Jedro

Nižje sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ni dokazan obstoj elementov delovnega razmerja za čas dela tožnika pri njegovem očetu in da zato ni šlo za obstoj takega pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bil tožnik v spornem obdobju socialno zavarovan. Pri tem sodišče ni navedlo, katere elemente delovnega razmerja je ugotavljalo in kaj je bila pravna podlaga njegove ugotovitve. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1957) - Uradni list FLRJ, št. 53/57), kjer je v drugem odstavku 3. člena določeno, da se pravice iz delovnega razmerja nanašajo na delavce, ki osebno in stalno opravljajo delo kot svoj reden in glavni poklic, na določenem delovnem mestu (delu) v organizaciji, v rednem delovnem času s pravico do osebnega dohodka oziroma do plače po vloženem delu. Te določbe veljajo po prvem odstavku 15. člena tudi za zaposlene pri zasebnih delodajalcih. Ker ni upoštevalo materialnega predpisa, ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja. Šele ugotovitev elementov iz 3. člena ZDR (1957), kar je ugotovitev dejanskega stanja, bi lahko bila podlaga za odgovor na vprašanje, ali je tožnik v spornem obdobju pri svojem očetu bil v delovnem razmerju ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. P-4053186 z dne 14.6.1996 in 8.4.1997 in da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas zaposlitve pri očetu od 18.11.1958 do 6.8.1963. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil tožnik v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar ne glede na plačilo zavarovanja že zadošča za priznanje uveljavljane zavarovalne dobe. Zmotna je trditev v izpodbijani sodbi, da je bilo možno dopolnilno delo družinskih članov šele od 1973 dalje, prav tako pa tudi tolmačenje določbe 159. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1983) - Uradni list RS, št. 27/83). V spornem primeru namreč ne gre za (so)lastnika sredstev, ampak za zaposlenega delavca. Ker je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru odločilo drugače kot sodišče v izpodbijani sodbi, je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Nižje sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ni dokazan obstoj elementov delovnega razmerja za čas dela tožnika pri svojem očetu in da zato ni šlo za obstoj takega pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bil tožnik v spornem obdobju socialno zavarovan. Pri tem sodišče ni navedlo, katere elemente delovnega razmerja je ugotavljalo in kaj je bila pravna podlaga njegove ugotovitve. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1957) - Uradni list FLRJ, št. 53/57), kjer je v drugem odstavku 3. člena določeno, da se pravice iz delovnega razmerja nanašajo na delavce, ki osebno in stalno opravljajo delo kot svoj reden in glavni poklic, na določenem delovnem mestu (delu) v organizaciji, v rednem delovnem času s pravico do osebnega dohodka oziroma do plače po vloženem delu. Te določbe veljajo po prvem odstavku 15. člena tudi za zaposlene pri zasebnih delodajalcih. Ker ni upoštevalo materialnega predpisa, ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja. Šele ugotovitev elementov iz 3. člena ZDR (1957), kar je ugotovitev dejanskega stanja, bi lahko bila podlaga za odgovor na vprašanje, ali je tožnik v spornem obdobju pri svojem očetu bil v delovnem razmerju ali ne.

Odgovor na vprašanje, ali je obstajalo delovno razmerje ali ne, pa je dalje osnova za odločitev o možnosti ugotovitve zavarovalne dobe v spornem obdobju. Če ni bilo delovnega razmerja, tudi ni bilo zavarovalne dobe ob upoštevanju določb 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64). Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da so se (tudi v spornem obdobju) delovna razmerja urejala s posebnimi predpisi (ZDR (1957)), ki so se za zaposlene pri obrtnikih dopolnjevali še s posebnimi predpisi, ki so urejali obrt, zavarovalna doba pa s predpisi pokojninskega zavarovanja, pri čemer se je čas, prebit v delovnem razmerju pred letom 1965, v zavarovalno dobo štel že samo na podlagi delovnega razmerja, brez vložene prijave v zavarovanje in brez plačanega prispevka za socialno zavarovanje. Samo v izjemnih primerih, ki so bili predpisani z zakonom, je bil pogoj za vštetje časa prebitega v delovnem razmerju v zavarovalno dobo plačilo prispevka za socialno zavarovanje (2. t. prvega odstavka 135. člena TZPZ, tretji odstavek 129. člena TZPZ, 1. t. 137. člena TZPZ in 2. t. 137. člena TZPZ). Med te pa zaposlitev pri obrtniku ni štela.

Tudi v delu, kjer je sodišče poizkušalo svojo odločitev dodatno obrazložiti, materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Čeprav sodišče ugotavlja, da na podlagi veljavnih predpisov do leta 1973 družinski člani sploh niso mogli skleniti delovnega razmerja z nosilcem gospodarske dejavnosti, je ta ugotovitev zmotna. Že zakon o obrtništvu iz leta 1950 (Uradni list LRS, št. 20/50) je v 100. členu določal, da so v zasebnem obrtnem lokalu praviloma lahko zaposleni obrtni pomočniki in mojstri. Člani ožje družine pri tem niso bili izvzeti in so torej v primeru, da so bili obrtni pomočniki lahko bili zaposleni v zasebnem obrtnem obratu. Določeno je bilo, da lahko Vlada LRS predpiše, da se v zasebnih obrtnih obratih določenih strok ne sme uporabljati tuja delovna sila, vendar ta določba ne izključuje zaposlitve ožjih družinskih članov. Zakon o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov iz leta 1964 (Uradni list SRS, št. 5/64) pa je v drugem odstavku 6. člena izrecno določil, da za dopolnilno delo velja tudi delo ožjih družinskih članov, če opravljajo delo v delavnici obrtnika kot svoj redni in glavni poklic. Tudi iz uredbe o financiranju socialnega zavarovanja (Uradni list FLRJ, št. 12/55) izhaja samo, da delodajalci plačujejo prispevek za osebe, ki so pri njih zaposlene, in za vajence (določba 42. člena). Na tej podlagi je tudi bil zavarovan tožnik pri svojem očetu kot vajenec, delavec v delovnem razmerju od 6.9.1955 do 18.11.1958, ko je opravljal pomočniški izpit. Pravilno je stališče revizije, da določba drugega odstavka 159. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983 (ZPIZ (1983) - Uradni list SRS, št. 27/83 in nadalj.) v spornem primeru ni uporabljiva. Ta določa možnost dokupa časa opravljanja samostojne dejavnosti tistim, ki so dejavnost opravljali skupaj z nosilcem samostojne gospodarske dejavnosti kot njegovi partnerji, kar pa tisti v delovnem razmerju niso bili. Ker tožnik ni niti zatrjeval, da je pri očetu opravljal samostojno dejavnost skupaj z njim, ampak samo, da je bil pri njem v delovnem razmerju, vštetja sporne zavarovalne dobe ni mogoče povezovati z dokupom oziroma s plačilom prispevkov, kar je za upravičence iz 159. člena ZPIZ (1983) sicer pogoj.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje, da bo sodišče v novem sojenju lahko ob upoštevanju določbe drugega odstavka 3. člena ZDR (1957) ugotovilo, ali obstajajo v zakonu opredeljeni elementi delovnega razmerja in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Sodišče je predpise SFRJ oziroma FLRJ uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).