Jedro

Zgolj občasne vožnje se sicer lahko priposestvujejo, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času (sezonske služnosti). Zgolj neopredeljeni občasni prevozi, ki naj bi se opravljali, "ko je bilo treba kaj pripeljati k hiši", ne morejo voditi k priposestvovanju, saj ne kažejo na izvrševanje pravice (1. odst. 54. čl. ZTLR, 2. odst. 217. čl. SPZ).

Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (52. čl. ZTLR, 1. odst. 215. čl. SPZ).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za toženčevo opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi avtomobili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 36.S, k. o. D., in sicer po služnostni poti, ki poteka od javne poti, ki pelje iz vasi R. proti vasi T. , po skrajnem severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 962/1, k. o. D., in sicer po naravnem pregibu in seka grapo hudourniškega potoka do nepremičnine parc. št. 950/4, k. o. D. , in na delu, kjer poteka služnostna pot, odstraniti navoženo zemljo in hlode oziroma postavljeno kopo in tako tožečima strankama omogočiti hojo in vožnjo z vozili, v roku 8 dni. Kot je obrazložilo, zatrjevana služnost ne obstaja.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem priglašata pritožbene stroške. Zanikata, da je bila služnost po vtoževani terasi opuščena leta 1953, ko je staro hišo močno poškodoval snežni plaz. Menita, da bi tožnici sporno pot kljub morebitni opustitvi vnovič priposestvovali od leta 1981 dalje, ko se je gradila nova hiša; po sporni terasi se je hodilo in občasno so se opravljale vožnje za dostavo gradbenega materiala (npr. s traktorji). Dokazni postopek je po njunem mnenju pokazal, da sta (skupaj z njunimi pravnimi predniki) sporno pot uporabljali za dostop do njune nepremičnine vsaj od leta 1981. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici, odkar je bila dokončana nadomestna hiša, nista uporabljali sporne poti, temveč drugo (zgornjo) pot. Ta ugotovitev tudi ni podprta z izpovedbami prič. Trdita, da sta zgornjo pot sicer uporabljali, vendar sta poleg nje pretežno uporabljali še sporno pot. Dodajata, da po zgornji poti ni možno peljati z avtomobilom (gre za strm breg), sporna pot pa to omogoča in pritožnici sta jo uporabljali, ko je bilo treba kaj pripeljati k hiši. Priče M. Č., V. Č. in M. B. so jasno izpovedale o občasnih prevozih z vprežnimi vozili in kasneje z manjšimi traktorji. Na opustitev sporne poti kažejo le izpovedbe priče F. G., ki pa ni govorila resnice. Nobena od ostalih prič ni izpovedala v tej smeri, čeprav so nekatere izpovedale, da se je pretežno uporabljala zgornja pot. Če se sporna pot res ne bi uporabljala, potem toženec hoje in voženj po njej ne bi oviral. Res je bila sporna pot šele leta 2003 urejena tako, da je bilo po njej mogoče voziti z avtomobilom, kar pa ne pomeni, da se prej (po isti terasi) ni vozilo z drugimi motornimi vozili (traktorji). Nenazadnje je pravni prednik toženca leta 2003 tožnicama dovolil vožnje z avtomobili po sporni poti in zato je bila ta tudi utrjena; gre torej za pogodbeno ustanovljeno služnost. Končno opozarjata, da je njuna nepremičnina z avtomobilom dostopna le preko sporne terase. V kolikor torej sodišče zahtevku ne bo ugodilo, bosta prisiljeni predlagati dovolitev nujne poti v nepravdnem postopku, kar bo po nepotrebnem dodatno obremenilo že tako preobremenjena sodišča. (3) V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje razlogom pritožbe in predlaga njeno stroškovno zavrnitev. Opozarja, da tožnici že iz procesnih razlogov nista imeli možnosti za uspeh. Vložena je bila namreč tožba zaradi motenja posesti služnostne pravice, ki je Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002 - od tu SPZ) ne pozna več. Sodišče bi jo moralo zavreči, namesto tega pa je dovolilo spremembo tožbe. Navaja še, da proti ugoditvi tožbenemu zahtevku govorijo tudi vsebinski razlogi. Ob ogledu se je ugotovilo, da tožnici ne zahtevata služnosti poti, kjer naj bi izvrševali hoje in vožnje, temveč pot, ki je od prve oddaljena približno 15 metrov.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritrditi gre oceni sodišča prve stopnje, da se je uporaba poti za potrebe nepremičnine tožnic leta 1953 opustila. V stari hiši, ki jo je tistega leta poškodoval plaz, od tedaj nihče ni živel, kot je izpovedala sama prva tožnica. Do leta 1981, ko se je začela graditi nova hiša, je torej že potekel 20-letni rok, v katerem bi služnost (če bi leta 1953 že obstajala) zaradi neizvrševanja prenehala obstajati po samem zakonu (zastaranje služnosti; Poročilo o sodni praksi VS LRS št. 1/60 in Poročilo VS SRS št. 1/86; 3. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami - od tu ZTLR; 223. čl. SPZ).

(6) Odločilna za predmetni spor je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se sporna pot za potrebe nepremičnine tožnic tudi po izgradnji njune nove hiše ni uporabljala; za dostop do nove hiše se je uporabljala zgornja pot, ki hišo tožnic povezuje s parkiriščem ob novi javni cesti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)uporabo sporne poti. O pravljena je bila skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo. Tako se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na izpovedbo priče F. G., kot zmotno menita pritožnici, temveč tudi na druge dokaze. Iz pritožbe nadalje ne izhaja, zakaj naj bi pravkar omenjena priča lagala. Sodišče prve stopnje se je o opustitvi poti tudi neposredno prepričalo (ogled je pokazal, da je na nepremičnini toženca vidna le še sled nekdanje trase kolovoza), s takšnim zaključkom pa so skladne še izpovedbe drugih prič (npr. S. P., M. K., A. G. ter M. B.; o b nasprotujočih si izpovedbah pravdnih strank ni mogoče zanemariti dejstva, da nobena od teh prič ni v sorodstvenem razmerju s katero od strank) in tudi na slednjih temelji dokazna ocena. Vse to je izčrpno pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na tam navedene razloge. Pritožnik jih končno ne more omajati s sklicevanjem na dejstvo, da je toženec na pot postavil zemljo, hlode in kopo. Sklep, da onemogočanje prehoda pomeni predhodno pridobljeno pravico prehoda, ni logično popoln in lahko pomeni le indic v tej smeri; to pa je za (pri)tožnici, ki nosita breme dokazovanja obstoja služnosti, premalo (57. čl. ZTLR oziroma 212. čl. SPZ v zvezi z 215. čl. ZPP).

(7) Nadalje ni odveč dodati, da trditev v zvezi s prevozi z vprežnimi vozili (in kasneje traktorji) tožnici nista uspeli izkazati v zadostnem obsegu. Pravilna ugotovitev (ki ji pritožba ne oporeka), da je šlo pri tem le za občasne prevoze, namreč ne omogoča sklepa (h kateremu teži pritožba) o priposestvovanju služnosti, saj ti prevozi v konkretnem primeru ne pomenijo njenega rednega izvrševanja (primerjaj sodbo VS RS z dne 13. 4. 2005, opr. št. II Ips 101/2004). Zgolj občasne vožnje se sicer lahko priposestvujejo, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času (sezonske služnosti), o čemer pa v konkretni zadevi ni mogoče govoriti. Zgolj neopredeljeni občasni prevozi, ki naj bi se opravljali, "ko je bilo treba kaj pripeljati k hiši", ne morejo voditi k priposestvovanju, saj ne kažejo na izvrševanje pravice (1. odst. 54. čl. ZTLR, 2. odst. 217. čl. SPZ).

(8) Pritožbene trditve glede pogodbene služnosti so prepozne (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), sploh pa nesklepčne. Za nastanek stvarne služnosti se namreč poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (52. čl. ZTLR, 1. odst. 215. čl. SPZ).

(9) Ostali pritožbeni očitki niso pravno relevantni, drugih očitkov pa ni bilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(10) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožnikovih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).