Jedro

Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo, ki je njegova ciljna država, kjer si želi najti delo, in glede na to, da je sam dejal, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da bo slednje poskušal ponovno storiti.

Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo.

Sodišče ugotavlja, da na registracijskem listu ni zgolj opozorilo na to, da bo v primeru zapustitve azilnega doma tožnik obravnavan po Zakonu o tujcih, ampak je bil opozorjen tudi na to, da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno in tudi na to, da se ga v takem primeru lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni razumel navedenih opozoril iz registracijskega lista. Tožnik je namreč z lastnim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Odločila je, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 13.25 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 23.25 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da ga je 14. 10. 2022 obravnavala Policijska postaja Piran. Iz registracijskega lista z dne 15. 10. 2022 izhaja, da je bil tožnik seznanjen tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma in njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Prav tako je bil prisoten tolmač za jezik, za katerega je dejal, da ga razume. Istega dne je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani in bil do podaje prošnje nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma. Kot izhaja iz zaznamka o ponovno izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 16. 10. 2022, se je tožnik 16. 10. 2022, po tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom, nahajal na železniški postaji Logatec, kjer je ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Dne 17. 10. 2022 je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Po podani prošnji mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Iz zapisnika o razgovoru v zvezi s tem ukrepom je na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, odgovoril, da ni vedel, da jih ne sme zapustiti. Potrdil je, da je želel z vlakom oditi v Italijo. Na policijski postaji predhodno ni bil seznanjen, da v kolikor bo samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, se bo štelo, da je umaknil svojo namero zaprositi za mednarodno zaščito, saj da ni razumel tolmača, sam pa si iz strahu ni upal povedati, da ga ne razume. Če ga policija ne bi prijela, v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito in bi pot nadaljeval. 3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Nadalje 84. a členom ZMZ-1 definira nevarnost pobega in v 2. alineji določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, do bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je pozneje zapustila. Nedvomno je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. To izhaja iz njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Po enem dnevu, ko je pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, je le te zapustil in bil na železniški postaji v Logatcu prijet s strani policistov. Večkrat je bil seznanjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. O tem je bil seznanjen ob vsaki izraženi nameri, prav tako pa je v azilnem domu veliko informativnih gradiv v različnih jezikih, ki vsebujejo tudi informacije o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo, ki je njegova ciljna država, kjer si želi najti delo, in glede na to, da je sam dejal, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, tožena stranka utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čimer bo toženi stranki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je treba opraviti osebni razgovor. Trdi, da je Pakistan zapustil zaradi sosedskih sporov okrog zemljišča, zaradi katerih je utrpel strelno rano na kolenu, in groženj, ki so vodile v beg. Brez osebnega razgovora ni mogoče izdati vsebinske odločbe. Njegove navedbe je na osebnem razgovoru treba bolj podrobno razjasniti.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb le tega samovoljno zapustila. To, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je treba izpodbijani akt o pridržanju šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo. Zakonodaja je z novelo ZMZ-1 sicer določila merila in pogoje za odvzem svobode zaradi begosumnosti. Ti kriteriji so sedaj bolj natančni in predvidljivi. Vendar, četudi so kriteriji do neke mere bolj natančni in predvidljivi, je treba poleg navedenega objektivnega kriterija upoštevati tudi stališča Vrhovnega sodišča RS, ki je v novejši praksi, ko je presojalo obstoj nevarnosti pobega v zvezi z razlogom pridržanja po 84. a členu ZMZ-1, poudarilo, da izpolnjevanje enega od kriterijev še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana, to je temeljiti na individualni oceni. Ugotoviti je treba visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki neposredno in konkretno pomeni nevarnost njegove izvršitve. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika. Po zakonu ne zadošča, da je oseba Slovenijo poskušala zapustiti, ampak mora biti taka zapustitev oziroma poizkus samovoljen. To pa zahteva predhodno ustrezno informiranost prosilca o teh zahtevah, v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Opozorilo na registracijskem listu, da je prosilec seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, se zgolj sklicuje na posledice, določene v Zakonu o tujcih, ki jih oseba, ki ne živi v Republiki Sloveniji, ne more poznati. Tožena stranka je v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito spremenila tekst opozorila tako, da je dodala stavek: „V tem primeru se namera šteje za umaknjeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito.“ Tožnik je v prošnji povedal, da je njegov materni jezik punjabi, na policijski postaji dne 15. 10. 2022 pa je bil prisoten prevajalec, ki govori urdu jezik. Iz tega izhaja, da tožnik ni bil seznanjen v njemu razumljivem jeziku, da bi lahko razumel posledice zapustitve azilnega doma. Tudi sam je povedal pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja, da ni vedel, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti ter da je prevajalec na policijski postaji govoril paštu in urdu, sam pa da govori punjabi ter tako ni razumel, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena. Na policijski postaji ga je bilo tudi strah. Tožnik tako ni bil seznanjen pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, s posledicami svojega ravnanja. Sam tožnikov podpis, da se je seznanil z vsebino, še ne pomeni, da je bil seznanjen o vsebini na zakonit in primeren način. Na policijski postaji je bil v stresu in šoku. Poleg tega se tožena stranka ne more zgolj sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu. Pridržanje na območje azilnega doma je manj prisilni ukrep znotraj ukrepov odvzema prostosti. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožniku bi izvrševanje ukrepa omejitve gibanja prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Ker pritožba zoper sodbo zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je razlog iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b tretjega ostavka 8. člena Recepcijske direktive. Tožnik je azilni dom samovoljno zapustil in nameraval oditi v Italijo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 4. 11. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da takrat, ko so ga policisti prijeli, ko je prišel iz Hrvaške, mu ni nobeden od policistov rekel, da bo vrnjen na Hrvaško. Malo razume tudi urdu jezik. V Centru za tujce jih za nekaj časa odpeljejo na svež zrak, lahko igrajo nogomet. Hrana je v redu, ni pa po njegovem okusu, ker to ni njihova hrana. V sobi jih je nastanjenih 5, imajo kopalnico. Osebno se slabo počuti, ni sproščen, ne razume, zakaj je v zaprtih prostorih. Če bi vedel, kakšne bodo posledice njegovega ravnanja, ne bi zapustil azilnega doma. Glede lastnoročne izjave, ki je napisana v urdu jeziku, je povedal, da je pisava njegova, urdu zna pa slabo. V urdu je napisal izjavo zato, ker mu je prevajalec rekel, naj jo napiše v urdu jeziku.

10. V izpodbijanem sklepu se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84. a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84. a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kar izhaja iz njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite, in da je po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le te zapustil in bil na železniški postaji v Logatcu prijet s strani policistov. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo, ki je njegova ciljna država, kjer si želi najti delo, in glede na to, da je sam dejal, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da bo slednje poskušal ponovno storiti. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo.

11. Glede tožbenih navedb, da gre pri pridržanju na prostore Centra za tujce za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da je to sicer res, vendar je bil v obravnavanem primeru tak poseg zakonit, saj so bila tožniku zagotovljena vsa procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Tožnik je bil v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pri zaslišanju v zvezi z omejitvijo gibanja in izreku ukrepa je bil prisoten svetovalec za begunce, za poseg v osebno svobodo pa je bila tudi podana zakonska podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je to določilo 84. člena ZMZ-1. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil azilni dom.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja, ampak mora biti nevarnost dodatno kvalificirana in temeljiti na individualni oceni, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala več okoliščin, na podlagi katerih je ocenjevala tožnikovo nevarnost pobega. Upoštevala je to, da je bil tožnik namenjen v Italijo, kar izhaja iz spisovne dokumentacije ter njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Oprla se je tudi na okoliščino, da je tožnik zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le te zapustil in bil na železniški postaji v Logatcu prijet s strani policistov. Nadalje se je oprla tudi na okoliščino, da je bil tožnik večkrat seznanjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti.

13. V tožbi tožnik tudi navaja, da posledic, določenih v Zakonu o tujcih, oseba, ki ne živi v Republiki Sloveniji, ne more poznati. Vendar sodišče ugotavlja, da na registracijskem listu ni zgolj opozorilo na to, da bo v primeru zapustitve azilnega doma tožnik obravnavan po Zakonu o tujcih, ampak je bil opozorjen tudi na to, da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno in tudi na to, da se ga v takem primeru lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito.

14. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni razumel zgoraj navedenih opozoril iz registracijskega lista. Tožnik je namreč z lastnim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom. Iz njegovega ravnanja je torej mogoče sklepati, da je opozorilo na registracijskem listu razumel, sicer ne bi še enkrat vložil namere za vložitev prošnje. Tožnik je s svojim podpisom potrdil, da razume navedena opozorila. S tem v zvezi sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da naj bi bilo tožnika na policijski postaji strah in da je zato podpisal, da vsa opozorila razume. Strah naj bi ga bilo, da bi ga vrnili na Hrvaško. Po presoji sodišča ni nobenega razloga, da bil bilo tožnika strah, da bi ga vrnili na Hrvaško, saj je na zaslišanju na sodišču povedal, da ko je prišel iz Hrvaške in so ga prijeli policisti, mu ni nobeden od policistov rekel, da bo vrnjen na Hrvaško. Poleg tega je še povedal, da malo zna tudi urdu jezik.

15. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce le zato, ker država v azilnem domu ni zmožna izvajati strožjega varovanja, pa sodišče pojasnjuje, da se tožena stranka v sklepu ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma za tožnika ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo (str. 4 in 5 sklepa). Način varovanja v azilnem domu torej ni edini razlog, zakaj je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne na prostore azilnega doma. Ker je tožnik azilni dom enkrat že zapustil, je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Tožnika je tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 16. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

17. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

19. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti in da pomeni poseg v osebno svobodo že po naravi nepopravljive posledice. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in da se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.

20. Ker težko popravljiva škoda ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.