Jedro

Sodna praksa med napake po 662. členu OZ ne šteje le tistih, ki ogrožajo stabilnost gradbe v ožjem smislu, pač pa tudi napake, ki onemogočajo običajno in pričakovano normalno uporabo objekta.

Popravni sklep ni dopusten v primerih poseganja v vsebinske odločitve sodišča in tudi ne dopušča odprave nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se ta razveljavi v I. točki izreka glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke v višini 82.600,70 EUR, v II. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu s pogoji prisilne poravnave plačati 41.300,35 EUR z obrestmi in v točki III. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in sodba potrdi (v I. in II. točki izreka glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke 297,902,64 EUR in glede odločitve, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v skladu s pogoji prisilne poravnave plačati 148.951,32 EUR z obrestmi).

III. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da ob začetku postopka prisilne poravnave na dan 10. 5. 2012 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupni višini 380.503,34 EUR (I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v skladu s pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 732/2012 z dne 14. 12. 2012, pravnomočnim dne 3. 1. 2013, plačati 190.251,67 EUR v roku največ 48 mesecev od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se navedeni znesek v obdobju od 10. 5. 2012 do poteka roka za njegovo plačilo ne obrestuje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 22.436,13 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da kot stranke postopka lahko nastopajo samo konkretne fizične in pravne osebe. Tožeča stranka, kot je navedena v izpodbijani sodbi, ne obstaja, saj je iz tožbe razvidno, da so jo vložili lastniki poslovnih prostorov na naslovu M. 11 in 15, ter lastniki stanovanj na naslovu M. 13 in 17,. Postopka na strani tožeče stranke se je udeleževala oseba, za katero ni bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do ugovora zastaranja in ni navedlo, ali in na kakšni podlagi je ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za napake v solidnosti gradnje. Izvedenec je ugotovil, da zaradi razpok na fasadi statična stabilnost objekta ni ogrožena, kar dokazuje, da napake v gradnji niso take narave, da bi jih lahko opredelili kot napake v solidnosti gradnje. Sodišče je v obrazložitvi napačno navedlo vsebino prvega odstavka 462. člena OZ, ki ne predstavlja materialnopravne podlage za odgovornost izvajalca za napake v solidnosti gradnje. V delu, ki se nanaša na sanacijo fasade, je sodišče povzelo mnenje izvedenca o obstoju napak na fasadi, ni pa ugotovilo vzroka za nastanek razpok, da bi lahko ugotovilo, ali je tožena stranka tista, ki je za razpoke na fasadi odgovorna. Izvedenec je pomanjkljivo sidranje ugotovil kot možen in ne kot dejanski razlog za nastanek razpok na fasadi, pri čemer bi moralo sodišče ugotoviti, ali gre pri pomanjkljivem sidranju za napako pri projektiranju ali pri izvedbi. Stališče tožene stranke, da za razpoke na fasadi ni odgovorna in da je neustrezno sidranje napaka pri projektiranju, ne pri gradnji, potrjuje dejstvo, da je izvedenec navedel, da je bil objekt zgrajen v skladu s projektno dokumentacijo. Zmotna je odločitev glede višine zahtevka. Sodišče je spregledalo, da je sam izvedenec dopustil možnost, da ni nujno, da bi bili sanirani vsi balkoni ter da si je pred pripravo mnenja ogledal samo dva balkona. Sodišče je sledilo oceni izvedenca glede višine stroškov, čeprav v mnenju ni podal nobenih navedb, na kakšni podlagi je oblikoval svojo oceno o višini stroškov sanacije. Tožena stranka je predložila ponudbo izvajalca E. d. o. o., iz katere je izhajalo, da so bili stroški sanacije teras in balkonov bistveno nižji od ocenjenih stroškov izvedenca. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo napako v uvodu sodbe tako, da je pri oznaki tožeče stranke poimensko navedlo fizične in pravne osebe, ki so etažni lastniki stanovanj in poslovnih prostorov na naslovu M. 11, 13, 15 in 17. 4. Tožena stranka se pritožuje proti temu sklepu zaradi kršitev pravil pravdnega postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se označba tožeče stranke v uvodu popravnega sklepa razlikuje od označbe v izreku sklepa. Opozarja, da kot stranke pravdnega postopka lahko nastopajo samo konkretne fizične ali pravne osebe. Tožeča stranka, kot je navedena v uvodu popravnega sklepa, ne more nastopati kot stranka. Nekateri subjekti – pravne osebe, navedeni kot tožeča stranka v izreku popravnega sklepa, ne obstajajo več, kot je razvidno iz sodno poslovnega registra. Popravni sklep je sodišče izdalo šele na predlog tožeče stranke. Pri tem je preseglo okvir, ki ga za popravo napak določa 328. člen ZPP.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in na pritožbo zoper sklep, predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev odločb prvostopenjskega sodišča. 6. Pritožba proti popravnemu sklepu ni utemeljena.

7. ZPP dopušča in omogoča v 328. členu sodišču, da kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Popravni sklep pa ni dopusten v primerih poseganja v vsebinske odločitve sodišča in tudi ne dopušča odprave nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe. V tej zadevi so tožbo vložili tožniki, ki so fizične in pravne osebe, etažni lastniki stanovanj in poslovnih prostorov v stavbi M. 11, 13, 15 in 17. V sodbi je bilo v uvodu res izpuščeno naštevanje vseh tožnikov.(1) Takšno očitno pomoto v oznaki tožeče stranke je zato dopustno popraviti na podlagi določbe 328. člena ZPP. Ker so pritožbeni očitki o kršitvi te določbe neutemeljeni ali nepomembni za odločitev (očitek neskladja med oznako tožeče stranke v uvodu popravnega sklepa in izrekom), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje v sodbi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Oznako tožeče stranke v uvodu sodbe je sodišče prve stopnje že popravilo z gornjim sklepom, zato so pritožbene trditve o pomanjkljivi in neskladni oznaki tožeče stranke v uvodu sodbe, neutemeljene. Tudi pritožbene očitke o pomanjkljivi aktivni legitimaciji tožeče stranke zaradi prenehanja obstoja pravnih oseb tekom tega postopka, mora pritožbeno sodišče zavrniti. Po stališču sodne prakse so tožniki kot etažni lastniki v večstanovanjski stavbi, sicer enotni, ne pa nujni sosporniki. Ker na aktivni strani ni nujnega sosporništva,(2) torej ni nujno, da so zajeti vsi. Tožena stranka nadalje ne more uspeti s trditvijo o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi udeležbe toženi stranki neznane osebe na naroku 2. 6. 2014, ki naj bi zastavljala vprašanja neposredno izvedencu. Iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je sodišče zaslišalo izvedenca, ne izhaja, da se je postopka kot tožnik udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Tožena stranka je sicer imela pravico prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino (124. člen ZPP).

10. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih v tistem delu, ki se nanaša na toženkin ugovor zastaranja. Ta ugovor je toženka podala v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno, sklicujoč se na napake na fasadi ter brez ustreznih dejanskih trditev v tej smeri. Na prekoračitev prekluzivnih rokov iz 662. in 663. člena Obligacijskega zakonika – OZ pa se tožena stranka sploh ni sklicevala. Po teh določbah je za primer, ko je sklenjena gradbena pogodba in ima objekt napako, ki izpolnjuje pogoje za napako po pravilih o solidnosti gradbe, določeno, da mora naročnik oziroma pridobitelj gradbe obvestiti izvajalca v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, najpozneje pa v desetih letih od izročitve in prevzema del, pri tem pa mora s tožbo uveljavljati svoje zahteve v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil izvajalca. Vsi navedeni roki so po večinskem stališču sodne prakse prekluzivni in ne zastaralni, nanje pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor strank. Ker tožena stranka ni konkretno navedla in ugovarjala, kateri roki in kdaj naj bi potekli, njenega pavšalnega ugovora zastaranja prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno obravnavati. Kljub temu sodba vsebuje tudi ugotovitev o pravočasnem grajanju napak (pravočasnem obveščanju tožene stranke o napakah) ter o vloženi tožbi znotraj desetletnega roka iz 662. člena OZ. Poleg tega je sodišče v obrazložitvi tudi sledilo trditvam tožeče stranke o tem, da je tožena stranka določene napake priznavala in se zavezala k odpravi pred in tudi še po vložitvi tožbe, kar je lahko le še dodaten razlog, da se tožena stranka ne more sklicevati na potek rokov in izgubo pravic iz jamčevanja za napake (tretji dostavek 663. člena OZ).

11. Tožniki kot etažni lastniki stanovanj in poslovnih prostorov so od tožene stranke kot investitorja, izvajalca in prodajalca stanovanjsko poslovnega objekta v Ljubljani na M. 11, 13, 15 in 17, v tej zadevi zahtevali odpravo napak na objektu in sicer sanacijo strehe, fasade, statične stabilnosti stavbe, hidroizolacije korit, teras in balkonov. Med postopkom so tožbeni zahtevek zaradi odprave napak prilagodili pravnomočnemu sklepu o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Pravna podlaga zahtevka tožeče stranke je v določbah OZ o odgovornosti za solidnost gradnje (662. in 663. člen OZ) ter odgovornosti za stvarne napake pri prodajni pogodbi (458. člen). Da gre pri vseh napakah, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tej zadevi, za napake, ki se tičejo solidnosti gradnje, sodba vsebuje ustrezne razloge in se pravilno sklicuje na stališča pravne teorije. Tudi sodna praksa med napake po 662. členu OZ ne šteje le tistih, ki ogrožajo stabilnost gradbe v ožjem smislu, pač pa tudi napake, ki onemogočajo običajno in pričakovano normalno uporabo objekta.

12. Glede podlage in višine stroškov za sanacijo posameznih napak se tožena stranka konkretno pritožuje le glede višine stroškov za sanacijo balkonov ter glede podlage in višine stroškov za sanacijo fasade. Pravilnost odločitve glede ostalih stroškov za odpravo napak je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le glede morebitnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, a teh ni ugotovilo (350. člen ZPP). Toženka v pritožbi glede stroškov za sanacijo balkonov pravilno opozarja na očitno nasprotje v obrazložitvi sodbe med zaključkom sodišča in izvedenskim mnenjem, kateremu naj bi v celoti sledilo (14. točka obrazložitve sodbe). Toženki je namreč s sodbo naložena sanacija vseh balkonov v zgradbi (skupna kvadratura 537,66 m2), medtem ko je izvedenec, ki si je ogledal dva balkona, ob zaslišanju povedal, da po njegovi oceni „ni nujno, da bi bili prav vsi balkoni v tej višini sanirani“. To pa pomeni, da tožena stranka upravičeno nasprotuje višini ocenjenih stroškov sanacije balkonov, pri čemer je na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja v tem delu opozarjala že pred zaslišanjem izvedenca (pripravljalna vloga z dne 7. 5. 2014) ter v tej smeri utemeljeno predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja.

13. Glede odgovornosti tožene stranke za napake gradnje v tistem delu, ki se nanašajo na sanacijo fasade, je sodišče prve stopnje odločitev prav tako oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke. Izvedenec je na podlagi ogleda ter proučitve gradbene dokumentacije pojasnil, da je fasada razpokana, vidne so horizontalne razpoke predvsem na nivojih medetažnih konstrukcij. Po njegovem mnenju je potrebno fasado nujno sanirati ne le zaradi estetskega in funkcionalnega vidika, pač pa predvsem zaradi varnostnega vidika. Kot možen (edini) vzrok za razpoke je v pisnem mnenju navedel pomanjkljivo sidranje konstrukcije, na kateri je pozidan ometan zid, saj se vodoravne razpoke pojavljajo v nivojih medetažnih konstrukcij. Natančnejši pregled fasade pa je bil izvedencu zaradi nedostopnosti onemogočen. Na zaslišanju je izvedenec v bistvenem delu pri svojem mnenju vztrajal, predvsem pa pojasnil, da način sanacije fasade, kot jo je predlagala tožena stranka, ni ustrezen zaradi neprimernega dodatnega obremenjevanja fasade. Četudi izvedenec iz objektivnih razlogov ni mogel z gotovostjo navesti vzroka za nastanek razpok na fasadi, so tudi po presoji pritožbenega sodišča njegova pojasnila strokovna in prepričljiva, zato jim je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo. Predvsem pa je izvedenec z gotovostjo ugotovil, da je šlo za napake, za katere odgovarja izvajalec (napake v izvedbi pravilnega sidranja) in ne za tiste, za katere je odgovoren projektant. V tem primeru bi izvirala napaka gradbe iz napake v načrtu. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, ki grajajo mnenje izvedenca kot pomanjkljivo, češ da ni ugotovil dejanskega razloga za nastanek razpok na fasadi ter da ni ugotovljeno, ali gre pri pomanjkljivem sidranju za napako pri projektiranju ali pri izvedbi.

14. Pritožba nima prav, ko ugotovitvam izvedenca glede potrebnih stroškov sanacije nasprotuje s sklicevanjem na ponudbo izvajalca E. d. o. o., iz katere naj bi izhajali bistveno nižji stroški sanacije teras in balkonov. Gre za ponudbo, pridobljeno po naročilu tožene stranke izven tega pravdnega postopka, izvedenec je bil s ponudbo seznanjen in jo je argumentirano zavrnil. Tožena stranka zato z ugovorom previsoke ocene stroškov sanacije na tej podlagi ne more uspeti.

15. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na sanacijo balkonov. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razumno pojasniti, zakaj nalaga toženi stranki strošek sanacije vseh balkonov, čeprav tudi po mnenju izvedenca to ni potrebno. V ostalem pa pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Zaradi delne razveljavitve odločbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V podobnih primerih v sodni praksi je npr. zadoščala v uvodu sodbe navedba prvega tožnika ter sklicevanje na priloženi seznam ostalih tožnikov.

Op. št. (2): Odločbe VS RS II Ips 71/2011, II Ips 303/2012.