Jedro

Z določbo 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona je pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Brionske skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je T. Š. (sedaj stranski intervenient na strani tožeče stranke) prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v III. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani ter tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prodati tožeči stranki navedeno stanovanje in zanj skleniti prodajno pogodbo po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 do 23/96, v nadaljevanju SZ).

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnica in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila pravočasno revizijo tožnica in stranski intervenient zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revident trdi, da je prevzem izvrševanja vseh pravic in dolžnosti, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ, urejen v 9. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju UZITUL). Sodišči tega ustavnega zakona ne omenjata, čeprav je za odločitev bistvenega pomena. Pomembna sta predvsem 2. in 3. odstavek 9. člena, ker odlagata prevzem premoženja od nekdanje SFRJ. Nerazjasnjeno je ostalo tudi vprašanje, kako je mogoče realizirano menjalno pogodbo šteti za nično. Manjkajoče soglasje je le razveljavitveni razlog. Sodišči sta tako odločili brez pravnega temelja. S tem sta povzročili kršitev ustavnih pravic in svoboščin tožnice in intervenienta. Zato revident predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem sporu še vedno uporablja). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka. Dejstvo, da sodišči nista posebej navedli člena UZITUL, ni kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve. Sodišči sta citirali besedilo 1. odstavka 9. člena UZITUL in se nanj v povezavi s 3. odstavkom I. člena temeljne ustavne listine tudi oprli. Revident pravzaprav očita sodiščema, da nista uporabili 2. in 3. odstavka 9. člena navedenega ustavnega zakona, vendar pa gre v tem primeru za materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Zato bo o tem govor v nadaljevanju. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), ta revizijski razlog ni podan.

Prav tako pa tudi ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revidentova razlaga 9. člena UZITUL je zmotna. Ne le Vrhovno sodišče Republike Slovenije, temveč tudi Ustavno sodišče sta v svojih odločbah že večkrat sprejeli drugačno stališče. Ustavno sodišče je namreč odločalo o ustavnih pritožbah oseb, ki so v spornem času od organov nekdanje JLA pridobile stanovanja na enak način kot stranski intervenient (na primer ustavna odločba z dne 12.12.1996, opr. št. Up-65/94, odločba z dne 3.4.1997, opr. št. Up-119/94).

Mednje sodi tudi sklep z dne 25.5.1999, opr. št. Up-203/96, s katerim ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe T. Š. zoper odločitev revizijskega sodišča o izpraznitvenem zahtevku Republike Slovenije. Ker se je ustavno sodišče v tem sklepu sklicevalo na že prej sprejeto stališče v odločbi z dne 3.4.1997, opr. št. Up-119/94 (Ur. l. RS, št. 24/97), ki je enako stališču vrhovnega sodišča, vrhovno sodišče povzema del razlogov iz te odločbe: "Ustavno sodišče ugotavlja, da temeljna ustavna listina in ustavni zakon o njenem izvrševanju ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena v izpodbijanih sodbah, da je torej z določbo 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Brionske skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito.

Razlaga, da Republika Slovenija ni že z uveljavitvijo ustavnega zakona po 1. odstavku 9. člena tega zakona prevzela pravne oblasti nad premoženjem, s katerim so dotlej upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, temveč, da je z določbo tega 1. odstavka le odločila, da bo to storila kasneje in postopoma, do konca leta 1993, nima opore v analizi 9. člena samega.

Ta člen govori v 1. odstavku o premoženju, s katerim so citirani subjekti JLA upravljali do uveljavitve tega zakona, torej dotlej, ko je upravljanje na podlagi te ustavnozakonske norme prešlo na Republiko Slovenijo. Tudi v 3. odstavku, ki ne govori o pravnem prehodu premoženja na RS, temveč o postopnem in urejenem prevzemanju tega premoženja po subjektih teritorialne obrambe, ni beseda o premoženju, s katerim so ali bodo do prevzema upravljali subjekti JLA, temveč o premoženju, s katerim so le-ti upravljali do uveljavitve ustavnega zakona.

Če bi naj določbe 9. člena glede premoženja iz 2. in 3. odstavka pomenile le, da bo to premoženje enkrat v prihodnosti prevzela RS bi bil 1. odstavek s tem, pretežnim, delom vsebine odveč, medtem ko bi za preostali del vsebine, to je glede premoženja, s katerim so do uveljavitve zakona upravljali zvezni organi, v zakonu ne bilo določbe o tem, kdaj preide v upravljanje RS, kar pa je vsekakor materija takega izvedbenega ustavnega zakona.

Predvsem pa bi bila taka razlaga vsebinsko nesprejemljiva. Namesto, da bi si pravkar osamosvojena država vsaj pravno zavarovala suverenost nad premoženjem bivše federacije na svojem ozemlju (ko je že to premoženje tisti trenutek večinoma držala v rokah tuja državna vojska), do česar ji tudi mednarodno pravo (glej Dunajsko konvencijo o sukcesiji držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, 8. april 1983) priznava upravičenost, bi nasprotno s svojim ustavnim aktom posredno razglasila, da to premoženje ni njeno, temveč, da ga namerava pridobiti šele postopoma in po kosih, kakor bo prihajalo dejansko v roke njenim subjektom. S tem pa bi oficialno prepustila tujim subjektom na svojem ozemlju, da s premoženjem suvereno ravnajo, da na primer veljavno odtujujejo ali brez pravnih posledic uničujejo, zase pa bi zgolj napovedala, da bo postala lastnica tistega, kar ji bodo subjekti JLA nazadnje dejansko prepustili. Česa takega ustavnemu zakonu za izvedbo ustavne listine, s katero je Republika Slovenija takoj prevzela vse pravice pa tudi dolžnosti dotedanje federacije glede sebe, ni mogoče pripisati." Končno revizijsko sodišče napotuje revidenta tudi na razloge v že omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.5.1996, opr. št. II Ips 700/94, proti kateri je stranski intervenient vložil ustavno pritožbo, pa z njo ni uspel. Republika Slovenija je tedaj proti T. Š. uveljavljala izpraznitveni zahtevek iz razloga, da v stanovanju prebiva nezakonito, ker ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na podlagi zamenjave stanovanj v času moratorija. Sodišči druge in prve stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili, revizijsko sodišče pa je njegovo revizijo zavrnilo.

T. Š. torej v času, ko je sklenil pogodbo, to je 17.9.1991 oziroma v času, ko sta bili dani soglasji za zamenjavo, to je 1.10.1991 in 7.10.1991 ni pridobil stanovanjske pravice. Ker tožeča stranka ni ne zatrjevala ne dokazala, da jo je pridobil pozneje, to je do uveljavitve SZ dne 19.10.1991, je tudi tedaj ni imel. Če pa je niti tedaj ni imel, ni pridobil upravičenj iz 117. člena SZ, kamor sodi tudi pravica privoliti v to, da stanovanje po privatizacijskih pogojih kupi njegov ožji družinski član.

Odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke je tako pravilna. Na nekorektne očitke revidenta pa revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Neutemeljeno revizijo mora revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrniti. Ker tožeča stranka in njen stranski intervenient z revizijo nista uspela, morata tudi sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka. Zavrnilni del glede stroškovnega zahtevka je zajet v zavrnilni sodbi glede glavnega zahtevka.