Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – padec z motorjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V prometni nesreči 26. 6. 2005 se je tožnica kot sopotnica na motorju hudo telesno poškodovala in je zato od toženke, pri kateri je imel motorist sklenjeno obvezno zavarovanje, zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tožbi opredeljeno primerno odškodnino z zneskom 320.000,00 EUR je znižala za dve plačili akontacije in zato najprej zahtevala plačilo 299.481,23 EUR, po prejemu izvedenskega mnenja pa je tožbeni zahtevek znižala na 200.000,00 EUR, pri tem pa prezrla plačani akontaciji. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati še nadaljnjo odškodnino v znesku 160.013,41 EUR s pripadki in presežni tožbeni zahtevek 39.986,59 EUR zavrnilo. Iz razlogov te sodbe na njeni sedmi strani izhaja, da je kot pravično odškodnino odmerilo znesek 153.000,00 EUR, ki ga je znižalo za dve valorizirani akontaciji v skupnem znesku 22.986,59 EUR, zaradi česar je toženki naložilo, da mora tožnici plačati še nadaljnjo odškodnino 130.013,41 EUR. S prvim sklepom o popravi sodbe z 21. 12. 2010 je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku izreka pod točko 1 opredelilo točen znesek prisojenih pravdnih stroškov. Na toženkin predlog je z drugim sklepom o popravi s 6. 1. 2011 uskladilo tudi znesek prisojene in zavrnjene glavnice iz izreka z zneski iz razlogov sodbe tako, da znaša prisojeni znesek nadaljnje odškodnine 130.013,41 EUR, zavrnjeni pa 69.986,59 EUR.

2. Ob odločanju o toženkini pritožbi sodišče druge stopnje drugega sklepa o popravi sodbe kljub njegovi pravnomočnosti ni upoštevalo. Opazilo je nekatere neskladnosti pri zneskih v pritožbi (na primer pri izpodbijani razliki odškodnine za strah), o drugih v razlogih sodbe ni govorilo [opredelitev pritožbeno izpodbijanega zneska 53.000,00 EUR se ne ujema z razlogi pritožbe, da znaša pravična odmera odškodnine 101.750,00 EUR (za telesne bolečine 33.000,00 EUR, za strah 8.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 10.450,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 50.300,00 EUR), saj je seštevek obeh zneskov 154.750,00 EUR, tega zneska pa ni mogoče razložiti niti z morebitno pomoto pri navajanju zneskov za strah]. Toženkini pritožbi je ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo za ves pritožbeno izpodbijani znesek 53.000,00 EUR tako, da je znesek 160.013,41 EUR spremenilo v 107.013,41 EUR, zavrnjeni znesek pa iz 39.986,59 EUR v 92.986,59 EUR, določilo drug datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, spremenilo stroškovno odločitev in odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnica je vložila neposredno revizijo in kot revizijsko sporni znesek opredelila 53.000,00 EUR. V reviziji smiselno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri prisoji pravične denarne odškodnine in predlaga tako spremembo, da se prisodi še nadaljnja odškodnina 53.000,00 EUR. V prejšnjih točkah opisanih zapletov ne omenja niti kot procesne niti kot materialnopravne kršitve. Poudarja svojo veliko prizadetost, da je bila ob nesreči stara le 20 let, opisuje 12 operacij, triletno zdravljenje, transplantacije, skaženost, šepanje, velike fizične omejitve in opozarja, da se eden od primerov, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, nanaša na povsem drugačno poškodbo.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) je bila ureditev revizije bistveno spremenjena. Neposredna ali direktna revizija je sedaj dovoljena le v sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer jo je treba prej dopustiti. Revizijsko sodišče je po sedanji ureditvi tudi omejeno samo na razloge, ki se uveljavljajo z revizijo (oziroma na vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena), saj v 371. členu ZPP ni več določen uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

7. Pravkar pojasnjeno za konkretno zadevo pomeni, da ni mogoče upoštevati pravnomočnega drugega sklepa prvostopenjskega sodišča o popravi, da znaša nadaljnja prisojena odškodnina 130.013,41 EUR, in tudi ne dejstva, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo (delno) poseglo v že razsojeno stvar. Izhajati je treba iz izreka pritožbene sodbe in v njem opredeljenega zneska o znižanju za 53.000,00 EUR, kar omogoča presojo, da je direktna revizija dovoljena.

8. Neupoštevanje drugega popravnega sklepa prvostopenjskega sodišča in napake v toženkini pritožbi pri navajanju primernih zneskov za posamezne oblike nepremoženjske škode so povzročili tudi nejasnosti v razlogih pritožbene sodbe, koliko znašajo prisojeni zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode. Omenjeno je že bilo, da je seštevek vseh po oceni same pritožbe primernih zneskov za vse oblike nepremoženjske škode 101.750,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča naj bi bili primerni zneski za vse oblike skupaj le 99.000,00 EUR (razlika pri strahu), prisoja v izreku pritožbene sodbe pa znaša 107.013,41 EUR. Zato ni mogoče natančno opredeliti, koliko je tožnici pravnomočno prisojeno za vsako od štirih oblik nepremoženjske škode. V taki situaciji je revizijsko sodišče lahko izhajalo le iz zneska, opredeljenega v izreku pritožbene sodbe, po katerem znaša nadaljnja odškodnina še 107.013,41 EUR. Nadaljnja odškodnina zato, ker je toženka tožnici že plačala dve akontaciji, ki na dan izdaje prvostopenjske sodbe pomenita valorizirani znesek 22.986,59 EUR. Tega izračuna ni izpodbijala niti tožnica v reviziji, niti toženka v pritožbi. Tožnica bo torej skupaj prejela 130.000,00 EUR, to pa glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni približno 130 takratnih povprečnih plač.

9. Tožnica je v prometni nesreči utrpela zlom desne stegnenice s kožnim in kostnim defektom, zlom zgornjega dela desne golenice, manjek kože na desni goleni, zlom desne petnice, odtrganje desne ahilove tetive, popoškodbeno nestabilnost desnega kolena, popoškodbeno prikrajšavo desne noge ter okorelost desnega kolena in desnega skočnega sklepa. Prestala je kar 12 operacij, med dolgotrajnim zdravljenjem pa je prihajalo tudi do zapletov zaradi slabega celjenja, vnetja, dodatnih zlomov, presajanja kostnega tkiva in kože itd. Prišlo je do zmanjšanja vseh življenjskih aktivnosti srednje stopnje. Podrobnejši opis vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe na tretji in četrti strani ter razlogov prvostopenjske sodbe na četrti do sedmi strani.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z določitvijo še dolžnega zneska 107.013,41 EUR pravilno uporabilo kriterije iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odmeri pravične denarne odškodnine. Primerno je upoštevano tako načelo individualizacije, torej tožničinih individualnih okoliščin, med katerimi je tudi v reviziji večkrat poudarjena mladost in z njo povezan obseg bodoče škode, kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnica je sicer glede na svojo mladost, spol (skaženost), znatne omejitve v življenjskih aktivnostih ter pomembne spremembe v življenju zaradi prizadejanih poškodb objektivno res prizadeta, kar subjektivno lahko doživlja tudi intenzivno poudarjeno, kot je razumeti njena revizijska izvajanja, vendar je treba upoštevati, da je načelo individualizacije korigirano z načelom objektivne pogojenosti odškodnine, torej prilagoditve razmeram v družbi in prisoji odškodnin v podobnih primerljivih zadevah. Zahtevana prisoja še dodatnih 53.000,00 EUR bi pomenila skupno odmero v vrednosti 183 povprečnih plač iz časa izdaje prvostopenjske sodbe, taka prisoja pa je po sodni praksi utemeljena le pri hujših in že katastrofalnih škodah. Znesek v vrednosti 130 povprečnih plač po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično denarno odškodnino tudi ob primerjavi s tistimi zadevami, ki so primerljive s tožničino. Revizijsko sodišče je to primerjavo opravilo s pregledom več zadev, med njimi tudi tistih, ki jih našteva pritožbeno sodišče. Dejstvo, da se ena od skupaj petih v pritožbeni sodbi navedenih zadev nanaša na drugačno poškodbo, kar poudarja revizija, ni odločilno, saj so ostale štiri ustrezne, kritizirano zadevo pa je bolj kot napačni izbiri sodišča pripisati pisni pomoti pri navedbi opravilne številke.

11. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.