Jedro

Po določbi 3. člena ZGO-1 je gradnja dopustna na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato za inšpekcijski postopek ni relevantno, da je v teku postopek spremembe prostorskega akta, na podlagi katerega bo morda lahko tožnik pridobil gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica tožniku odredila, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo vikend hiše, tlorisne velikosti cca 8 x 6 m z vetrolovom tlorisne velikosti cca 2 x 2,5 m, na zemljišču s parc. št. 188 k.o. ... (1. točka izreka); da mora v roku treh mesecev po prejemu odločbe objekt odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka); da za nelegalno gradnjo veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka); da bo opravljena prisilna izvršba po pooblaščenem izvajalcu na stroške zavezanca, če le-ta naložene obveznosti ne bo izvršil v postavljenem roku (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo ob ogledu dne 17. 12. 2010 ugotovljeno, da je tožnik brez gradbenega dovoljenja na parc. št. 188 k.o. ... postavil vikend hišo tlorisne velikost 8 x 6 m, etažnosti K+P+M ter vetrolov v velikosti 2 x 2,5 m. V ugotovitvenem postopku je tožnik pojasnil, da je dne 16. 12. 2002 pridobil odločbo za izvedbo priglašenih del in sicer za izvedbo lesenega čebelnjaka tlorisnih dimenzij 6 m x 5 m, ni pa si pridobil gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt. Sedanji objekt je postavil v letu 2005, vetrolov pa v letu 2006. Po njegovih navedbah je želel sporni objekt legalizirati, zato je podal tudi vlogo za spremembo prostorskega občinskega plana, vendar navedeni postopek še ni končan. Na podlagi navedenih ugotovitev je inšpektorica zaključila, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Tožena stranka je z odločbo št. 0612-29/2011/2 z dne 10. 11. 2011 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pri tem je zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor, da objekt predstavlja zidanico, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje. V času gradnje obravnavanega objekta je veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/03 in spremembe), ki pa je določal, da se zidanica ne šteje za pomožni kmetijsko gozdarski objekt, zato se tudi ne uvršča med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Obstoječi objekt pa tudi nima značilnosti lesenega čebelnjaka, za katerega je upravna enota izdala odločbo z dne 16. 12. 2002 o priglasitvi del. Sporna parcela se nahaja na drugem območju kmetijskih zemljišč, na katerem je sicer dovoljenja gradnja čebelnjaka, ne pa tudi stanovanjskega objekta.

Tožnik v tožbi navaja, da so v Občini Videm pri Ptuju tik pred sprejetjem spremembe prostorskega plana, s katerim bo območje, kjer se nahaja njegova parcela, spremenjeno v zazidalno območje. Že od začetka je želel urediti gradbeno dokumentacijo, tako da sedaj potrebuje še nekaj časa do sprejetja sprememb prostorskega akta. Za spremembo legalno postavljenega čebelnjaka v zidanico se je odločil, ker so mu poginile vse čebele. Prav tako je po izjavah sosedov in prejšnjega lastnika parcele na tem mestu pred drugo svetovno vojno in po njej že stala razpadajoča koča – cimprača, ki pa se je zaradi starosti porušila. Navedeno dokazuje z overjenimi izjavami prič. Vztraja, da ni zgradil nelegalne vikend hišice, temveč je le obstoječi legalno zgrajen čebelnjak rekonstruiral v zidanico. Na območju drugih kmetijskih zemljišč je po občinskih prostorskih aktih dovoljena tudi obnova in vzdrževanje zakonito zgrajenih stanovanjskih in drugih objektov. Na območju razpršene gradnje, na katerem so zgrajena le gospodarska poslopja, pa so dopustne zasnove novih kmetij, stanovanjska gradnja pa je dopustna le, če se dokaže, da je v preteklosti stanovanjska gradnja že obstajala. Da je na navedenem območju obstajala stanovanjska gradnja inšpekcijski organ do sedaj ni obravnaval, ker mu dokazila o tem pred izdajo odločbe niso bila dostavljena. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena strank vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Pogoje za graditev ureja ZGO-1 ter na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Nadzor nad izvajanjem navedenih predpisov pa v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji in sicer v okviru pooblastil določenih v navedenem zakonu in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. ZGO-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega objekta.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik postavil zidani objekt tlorisne velikosti 8 x 6 m etažnosti K+P+M ter vetrolov tlorisne velikost 2 x 2,5 m, ter da za navedeno gradnjo ni pridobil pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Sodišče se zato v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in razlogi, navedenimi v njeni odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Ker je v konkretnem inšpekcijskem postopku relevantno le vprašanje, ali so za sporno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori tožnika.

Tožnik v tožbi navaja, da je na mestu sedanjega objekta nekoč že stal objekt, ki pa se je zaradi dotrajanosti po drugi svetovani vojni podrl. To dokazuje z izjavami prič. Navedene okoliščine pa inšpekcijski organ po navedbah tožnika v postopku ni upošteval, ker mu tudi niso bile še znane. V skladu z določbo 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Navedene okoliščine tožnik v postopku pred inšpekcijskim organom ni navajal, v tožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti. Zaradi navedenega je sodišče te dokaze štelo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Sodišče je kot neupošteven štelo tudi tožbeni ugovor, da je tožnik predlagal spremembo prostorskega akta, na podlagi katere bo sporna parcela spremenjena v stavbno zemljišče. Po določbi 3. člena ZGO-1 je namreč gradnja dopustna na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato za ta inšpekcijski postopek ni relevantno, da je v teku postopek spremembe prostorskega akta, na podlagi katerega bo lahko tožnik pridobil gradbeno dovoljenje. Dejstvo je, da tožnik v času izreka inšpekcijskega ukrepa ni imel gradbenega dovoljenja, navedena okoliščina pa je bistvena v tem postopku. Tudi potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki ga je dne 31. 8. 2010 izdala Skupna občinska uprava občin v Zgornjem Podravju, za presojo izpodbijane odločbe ni relevantno. Navedba v potrdilu, da je na območju drugih kmetijskih zemljišč dovoljena obnova in vzdrževanje zakonito zgrajenih in drugih objektov, na območjih razpršene gradnje pa je dopustna tudi zasnova novih kmetij, stanovanjska gradnja pa le, če se dokaže, da je v preteklosti stanovanjska gradnja že obstajala, za ta postopek ni pomembna. V inšpekcijskem postopku se namreč ne ugotavlja, ali je na konkretnem zemljišču dopustna gradnja oz. izdaja gradbenega dovoljenja, temveč ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja. V obravnavnem primeru pa ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja nima, pa bi ga tudi po mnenju sodišča pred pričetkom gradnje moral pridobiti.

Ker dejansko stanje glede relevantnih okoliščin v postopku ni sporno, prav tako je tožnik v tožbi navajal dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati, oz. dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Pri tem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.