Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom. Splošne okoliščine vojne s posledicami, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje tega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 103/98 z dne 23.11.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.3.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 10.2.1997, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke, za čas od 13.4.1941 do 15.5.1945 in pravice izhajajoče iz tega statusa. Tožena stranka je odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja in svojo odločitev utemeljila s tem, da tožnica ni dokazala, da bi njej oziroma njeni družini pred zatrjevanim pobegom grozil kateri od ukrepov ali nasilno dejanje okupatorja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so odločitev in razlogi, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi, pravilni. Po presoji sodišča tožbene navedbe o tem, da je splošno znano dejstvo, da je italijanski okupator preganjal zavedne Slovence, kar je bil tudi tožničin oče, ki mu je bilo svetovano, da naj se umakne pred prisilnimi ukrepi in je zaradi tega iz M. z družino pobegnil v Bosno pred pričakovanim nasiljem okupatorja, niso utemeljen razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Po 2. členu ZZVN je kot begunec opredeljena tista oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ter oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Vojno nasilje je tisto zakonsko določeno dejstvo, ki mora za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja neposredno groziti, kar pa v spornem primeru ni bilo izkazano. Znano je dejstvo, da je italijanski okupator začel s pošiljanjem ljudi v internacijska taborišča šele meseca februarja in marca 1942, tako da kakršenkoli ukrep nasilja tožničini družini v času preselitve še ni grozil, samega bega pred pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, pa ni mogoče šteti za begunstvo v smislu ZZVN. Zatrjevano dejstvo, da je bil tožničin oče opozorjen, da ga bodo ubili in je zato z družino pobegnil ter kdaj in na kakšen način naj bi mu grozili, pa tudi ni bilo dokazano.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je njena družina pobegnila zaradi pričakovanega hudega nasilja okupatorja. Neposredne in odkrite grožnje s smrtjo po njenem mnenju prav gotovo predstavljajo nasilje iz 2. člena ZZVN. Njena družina si je s pobegom rešila golo življenje. Ne more se izogniti vtisu, da si organi, ki obravnavajo vloge žrtev vojnega nasilja bolj prizadevajo poiskati okoliščine, ki bi bile žrtvam v škodo kot v korist. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja - begunec je po 1. odstavku 2. člena ZZVN oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem. Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom. Splošne okoliščine vojne s posledicami, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala neposrednega vojnega nasilja nad svojimi starši pred izselitvijo v Bosno. Zgolj navedba, da je bil oče opozorjen, da ga bodo ubili, pa tudi ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge za zavrnitev tožbenih navedb, ki jih tožnica smiselno ponovi kot pritožbene ugovore. Zato ti na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.