Jedro

Ne glede na število narokov za glavno obravnavo je tožnik upravičen le do ene nagrade za narok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za redni letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto ter po odvodu davka tožniku izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje in za leto 2009 v višini 171,00 EUR bruto ter po odvodu davka tožniku izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati nezakonite odtegljaje od plače za obdobje od novembra 2007 do septembra 2008 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (2. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati dnevnice za potovanje v tujino za december 2008 v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2009 dalje ter za februar 2009 v višini 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto nadomestilo plač za januar 2009, februar 2009 in marec 2009 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (4. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več in drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za redni letni dopust za leto 2008 za en dan – 1. 7. 2008, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih glavnic iz 2., 3. in 4. točke izreka te sodne odločbe že od 18. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo (5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 749,00 EUR, v roku 15-ih dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka).

Tožnik pravočasno vlaga pritožbo zoper odločitev o višini priznanih stroškov (6. točka izreka sodbe) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika v celoti ugodi in v celoti prizna vse priglašene stroške postopka. Navaja, da je odločba sodišča prve stopnje glede višine priznanih stroškov napačna. Tožnik je namreč med drugim v postopku priglasil odvetniške stroške po veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi za pet narokov, in sicer za narok dne 21. 5. 2010, 30. 6. 2010, 1. 9. 2010, 8. 10. 2010 in 5. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odvetniške stroške oziroma nagrado le za en narok v višini 291,60 EUR po Odvetniški tarifi 3102, čeprav je bilo v postopku opravljenih pet narokov. Po mnenju pritožnika je sodišče izhajalo iz stališča, da tožniku pripada le ena nagrada za narok za vse naroke, ki so bili v postopku opravljeni, kar pa je napačno in ni v skladu z zakonom o Odvetniški tarifi. Naveden zakon govori o tar. št. 1102 o nagradi za narok (s količnikom 1,2), torej za en oziroma vsak posamezni narok in ne za vse naroke, ki se izvedejo v postopku. V kolikor bi odvetniku pripadala le ena nagrada za vse naroke skupaj, bi bilo to v tarifi izrecno navedeno. Tako je sodišče toženi stranki priznalo premalo stroškov in sicer v skupni višini 1.166,40 EUR (torej še za štiri naroke po 291,60 EUR). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je stečajni upravitelj tožene stranke sodišče prve stopnje obvestil o začetku stečajnega postopka in predlagal prekinitev pravdnega postopka. Pravdni postopek se po določbi 205. člena ZPP po samem zakonu prekine tudi, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. stečajni postopek je sodišče začelo dne 22. 3. 2011, zato je s tem dnem prišlo do prekinitve postopka. Načeloma ima prekinitev postopka za posledico, da sodišče po dnevu začetka stečaja postopka, ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler takšna prekinitev traja (1. stavek 1. odstavka 207. člena ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z 2. stavkom 2. odstavka 207. člena ZPP, če prekinitev nastane po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. To velja tudi ob odločanju na pritožbeni stopnji, ko se je pred začetkom stečajnega postopka iztekel rok za vložitev pritožbe zoper sodbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti (prim. stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožnika in izdalo sodbo.

Neutemeljeno pritožba tožnika uveljavlja, da bi sodišče moralo pooblaščencu tožnika priznati nagrado za pet narokov in mu je nepravilno priznalo le za en narok. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodbo prakso, je v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 zavzelo stališče, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Tarife ta, da vključuje nagrado za vse naroke narok. Takšna razlaga je najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage, kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagi zožujoče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je upoštevalo namen, ki ga je Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008) pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. V obrazložitvi Predloga ZOdvT je predlagatelj pri obrazložitvi drugega odstavka, opombe 3, 3. dela Tarife navedel, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V primerjavi z ZOdvT je prejšnja Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) omogočila odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo nepotrebno kopičenje vlog in prelaganje glavnih obravnav, posledično pa zavlačevanje postopkov. V opombi 3/1 k prvemu poglavju 3. dela Tarife je določeno, da nastanejo nagrade v 1. poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja. V 5. poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tar. št. 3500 in 3501). Samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (kot torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok). Glede na obrazloženo je neutemeljena pritožba tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi nagrado za vseh pet narokov.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).