Jedro

Pogoj denarne rente, ki je po navedenih določilih oblika reparacije škode, je seveda ta, da oškodovanec škodo sploh trpi. Nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente, temveč samo odraz te nezmožnosti, ki se kaže v izgubi bodočega zaslužka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posledic, ki jih je utrpel v nesreči pri delu z dne 30.3.1987, priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 398.017,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in jo naložilo v solidarno plačilo toženima strankama.

Zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek na plačilo mesečne odškodninske rente. Sodišče je ugotovilo, da za uveljavljani rentni zahtevek ne obstoja dejanska in pravna podlaga, saj ni podana vzročna zveza med posledicami poškodbe, za katero odgovarja prvotožena stranka, in škodo, ki je nastala tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja po prvem odstavku 93. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89) in predčasne upokojitve.

Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno ji je ugodilo le glede povračilnega zahtevka za znesek 2.030,40 SIT. Pritožbama obeh toženih strank je v celoti ugodilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V reviziji poudarja, da tožnik po uvedbi stečaja ni imel enakih možnosti vnovične zaposlitve in ustvarjanja enakega dohodka kot pred stečajem in ni bil v enakem položaju z ostalimi delavci, ki jih je zaradi stečaja doletela brezposelnost. Revidentove možnosti za novo zaposlitev so bile zaradi njegove invalidnosti kot posledice nezgode pri prvotoženi stranki bistveno zmanjšane. Tožnikove predčasne upokojitve ni mogoče pripisati - kot je storilo sodišče - njegovi lastni odločitvi, pač pa dejstvu, da kot invalid ni imel nobenih možnosti vnovične zaposlitve. Dejstvo, da so invalidi težje zaposljive osebe, je splošno znano in ga v smislu določb četrtega odstavka 221. člena ZPP oziroma tretjega odstavka 221. člena ZPP ni potrebno dokazovati. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odškodninske rente razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da so bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ni utemeljen. Bistvene kršitve določb ZPP iz drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsaj vsebinsko navede v razlogih revizije (386. člen ZPP). Le s pavšalno navedbo v revizijski izjavi, da je podana omenjena kršitev, tožeča stranka tega ni storila.

S trditvami, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni in glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, pa tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar so vsi revizijski očitki tudi v tej smeri le pavšalni in nekonkretizirani. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotavljalo, ali bi bila morda v postopku pred nižjima sodiščema storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči te absolutno bistvene kršitve nista zagrešili.

Z ostalimi revizijskimi trditvami (da tožnikova predčasna upokojitev ni bila posledica njegove odločitve, ampak višje sile, revidentove zmanjšane možnosti za vnovično zaposlitev kot invalida) pa tožnik izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče mora šteti, da so bila dejstva na prvi in drugi stopnji pravilno in popolno ugotovljena.

Zato revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da tožnikov rentni zahtevek ni utemeljen. Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je bilo revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč in sicer, da je tožniku zaradi uvedbe stečaja nad prvo toženo stranko dne 8.2.1990 prenehalo delovno razmerje po sili zakona, in da je dne 12.6.1993 pridobil pravico do predčasne starostne pokojnine. Motivi, ki so tožnika vodili k uveljavitvi pravic iz pokojninskega zavarovanja, so po presoji revizijskega sodišča pravno nepomembni.

Pravni temelj za povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja je vsebovan v 195. členu zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR). Po določbi drugega odstavka ima oškodovanec v primeru, da izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, uničene ali zmanjšane, pravico do določene denarne rente kot povračilo za to škodo. Iz besedila omenjenega drugega odstavka 195. člena nedvoumno sledi, da sama delovna nezmožnost ni škoda, pač pa izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. To pomeni, da je bodoči izgubljeni zaslužek z zakonom izrecno zavarovan interes, ki se v obliki denarne rente priznava kot povračilo za škodo. Rento (kot odškodnino za bodočo škodo po sami definiciji) za premoženjsko škodo je mogoče priznati le v primerih, ki jih ZOR izrecno predvideva v členu 194 in 195. Pogoj denarne rente, ki je po navedenih določilih oblika reparacije škode, je seveda ta, da oškodovanec škodo sploh trpi. Nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente, temveč samo odraz te nezmožnosti, ki se kaže v izgubi bodočega zaslužka. Ali je tožnik utrpel gotovo škodo zaradi prenehanja delovnega razmerja po sili zakona in nemožnosti vnovične zaposlitve zaradi svoje invalidnosti ter posledično s tem izgube dohodka, je dejansko vprašanje, ki se presoja od ugotovljenih okoliščin v obravnavanem primeru.

Po ZOR ima odškodnina obliko rente v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja (prvi odstavek 188. člena). Ker je pravni temelj denarne rente odškodninski, morajo biti za njeno priznanje izpolnjeni vsi pogoji in predpostavke kot za povračilo škode. Predpostavke za prisojo odškodninske rente je torej na eni strani odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in na drugi strani obstoj bodoče škode tožeči stranki, ki mora biti gotova oziroma z veliko verjetnostjo pričakovana. Nobeno dejstvo, ki naj nastane v prihodnosti ni gotovo, zato za njih dokazovanje ni upoštevati postopkovnih pravil, na katere se sklicuje revizija (člen 221 ZPP). Izhajati je potrebno iz predvidevanj in okoliščin, ki bodo verjetno nastopile.

Ob ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bil dne 8.2.1990 nad prvo toženo stranko uveden stečajni postopek - ki je bil končan s prisilno poravnavo 8.11.1990 - po presoji revizijskega sodišča, ni trdnih izhodišč, da bi tožnik - tudi v primeru, če ne bi prišlo do nesreče in njegove posledične invalidnosti - še vnaprej prejemal tak osebni dohodek kot pred škodnim dogodkom. Stečajni postopek se namreč opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben (insolventen) ali prezadolžen ter v drugih primerih, določenih z zakonom. To pa pomeni, da tudi dohodki delavcev tožene stranke do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, niso dosegali višine izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo. Kriterij za presojo izgube na zaslužku je, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, kolikšen bi bil tožnikov osebni dohodek v normalnih okoliščinah. Ker pa je izgubo bodočega zaslužka tožnika pripisati posledicam stečaja nad prvo toženo stranko, ne pa izgubi plače zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti kot posledice nesreče, ni podana tudi po presoji revizijskega sodišča podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Možnost priznanja rentnega zahtevka za izgubo na bodočem zaslužku tožnika zaradi nemožnosti vnovične zaposlitve pa bi bila upoštevna le v primeru normalnih gospodarskih razmer in ob izkazani večji stopnji verjetnosti. Rente namreč ni mogoče prisoditi osebi, katere delovna sposobnost je sicer zmanjšana, ki pa glede na starost in splošno znano stopnjo brezposelnosti ne bi mogla več pridobivati. Taka oseba praktično zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti nima škode. V obravnavanem primeru pa je ugotoviti, da tožnik tudi sicer ni utrpel škode. Ob dejstvu, da je v prvem tromesečju leta 1994 znašala njegova pokojnina povprečno 31.598,00 SIT, povprečna plača primerjalnih delavcev pa 39.506,00 SIT, predstavlja tožnikova pokojnina 80 % njihovega dejanskega zaslužka oziroma najmanj 85 % ali več odstotkov pokojninske osnove, ki je po 52. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ) podlaga za odmero polne starostne pokojnine. Pri tem pa ne gre prezreti niti dejstva, da prejema tožnik iz naslova telesne okvare 8. stopnje invalidnino, niti dejstva, da brez opravičljivega razloga ni uveljavil pravice, ki mu jo kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja 124. člen omenjenega zakona. Tudi zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke na plačilo denarne rente. Takšna presoja izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 192. člena ZOR, po katerem je dolžnost vsakega, da stori vse, kar je v njegovi moči, da prepreči nastanek škode ali zmanjša njen obseg. Eno izmed temeljnih načel obligacijskih razmerij je vsebovano tudi v 16. členu ZOR, po katerem se je vsak dolžan vzdrževati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I-94).