Jedro

Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.

Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca postopka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta udeleženca postopka vložila vsak svoj predlog za zaupanje v vzgojo in varstvo mladoletnega A. (v nadaljevanju otrok), določitve stikov in preživnine. Sodišče prve stopnje je obe zadevi združilo v skupno obravnavanje in v nadaljevanju B. B. obravnavalo kot predlagatelja, C. C. pa kot nasprotno udeleženko.

2. **Odločitev sodišča prve stopnje** Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo obema staršema. Njegov stalni naslov je na naslovu predlagatelja. O bivanju otroka pri vsakem staršu je odločilo na način, da pri vsakem izmenično biva po dva dni oziroma tri dni. Prevzemi in oddajanje otroka potekajo v vrtcu. Med poletnimi počitnicami otrok preživi z vsakim staršem strnjeno en teden, v tem času potekajo telefonski stiki z drugim staršem, vsak dan od 18. do 19. ure. Božično novoletne praznike in svoj rojstni dan otrok preživi izmenično pri vsakemu staršu. Starša sta si dolžna ob menjavi otroka izročiti osebno in zdravstveno izkaznico. Če otrok zboli, ostane do ozdravitve pri tistem staršu, pri katerem zboli, v tem času pa ima drug starš telefonske stike vsak dan od 18. do 19. ure. Če otrok zboli v vrtcu, predčasno prevzame otroka tisti starš, ki bi ga prevzel ob koncu vrtca. Odločilo je, da prispevek predlagatelja za stroške otroka znaša 240,00 EUR, tako, da je od 1. 2. 2023 dalje dolžan kriti stroške, ki nastajajo otroku, ko ta biva pri njem, in sicer povezane z režijskimi stroški, stroški prehrane, nakupa obleke in obutve, zdravil, plenic, nakupa igrač, knjig, igral, praznovanja rojstnih dni, preživljanja dopusta in izletov. Predlagatelj je dolžan plačevati stroške oskrbnine vrtca. Prispevek nasprotne udeleženke za stroške otroka znaša 110,00 EUR, tako, da je od 1. 2. 2023 dalje dolžna kriti stroške, ki nastajajo otroku, ko biva pri njej, in sicer povezane z režijskimi stroški, najemnino, stroški prehrane, nakupa obleke in obutve, zdravil, plenic, nakupa igrač, knjig, igral, praznovanja rojstnih dni, preživljanja dopusta in izletov. Nasprotna udeleženka uveljavlja pravice iz javnih sredstev za otroka. Udeležencema postopka je naložilo vključitev v klinično psihološko podporo in terapijo. Navedeni ukrep omejitve starševske skrbi traja eno leto od izdaje sklepa. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) bo po preteku enega leta opravil nadzor nad izvajanjem starševske skrbi. V preostalem delu je predlog predlagatelja in nasprotne udeleženke zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe z dne 2. 12. 2022. **Pritožbene navedbe**

3. Zoper izpodbijani sklep, in sicer zoper I., II., III., IV., V., VII., VIII., IX. in X. točko sklepa je nasprotna udeleženka vložila pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi, stroškovno breme pa naloži v plačilo predlagatelju. Navaja, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Odločitev sodišča prve stopnje je podana v nasprotju s podanim izvedenskim mnenjem in predlogoma obeh udeležencev, ki glede skupnega izvrševanja vzgoje in varstva nista podala strinjanja. Sodna izvedenka je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 24. 8. 2022 jasno navedla, da nasprotna udeleženka razpolaga z boljšimi starševskimi kapacitetami kot predlagatelj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se spremenile starševske sposobnosti predlagatelja v smislu slabšanja le teh, da predlagatelj daje prednost svojim potrebam pred potrebami in koristmi otroka, da otroka doživlja kot del sebe in minimizira potrebo in pravico otroka po materi, kar ne daje osnove za skupno vzgojo in varstvo obeh staršev. Izvedenka je ugotovila, da predlagateljica za otroka primerno skrbi, je usmerjena predvsem na korist mladoletnega otroka, nežna, ljubeča, zaščitniška in sledi otrokovim čustvenim in razvojnim potrebam. Glede na zgodnjo starost je bolj primerno, da zanj skrbi in ga vzgaja mati. Pogoj za uspešno skupno starševstvo je osnovna komunikacija med staršema, ki pa je v predmetnem primeru ni. Nezmožnost sodelovanja med staršema izhaja tudi iz tega, da predlagatelj nasprotni udeleženki ni želel izročiti zdravstvene kartice otroka. Izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja ugotavlja, da oče ne razpolaga z nujnim uvidom in ni motiviran sprejeti priporočene psihoterapije. Izvedenka je na zaslišanju 2. 12. 2022 jasno izpostavila, da otrok potrebuje stalnost in da je sostarševstvo mogoče zgolj takrat, ko sta se starša zmožna med seboj spoštljivo pogovarjati. Jasno se je opredelila, da je sistem menjave, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, za otroka škodljiv. Otroku ni v korist, če se vsak dan sprašuje, kdo ga bo prišel iskat v vrtec, kar je neizogibna posledica skupne vzgoje in varstva oziroma režima, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir, da je pri mladoletnem A. že opazna posledica konflikta med staršema. Mnenje izvedenke ni bilo izpodbito z morebitnim drugačnim mnenjem ustreznega izvedenca niti z drugimi dokazi. Povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem je zaključek sodišča, da noben od udeležencev glede starševskih kompetenc ni boljši od drugega. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj mnenju ni sledilo, so pomanjkljivi, splošni in niso oprti na stroko. Da sodišče ni sledilo predlogu za ozek obseg izvajanja stikov mladoletnega otroka z očetom, ne more biti razlog za skupno vzgojo in varstvo. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da se je mladoletni A. navadil na ustaljen ritem življenja in menjave, je neprimerno posplošena.

Sodišče prve stopnje je določilo stalno bivališče na naslovu predlagatelja, svoje odločitve v zvezi s tem pa ni utemeljilo. Nadalje, izrek sodišča je v 7. točki izpodbijanega sklepa brez materialne podlage. Vključitev v klinično psihološko podporo in terapijo ne predstavlja ukrepa omejitve starševske skrbi, kot ga predvideva določba 171. člena DZ. Izostala je odločitev o tem, na kakšen način naj CSD opravi nadzor.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo višjih prihodkov predlagatelja, ni ugotovilo dejanskega stanja glede tega, ali ima družba predlagatelja dobiček v višini 5.000,00 do 6.000,00 EUR ali morda celo višjega. Prav tako ni ugotavljalo, ali dobiček predlagatelj zares pušča v podjetju ali si ga nemara izplačuje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo premoženja predlagatelja, in sicer hiše, zidanice, delavnice, gozda, travnikov, njiv, skednja, senika in osebnega premoženja. Nasprotna udeleženka je lastnica zgolj osebnega vozila starejšega letnika. Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi preživninskega bremena upoštevalo zgolj dohodkovni položaj udeležencev, ne pa premoženjskega.

4. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

**Presoja utemeljenosti pritožbe** _Uvodno_

6. Višje sodišče je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje in ugotavlja, da to ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato višje sodišče v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Pojasnjuje še, da v primerih, ko sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo. V nadaljevanju obrazložitve višje sodišče tako odgovarja le na posamezne pritožbene očitke.

7. Nasprotna udeleženka pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih dokaznih predlogov in da zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Ker nasprotna udeleženka pri tem ne pojasni, na katere dokazne predloge se njen očitek nanaša, s tako splošno pritožbeno navedbo ne more uspeti.

_Glede zaupanja v vzgojo in varstvo in razporeditve časa bivanja pri vsakem staršu_

8. V skladu s 54. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), so dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, enake, prav tako sta po 8. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah oba starša enako odgovorna za vzgojo in razvoj svojih otrok. Tej ustavni in konvencijski podlagi sledijo tudi določbe DZ. Ta v tretjem odstavku 138. člena določa, če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Skupno varstvo in vzgoja morata biti prvenstvena oblika, kadar o njima odloča sodišče. To mora ob odločanju o vprašanju glede varstva in vzgoje po prej citirani določbi vselej najprej pretehtati, ali so podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo. Šele, če niso, lahko uporabi druge oblike.1

9. Glede očitkov, da sodišče prve stopnje ni sledilo mnenju izvedenke, da naj skupno starševstvo v obravnavani zadevi ne bi bilo primerno, višje sodišče uvodoma poudarja, da je navedeni (pravni) sklep v domeni sodišča, ki pri tem, odkar je v veljavi DZ, tudi ni vezano na strinjanje udeležencev postopka. Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka (oddajanje in prevzem otroka poteka v vrtcu).

10. Teh ugotovitev nasprotna udeleženka s citiranjem posameznih delov pisnega in ustno podanega izvedenskega mnenja, s katerimi poudarja zgolj posamezne ugotovitve, ki so zanjo ugodne oziroma tiste, ki so neugodne za predlagatelja, ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je temeljito in poglobljeno obrazložilo, zakaj posamezne strokovne ugotovitve sicer sprejema, vendar pa upoštevaje ostale (enakovredne, ZPP ne pozna hierarhije dokazov) dokaze ugotavlja, da noben od udeležencev glede starševskih kompetenc ni (bistveno) boljši od drugega. Po pregledu dokaznega gradiva v spisu se višje sodišče s to ugotovitvijo strinja. Oba od staršev imata določene močnejše točke, na različnih področjih, hkrati pa izkazujeta določena prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je vse našteto v obrazložitvi natančno popisalo, zato se višje sodišče na obrazložitev v celoti sklicuje, izpostavlja pa bistveno: zlasti problematična je medsebojna komunikacija udeležencev postopka in odnos drug do drugega, kar se (posredno) prenaša tudi na otroka. K temu, kar izhaja tudi iz listin v spisu (medsebojnih SMS sporočil), prispevata oba; predlagatelj je v svoji komunikaciji do nasprotne udeleženke slabšalen in žaljiv, nasprotna udeleženka po drugi strani pretirano, po desetkrat na dan, udeleženca nadleguje z zahtevami po videoklicu in SMS sporočili, s katerim preverja, kaj počne otrok v času, ko je pri njem. Drug drugemu očitata neprimerna ravnanja v zvezi z otrokom. Tudi izvedenka je izpostavila, da, če udeleženca medsebojne komunikacije in odnosa drug do drugega ne bosta korigirala in vzpostavila medsebojnega spoštovanja, bi bilo za otroka bolj primerno rejništvo (in torej ne zaupanje v vzgojo in varstvo le enemu od staršev, kot želi prikazati nasprotna udeleženka). V obravnavani zadevi je zato bistveno, da noben od staršev po osebnostnih lastnostih, pomembnih za vzgojo in varstvo, ne odstopa od drugega do take mere, da bi bilo za otroka koristneje, da je zaupan v vzgojo in varstvo le njemu. Oba starša imata pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov. Ključno pri odločitvi sodišča prve stopnje je bilo, da je navkljub ugotovljenim pomanjkljivostim ugotovilo tudi, da je otrok praktično od rojstva (partnerska zveza udeležencev je razpadla, ko je bil star nekaj mesecev) deležen enakovredne skrbi s strani obeh od staršev, ki zanj vsak skrbita v skladu s svojimi starševskimi posebnostmi. Oba udeleženca postopka z njim obiskujeta zdravnika, sodelujeta z vrtcem in se medsebojno dogovorita za varstvo v času, ko je drug od staršev zadržan. Navedeno tudi po oceni višjega sodišča kaže na to, da, kljub partnerskemu konfliktu, na dejanski ravni zaupata v starševske sposobnosti drug drugega do te mere, da se brez težav dogovorita za varstvo otroka, ko je eden od njiju zadržan. Ob takem dejanskem stanju ni razlogov, da, ob upoštevanju tega, da otrok že sedaj preživi približno polovico časa z vsakim od staršev, ne bi bila tudi z odločbo določena skupna vzgoja in varstvo; alternativa namreč ni zaupanje v varstvo in vzgojo le enemu, temveč umik otroka od obeh staršev. Pritožbeno stališče, da bi bile zgolj s tem, ko bi bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa bi imel stike, sanirane posledice partnerskega konflikta, ki se pri otroku, kot ugotavlja izvedenka, že kažejo, ni življenjsko logično. Le z delno drugačno razporeditvijo časa, ki ga otrok preživlja pri enem in drugem, partnerski konflikt ne bi odpadel. Sodišče prve stopnje je na udeleženca postopka zato obširno apeliralo v zvezi z nujnostjo spremembe njunega medsebojnega odnosa, čemur višje sodišče pritrjuje. Edino tako bosta zasledovala otrokovo največjo korist. 11. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo utemeljilo, zakaj je za otroka najbolj koristen dosedanji način prehajanja med staršema. Tudi po oceni višjega sodišča, je, upoštevaje, kot že večkrat izpostavljeno, da otroka najbolj ogrožajo medsebojne napetosti med staršema, s tem, ko je poskrbljeno, da je možnost stikov med staršema zaradi predaje otroka v vrtcu, zmanjšana, v trenutni situaciji najbolje poskrbljeno za otrokovo korist. Navedeno odtehta pritožbene pomisleke glede rušenja stabilnosti otroku. Stiki so določeni predvidljivo (tudi za otroka), poleg tega so otroci, ki ne živijo skupaj z obema staršema, po naravi stvari v vsakem primeru (torej ne glede na obseg stikov) izpostavljeni določeni nestabilnosti v smislu menjav okolja.

12. _Glede stalnega naslova otroka_ Ne drži, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v zvezi z določitvijo stalnega naslova otroku ni utemeljilo. Utemeljitev je podana v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, višje sodišče se z njo strinja in še dodaja, da je poleg tega dokazni postopek pokazal, da je otrok bolj navezan na bivalno okolje pri predlagatelju. Poleg tega je predlagatelj lastnik hiše, v kateri živi, nasprotna udeleženka pa živi v najemniškem stanovanju in je torej večja verjetnost, da bo naslov bivališča v prihodnosti zamenjala. Pri tem višje sodišče poudarja, da je smisel zakonske določbe o ureditvi stalnega naslova otroka izključno praktične narave in v ničemer ne nakazuje na več starševskih pravic tistega od staršev, pri katerem ima otrok določen stalni naslov.

_Glede vključitve v klinično psihološko podporo in terapijo_

13. Ni res tudi, da je izrek sodišča v VII. točki brez materialne podlage. Podlago nudi prvi in tretji odstavek 171. člena DZ (nadzor s strani CSD). Sodišče prve stopnje se je odločilo za omejitev starševske skrbi na način, da jo starša lahko izvršujeta pod pogojem vključitve v terapijo. Navedeni ukrep je bil izrečen zaradi varstva otrokove koristi, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da konflikt med staršema otroku škodi. Gre za najmilejšega od ukrepov trajnejšega značaja; če ne bo zadoščal, bo moralo sodišče izreči strožjega.

_Glede porazdelitve preživninskega bremena_

14. Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo višjih prihodkov in boljšega premoženjskega stanja predlagatelja. Sodišče prve stopnje je skrbno opravilo dokazno oceno in ugotovilo različen materialni položaj preživninskih zavezancev, pri tem pa upoštevalo tako nepremično kot premično premoženje in sprotne dohodke udeležencev postopka (ugotovitve o materialnem položaju udeležencev postopka višje sodišče v celoti sprejema). Različen materialni položaj je povsem ustrezno upoštevalo pri porazdelitvi preživninskega bremena, ki ga je predlagatelju naložilo v višini 69 %, nasprotni udeleženki pa v višini 31 % (186. člen DZ). Ugotovilo je tudi, da bi si nasprotna udeleženka lahko bolj prizadevala za to, da bi imela stalno zaposlitev. Ugotovitev, da je nasprotna udeleženka zdrava in dela zmožna, ki je nasprotna udeleženka ne izpodbija, v kombinaciji s prej navedenim o dolžnosti preživljanja otroka s strani obeh od staršev, daje zadostno podlago za oceno, da je nasprotna udeleženka zmožna preživljati otroka v mesečni višini zneska, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti namreč ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal. 15. _Glede zavrnitve predloga za začasno odredbo z dne 2. 12. 2022_ Odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna. Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, nasprotna udeleženka niti ni obrazložila potrebnega pogoja za izdajo začasne odredbe (ogroženost otroka), temveč se je zgolj sklicevala na izvedensko mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da je potrebno takojšnje zaupanje otroka v varstvo in vzgojo njej. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da škoda otroku nastaja zaradi ravnanj obeh staršev (neprimerna medsebojna komunikacija in odnos), zaradi česar začasno zaupanje v varstvo in vzgojo le predlagateljici ni utemeljeno.

**Stroški pritožbenega postopka**

16. Ker nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu s prostim preudarkom (101. člen ZNP-1), upoštevajoč naravo zadeve (družinski spor), predlagatelj krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 M. Čujovič v Komentar družinskega zakonika, prof. dr. B. Novak in ostali, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 137 in 138.