Jedro

V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 74.243,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2009 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravno bistvo te zadeve v pomakanju obstoja tožnikove dejanske poslovne sposobnosti pred domnevno pooblastitvijo njegovega odvetnika in vložitvijo tožbe, s tem pa tudi tožnikove procesne sposobnosti kot nujne procesne predpostavke za sojenje. Nižji sodišči sta nepravilno uporabili materialno pravo (analogna uporaba 44. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), pri tem pa storili tudi kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj pravdno nesposobne stranke od trenutka vložitve tožbe ni zastopal zakoniti zastopnik, prav tako pa pooblaščenec stranke ni imel pooblastila. Morebitna naknadna konkludentna odobritev pravdnih dejanj s strani skrbnika za posebni primer ne more za nazaj sanirati vprašanja tožnikove poslovne sposobnosti in s tem procesne sposobnosti od podelitve domnevnega pooblastila in vložitve tožbe do postavitve skrbnika za poseben primer oziroma njegove morebitne konkludentne odobritve tožnikovih pravdnih dejanj, saj tožnik v trenutku podelitve domnevnega pooblastila in vložitve tožbe očitno ni imel dejanske poslovne sposobnosti oziroma prvostopenjsko sodišče le te v tem trenutku v nasprotju z določbo 80. člena ZPP ni ugotavljalo, s tem pa ob nepravilni uporabi materialnega prava (44. člen ZNP) storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu tožnikove dejanske poslovne sposobnosti v trenutku vložitve tožbe in podelitve domnevnega pooblastila svojemu odvetniku oziroma so ti razlogi najmanj nejasni in med seboj v nasprotju, saj nadalje prvostopenjska sodba ugotavlja, da naj tožnik ne bi imel te sposobnosti v trenutku umika tožbe in preklica pooblastila svojemu odvetniku, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo prej navedenih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena in ni navedlo razlogov, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je drugostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni sledilo napotilom razveljavitvenega sklepa, zaradi česar dvom o poslovni sposobnosti in s tem procesni sposobnosti tožnika v času podpisa pooblastila svojemu pooblaščencu za vložitev tožbe ni bil ovržen. Odsotnost tovrstnega dolžnega procesnega postopanja pa sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zaradi zgoraj navedene napačne uporabe materialnega prava ter prej navedenih absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni sankcioniralo. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo obveznemu procesnemu napotilu sodišča druge stopnje in ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi ga glede na obvezno in tudi vsebinsko jasno napotilo drugostopenjskega sodišča moralo postaviti. Sodišče namreč s strokovnim znanjem o človeški duševnosti ne razpolaga. S tako metodo dela prvostopno sodišče ni moglo prepričljivo ugotoviti, zakaj štejejo, da je bil tožnik v trenutku domnevne pooblastitve odvetnika in vložitve tožbe dejansko poslovno sposoben. Tožnik svojega procesnega postopanja ni razumel oziroma ni bil sposoben oblikovati in izraziti svoje prave in pristne volje. To pa predstavlja sprožilec za aktivnost sodišča, ki mora na podlagi določila 80. člena ZPP ta dvom ovreči. Nesprejemljivo je stališče, da ker se obstoj poslovne in procesne sposobnosti domneva, sodišče v zvezi s tem nima nobene odgovornosti. Nižje sodišče ni postopalo na zahtevan način, saj dvoma v tožnikovo dejansko poslovno sposobnost, s tem pa tudi v veljavnost njegove pooblastitve in nenazadnje njegovo procesno sposobnost, do konca postopka ni odpravilo. Okoliščin v zvezi s svojim postopanjem ni razlogovalo oziroma je podalo nasprotujoče si razloge. Opozarja na razloge iz 5. točke sodbe sodišča druge stopnje in trdi, da so sami s sabo v nasprotju. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da sodišči nimata nobenih pomislekov, da je pooblastilo z 28. 9. 2009 dano odvetniku tožnika, podpisal tožnik, pri čemer se sklicujeta na overitveno klavzulo Upravne enote Logatec. Vendar overitvena klavzula ne izkazuje ničesar drugega kot le pristnost podpisa. Tovrstna klavzula zato ne more predstavljati dokaza, da je podpisnik z lastnoročnim podpisom listine izrazil svojo lastno svobodno in pravo voljo glede vsebine, ki iz listine izhaja. Zato sodišče svoje ocene o poslovni sposobnosti nikakor ne more opreti na tovrstno klavzulo. Primeren dokaz predstavlja le mnenje izvedenca, ki pa ga nižji sodišči nista izvedli. Vprašanje, ali je s svojim podpisom tožnik izjavil pravo in pristno voljo za zastopanje v tej pravdni zadevi, je torej vsebinsko ostalo nerešeno. Ker je sodišče zaključilo, da 9. 1. 2010, ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu odvetniku in umaknil tožbo, ni bil več sposoben izjaviti svoje prave in pristne volje, je to v skladu s splošno znanimi dejstvi o delovanju človeške duševnosti, posebej pomembna okoliščina, ki pritrjuje dvomu o pomanjkanju tožnikove procesne sposobnosti ob sklenitvi pooblastilnega razmerja in ob vložitvi tožbe. Prvostopenjsko sodišče torej o pravno odločilnih dejstvih ni podalo razlogov, prav tako tudi drugostopenjsko ne, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov sodbe izhaja tudi napačno razumevanje in napačna uporaba 80. člena ZPP. Opozarja na prakso Vrhovnega sodišča, da bi bilo treba sum procesne nesposobnosti preveriti s pridobitvijo mnenja izvedenca, od česar sta sodišči neutemeljeno odstopili. Izvedbo navedenega dokaza je predlagala sama tožeča stranka, čemur toženka ni nasprotovala. V zvezi z ugotavljanjem dejanske poslovne sposobnosti bi se lahko sodišče analogno oprlo na določili 39. in 44. člena ZNP. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Ker nižji sodišči nista postopali na prej navedeni način, je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti pri postopanju nižjega sodišča pa so nastale tudi zaradi nepopolnega upoštevanja napotila višjega sodišča, saj se je dvom o poslovni sposobnosti odpravil le za naprej. Center za socialno delo Logatec je tožniku 5. 12. 2011 postavil skrbnika za poseben primer. Ob postavitvi skrbnika sodišče toženke ni obvestilo, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti. Glede na vse navedeno je mogoče zaključiti, da obstoja sorazmerno velika verjetnost, da tožnik ob sklenitvi pooblastilnega razmerja in vložitvi tožbe ni bil procesno sposoben; pooblastilnega razmerja tako ni mogel veljavno skleniti, procesnih predpostavk za sojenje pa do postavitve skrbnika sploh ni bilo. O nasprotnem nižji sodišči nista odločili s stopnjo zanesljivosti. Še več, o tem pravno odločilnem dejstvu sodbi ne vsebujeta razlogov in ga puščata nerazjasnjenega, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nižji sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, svojo odločitev pa obrazložili mimo pravno odločilnega dejstva, ali je tožnik ob sklenitvi pooblastilnega razmerja in vložitve tožbe imel procesno sposobnost. 4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodbi imata zadostne razloge, ki se nanašajo na pravilno zastopanje tožnika, zato je njun preizkus glede obstoja te procesne predpostavke mogoč (glej strani 7 in 6 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). Prav tako ne drži, da bi bili razlogi izpodbijane sodbe glede navedene okoliščine sami s seboj v nasprotju. Višje sodišče je pojasnilo, da je skrbnik s podpisom novega pooblastila istemu odvetniku in nadaljevanjem te pravde konkludentno odobril vsa procesna dejanja od vložitve tožbe dalje. S podpisom novega pooblastila in konkludentno odobritvijo pred tem opravljenih procesnih dejanj, pa je postala nerelevantna morebitna neveljavnost prvotnega pooblastila, ki ga je podpisal tožnik pred vložitvijo tožbe.

7. V primeru uveljavljanja očitkov glede nepravilnega zastopanja procesno nesposobne stranke ne gre (tudi) za zmotno uporabo materialnega prava, kot trdi revidentka, temveč gre lahko, kot že pojmovno izhaja iz samega očitka, le za procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v konkretnem primeru ni podana. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.(1) Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe. In tožnik je v postopku uspel. Neutemeljeni so očitki kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Okrožno sodišče v Ljubljani je bilo 6. 12. 2011 s strani Centra za socialno delo Logatec obveščeno, da je bil z odločbo z dne 5. 12. 2011 tožniku postavljen skrbnik za poseben primer z nalogo, da zastopa njegove pravice, koristi in interese v tem pravdnem postopku. S tem dejstvom je bila toženka seznanjena na naroku za glavno obravnavo 7. 12. 2011 in je v zvezi s tem imela tudi možnost podati svoje stališče. Višje sodišče je odgovorilo tudi na vse revizijsko izpostavljene pritožbene očitke.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/2011, II Ips 112/2012, II Ips 63/2012, II Ips 31/2012, II Ips 283/2011, VIII Ips 86/2011, itd.