Jedro

Dolg toženca predstavlja dolgovana in neplačana vplačila na fiduciarni transakcijski račun tožeče stranke (upravnika) za sredstva rezervnega sklada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6621/2019 z dne 1. 2. 2019 in tožencu naložilo, da mora tožniku v osmih dneh povrniti nadaljnje pravdne stroške tega postopka v višini 338,52 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo dalje, do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je laično pritožil toženec. Sprašuje se, v katerih večstanovanjskih stavbah so lastniki dolžni plačevati v rezervni sklad. Sklicuje se na Pravilnik, ki določa, da so v rezervni sklad dolžni plačevati sredstva etažni lastniki v večstanovanjski stavbi, ki je starejša od 10 let. Tudi za celovito prenovljene stavbe etažnim lastnikom pet let po prenovi ni treba vplačevati sredstev v rezervni sklad. Oba lokala sta bili novogradnji. Drugega lokala ni uspel gradbeno dokončati 10 let. S tem je bil ves čas seznanjen upravnik. Vzrok je bil, da je eden od lastnikov zasedel njegovo dimno tuljavo. Kljub prijavam na ustrezne institucije se ni nič premaknilo. Moral je spremeniti energent iz plina na elektriko, preiti na trifazni tok in močnejše varovalke. Zamenjati je moral peč centralnega ogrevanja. Šele po vsem tem je uspel 3. 5. 2010 pridobiti uporabno dovoljenje in zaključiti novogradnjo. Želel je nadomestilo za dodatna vlaganja in škodo. Upravnik ga je prosil, da naj malo počaka, ker se je takrat izvrševal v vpis v zemljiško knjigo, po vpisu je na obljubo pozabil. Nobeden od lokalov ni bil nikoli v lasti firme A. d. o. o. Zato tudi podpisi na pogodbi z upravnikom ne bi smeli biti podkrepljeni z žigom firme. Tudi z upravnikom B. je skušal že pred leti nesporazume rešiti dialoško. Z njihovo direktorico se je dogovoril za sestanek, ki je potekal neprimerno, v dialog sta se nenehno vtikala sodelavca direktorice. Upravnika je seznanil o tožbi in dogovor je bil, da se do pravnomočnosti lastniške sodbe, stroški fakturirajo samo na njegovo ime. Sodba o delitvi solastnine je pravnomočna. Lokal ID znak 0001 je šele 28. 1. 2019 vpisan v zemljiško knjigo. Posebnost je, da je vpisan brez originalnih dokumentov. Poleg tega je vpisan samo na bivšo ženo. V pravnomočni sodbi mu pripada tudi polovica tega poslovnega prostora.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da se jo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP) in so razlogi za izpodbijanje zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je tožeča stranka izkazala svojo aktivno legitimacijo s Pogodbo o upravljanju upravniških storitev št. ... z dne 1. 3. 2009 in odločbo Javnega stanovanjskega sklada MOL Ljubljana z dne 11. 5. 2009; da toženec1 ni plačeval prispevkov v rezervni sklad in stroškov opravljenih storitev upravljanja; da so bili na zahtevo toženca izdani računi zgolj na njegovo ime in priimek; da znesek v višini 180,60 EUR predstavlja dolgovana in neplačana vplačila na fiduciarni transakcijski račun tožeče stranke za sredstva rezervnega sklada, preostalo glavnico v znesku 60,79 EUR pa stroški upravljanja in obratovanja, ki jih je toženec dolžan plačati na transakcijski račun tožeče stranke. Glede na tako ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe Stanovanjskega zakona in Stvarnopravnega zakonika.

7. Toženec s pritožbenimi navedbami ne more vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljeno se sklicuje na določbe Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, ki jih razume tako, da mu prispevka v rezervni sklad ni treba vplačevati, ker naj bi bila oba lokala novogradnji. Poleg tega, da to ne more biti res, če hkrati trdi, da je šele 2010 leta pridobil uporabno dovoljenje in da drugega lokala ni uspel gradbeno dokončati 10 let, je ta trditev glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozna, ker tega ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča odgovor na laično pritožbo toženca ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), še posebej zato, ker po vsebini ni povezan s pritožbenimi trditvami.

1 Toženec je v zemljiški knjigi vknjižen kot solastnik nepremičnin z ID znakoma: del stavbe 0005 in del stavbe 0006, in sicer vsake od njiju do ½.