. H. o pozivu k evidentiranju skladno s Pravilnikom o delovnem času, saj ni bila nadrejena tožnici, ta pa tega e-sporočila tudi ni prejela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upoštevaje vse ostale prvostopenjske ugotovitve, ki zanikajo obstoj ustne odredbe B. B., citirano e-sporočilo niti ni odločilnega pomena za dokazovanje (ne)obstoja njegove ustne odredbe.

33.Sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da je bil B. B. seznanjen z vsako posamezno odsotnostjo. Temu pritožba zmotno nasprotuje s poudarjanjem, da je on odredil sporen način evidentiranja, saj je bilo že obrazloženo, zakaj takšne ustne odredbe ni mogoče šteti za dokazano. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da tudi zaradi obsega vseh kršitev evidentiranja delovnega časa (tožnice in ostalih štirih delavcev, ki so zaradi podobnih kršitev prejeli izredno odpoved) ni verjetno, da je bil B. B. seznanjen z vsako posamezno odsotnostjo.

34.Pritožnica navaja, da je tedaj, ko je bila zaslišana kot priča v zadevi C. C., opazila, da je toženka vložila v spis prirejeno evidenco (da bi prikrila viške ur); čeprav je sodišče prve stopnje pribavilo te listine, se do njih ni opredelilo. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi to evidenc tožničinega delovnega časa. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni predložila prirejenih evidenc, temveč se je v teh skladno z uveljavljenim sistemom omejenega prenosa salda ur v naslednji mesec na podlagi 6. člena Pravilnika o delovnem času višek ur nad dovoljenimi 20 mesečno samodejno izbrisal.

35.Upoštevaje številčnost in naravo ugotovljenih kršitev, jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da ugotovljene kršitve v toženkinem Pravilniku o delovnem času niso opredeljene kot hujša kršitev. Očitek ni utemeljen. V zadevi VIII Ips 217/2014 je bilo sprejeto stališče, da je pojem "hujša kršitev" pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena; sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zato ni pravilno zavzemanje, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati.

36.Zavzemanje pritožbe, da tožnica ni ravnala protipravno, je nepravilno, saj za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno kvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času in 93. člena ZJU.

37.Zmotna je pritožbena navedba o neobstoju tožničine krivde (tako naklepa kot hude malomarnosti), ker naj bi ravnala z dovoljenjem tedanjega predstojnika. Kot je bilo že obrazloženo, takšno dovoljenje ni bilo dokazano. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila seznanjena s pravilnim načinom evidentiranja, tj. da se je dopustno evidentirati le s svojo kartico in v skladu z dejansko prisotnostjo na delu, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse očitane kršitve predstavljajo kršitev tega pravila. Presoja, da je ravnala naklepno, je zato pravilna.

38.Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnici izrečen nesorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje obstoja tega pogoja pravilno ovrednotilo naravo in težo kršitev, pristojnosti toženke oziroma podatke, s katerimi operira (zelo občutljivi ... podatki), zaradi česar morajo imeti njeni zaposleni visoko zavedanje o zakonitosti ravnanja in spoštovati predpise. Utemeljeno je zaključilo, da je v delo tožnice, ki je v informacijski sistem vnašala lažne podatke, toženka izgubila zaupanje do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožba tej presoji zmotno oporeka s sklicevanjem, da tožnica zaradi kršitev ni prejela protipravne premoženjske koristi. Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je zakonska dolžnost delodajalca, da vodi pravilno evidenco delovnega časa, ta pa služi tudi pravičnemu izplačilu plač in socialnih prispevkov (o čemer ni mogoče govoriti v primeru plačila lažno prikazanega časa prisotnosti na delu). Prav tako na drugačno presojo obravnavanega pogoja ne vpliva pritožbena navedba o zavrženju kazenske ovadbe, ki je bila zoper tožnico podana zaradi ravnanj, ki so predmet odpovedi. Delovno sodišče namreč ni presojalo obstoja kaznivega dejanja in na izid predkazenskega postopka ni vezano.

39.Pritožba zmotno uveljavlja kršitev 14. in 22. člena URS s sklicevanjem, da je bila zamenjava predstojnika B. B. bistven razlog za podajo odpovedi tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica dejansko prejela odpoved zaradi ravnanja v nasprotju z osnovnimi pravili o evidentiranju delovnega časa. Glede na to utemeljeno ni štelo za pravno relevantne njene trditve, da je bila izredna odpoved politično motivirana, ker naj bi bila "B. B. kader". Do tovrstnih trditev ter v zvezi s tem povezanih izpovedi prič se zato ni bilo dolžno natančneje opredeliti.

40.Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni omogočilo tožnici poštenega sojenja. V zvezi s tem se sklicuje zlasti na kršitev 8. člena ZPP, pravil o dokaznem bremenu in neupoštevanje načela sorazmernosti sankcije, a je utemeljenost teh očitkov pritožbeno sodišče ovrglo že v zgoraj navedenih razlogih. Povsem pavšalen in neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.

41.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

42.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Prvostopenjsko sodišče je sicer zaključilo, da B. B. ni odredil dejanj, ki so predmet odpovedi, ter da ni bil seznanjen prav z vsako posamezno odsotnostjo.

2V pisni izjavi z dne 11. 7. 2022 je navedel, da jih ni smatral za kršitve oziroma protipravna ravnanja. Iz njegove izpovedi v zadevi I Pd 1139/2022 izhaja, da je evidentiranje, za katero je trdil, da ga je odredil, štel le za lažjo kršitev.

3E. E. je izpovedala, da je stanje za 15 dni tvorilo 3.419 videoposnetkov.

4Kljub toženkini večkratni navedbi, da je pavšalno in neutemeljeno tožničino zatrjevanje dela preko polnega delovnega časa, ob vikendih ... na podlagi domnevne ustne odredbe B. B., ter da ni navedb o tem, kaj konkretno naj bi tedaj delala, tožnica te trditve ni konkretizirala z opredelitvijo, kdaj naj bi nastala posamezna takšna nadura in katero nalogo je takrat opravljala.