Jedro

Dejstvo je, da je (večinska) sodna praksa, ki jo citira že sodišče prve stopnje (nanjo se je med sojenjem sklicevala tudi toženka), v takšnih in podobnih sporih enotna, in sicer, da pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. To pa pomeni, da ob ugovoru zavezanca (toženke), da storitve odvoza odpadkov niso bile opravljene, (zgolj) sklicevanje tožnice na zakonske obveznosti iz ZVO -1 in obveznosti iz občinskega odloka, za odločitev v njeno korist ne zadoščajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6473/2020 z dne 29. 1. 2020 v celoti razveljavi glede glavnice v znesku 1.743,21 EUR z obrestmi in tožbeni zahtevek zavrne, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v znesku 667,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2.Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3.Iz uvoda pritožbe izhaja, da med pravdnima strankama poteka več postopkov v zvezi z isto terjatvijo za različna časovna obdobja. Toženka v tej pravdi po mnenju pritožnice povsem pavšalno navaja, da nasprotuje tožbenemu zahtevku iz razloga, ker ni bila deležna storitev po izdanih računih (ker tožnica ni odvažala njenih posod s smetmi). Toženka v pravdi ni prerekala dejstva, da je posode za smeti enostavno skrila, pri čemer ni pojasnila, kako si v takšni situaciji predstavlja izvedbo storitev s strani tožnice. Seveda tudi tožnica ne zatrjuje, da je toženki smeti odpeljala, saj to ni mogla storiti, ker je toženka posode za smeti samovoljno odstranila.

Pritožnica se v kontekstu utemeljenosti zahtevka sklicuje na 149. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in na odlok občine, s katerim je slednja predpisala obvezno vključevanje vseh povzročiteljev odpadkov v organiziran sistem njihovega odvažanja. Po oceni pritožnice je izpodbijana sodba nevzdržna in v nasprotju z ZVO-1 in občinskim odlokom.

Po mnenju pritožnice je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je sledilo toženki v njenih navedbah, da ni bila deležna storitev po spornih računih in je to obravnavalo kot opustitev izvajanja tožničine dejavnosti, čeravno tega toženka sploh ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je brez substanciranih navedb toženke tožnico nedopustno (v nasprotju z materialnim pravom) obremenilo z ugotovitvijo, da storitev ni opravila in zaključilo, da je tožnica dokaze glede izvajanja storitev predložila prepozno.

Pritožnica v tem kontekstu izpostavlja odločbo VSM I Cpg 117/2020 z dne 7. 9. 2020, ki je v nasprotju s kasnejšo sodbo VSM I Cpg 436/2020 z dne 27. 10. 2020. Pritožnica v izpodbijani sodbi primarno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in opozarja na prekluzijo neobveznega dokaza, ki izkazuje zgolj korektnost ravnanja tožnice. Če gre po stališču sodišča prve stopnje za nujen dokaz, ki ga je tožnica predložila šele po izdaji VSM I Cpg 117/2020 z dne 7. 9. 2020, se v duhu pravnega in ustavnega varstva postavlja vprašanje, zakaj sodišče prve stopnje kljub opozorilom toženke ni upoštevalo, da že iz ustavne pravice do poštenega sojenja in ustavne pravice do izjave izhaja tudi zahteva, da se v čim večji meri omogoča, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice iz materialnega prava in to tudi v sporih majhne vrednosti.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in „na podlagi materialnega prava odloči v korist tožbenega zahtevka tožnice“. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku spora majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Na podlagi tako opravljenega preizkusa sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožnica se v pritožbi sicer sklicuje na dejstvo, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka. Če ima slednja v zvezi s (ne)pravočasnostjo predloženih dokazov v mislih kršitev določb ZPP, ki urejajo prekluzijo predloženih dokazov, ji je treba pojasniti, da s tem povezana možnost obstoja procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne pride v poštev, saj gre za pritožbeni razlog, ki v postopkih sporov majhne rednosti ni dopusten. Če pa ima pritožnica v tem kontekstu (morebiti) v mislih kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem in procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ji je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno, glede na dikcijo 452. člena ZPP, zaključilo, da so dokazi (izpisi sledenja vozil za sporno obdobje in fotografije dovozne poti ter objekta toženke), predloženi v vlogi z dne 24. 3. 2021, prepozni.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, ki je materialno pravno pravilna, dovolj tehtno in razumljivo obrazložilo. Odgovorilo je na vse ugovore toženke, ki jih slednja v pritožbi v večji meri (le) ponavlja. Dejstvo je, da je (večinska) sodna praksa, ki jo citira že sodišče prve stopnje (nanjo se je med sojenjem sklicevala tudi toženka), v takšnih in podobnih sporih enotna, in sicer, da pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. To pa pomeni, da ob ugovoru zavezanca (toženke), da storitve odvoza odpadkov niso bile opravljene, (zgolj) sklicevanje tožnice na zakonske obveznosti iz ZVO -1 in obveznosti iz občinskega odloka, za odločitev v njeno korist ne zadoščajo. Glede odločbe VSM I Cpg 117/2020 z dne 7. 9. 2020 in védenja zanjo pa je dovolj tehtne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve in jim, ne glede na pritožbene ugovore v tej smeri, ni več kaj dodati.

9. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 452 Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 149

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.