Jedro

Omejitev gibanja po ZMZ je kot možnost določena za posebne določene primere in če so za to podani utemeljeni razlogi gre za ukrep v javnem interesu za zavarovanje javnega reda.

V obravnavani zadevi izrečeni ukrep je v neposredni zvezi s preprečevanjem nezakonitega vstopa v državo in ugotavljanjem tožnikove identitete in se bo lahko z njim zagotovilo, da bo tožnik predan drugi državi članici, ki bo pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 58/2009) in prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2009 (1. točka izreka). S sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, druge alineje 51. člena ZMZ v povezavi s peto alinejo 55. člena ZMZ in druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P. do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke, da prosilcu omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca) in na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (dublinski postopek) pravilna. Ne strinja pa se, da so tudi podane okoliščine iz pete alineje 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, to je, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je glede na to, da je pritožbi priložil (prav tako pa 15. 1. 2010 toženi stranki) fotokopijo osebnega dokumenta s sliko, odpravljen dvom o njegovi istovetnosti, zato tudi ni več podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Strinja pa se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni podan razlog po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s peto alinejo 55. člena ZMZ. Nasprotuje pa odločitvi, da je podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ker izpodbijana sodba ne navaja, zakaj predaja pristojni državi ne bo možna, če bo na prostosti ali če mu bo omejeno gibanje na območje azilnega doma, je podana kršitev pravil o odločanju po prostem preudarku, 15. člena Ustave RS in načela sorazmernosti. Skladno s standardi, oblikovanimi v ustavno-sodni praksi (npr. odločba Ustavnega sodišča Up 123/95 z dne 06. 10. 1995, Up 862/2005 z dne 06. 12. 2007), je treba ugotoviti jasno izražene, konkretne in specifične okoliščine, ki kažejo na to, da je poseg v eno najbolj temeljnih človekovih pravic - pravica do osebne svobode resnično utemeljen. Ugotovitev, da njegova morebitna predaja pristojni državi ne bo mogoča, mora temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost, da bo še naprej ilegalno prehajal državne meje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje med drugim, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Pristojni organ pa lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ (in mu torej omeji gibanje) tudi na podlagi 59. člena ZMZ in v tem okviru tudi, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice (druga alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ).

7. V zvezi z navedenimi določbami ZMZ, na katerih glede na sodbo sodišča prve stopnje še temelji odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja prosilcu, Vrhovno sodišče v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ poudarja, da sodišče presoja zakonitost upravnega akta po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja upravnega organa prve stopnje. V tem času pa tožnik ni imel osebnih dokumentov, zato je bilo po presoji Vrhovnega sodišča to dejstvo v upravnem postopku in v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno in izrečen ukrep omejitve gibanja tudi na tej podlagi.

8. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik pritožbi priložil fotokopijo dokumenta s sliko, ki naj bi potrjeval tožnikovo istovetnost, s predlogom, da ga sodišče prevede. Prevod in presojo pristnosti priloženega dokumenta pa je že po drugem odstavku 43. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti) in glede na tretji odstavek 51. člena ZMZ, po katerem med drugim omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov (tako pa se tudi glasi izrek odločbe tožene stranke), dolžna opraviti tožena stranka po uradni dolžnosti že v zvezi s celotnim nadaljnjim postopkom obravnavanja tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi, za kakšne vrste dokument sploh gre, in po ugotovitvi njegove pristnosti, pa bo morala tožena stranka ponovno oceniti, ali je še podan razlog za omejitev gibanja tožniku iz razloga iz prve alineje 51. člena ZMZ.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so v obravnavanem primeru tudi podane posredne okoliščine iz prvega odstavka 59. člena ZMZ oziroma iz druge alineje tega odstavka, saj so v obravnavanem primeru podane okoliščine iz 10. člena Uredbe 2003/343/ES. Ta določa, da je v primeru, če se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin (kot je to v obravnavanem primeru) ugotovi, da je prosilec za azil ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v katero je prosilec vstopil na ta način. Iz policijske depeše, tožnikovih izjav, pa tudi iz opisov poti drugih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili s tožnikom v istem tovornem vozilu, ter iz kraja njihovega prijetja pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da so se tožnik in njegovi sopotniki pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajali v Grčiji in Madžarski oziroma da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenije iz tretje države, to je Turčije, ki ni članica EU nezakonito prečkal mejo države članice EU, konkretno Grčije.

10. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obrazložitev odločbe tožene stranke glede omejitve gibanja po prvi alineji drugega odstavka 51. člena in drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ precej skopa, v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ pa tudi deloma napačna, vendar jo je sodišče prve stopnje nadgradilo s svojo obrazložitvijo. Na tej podlagi pa se Vrhovno sodišče tudi pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meje prostega preudarka in da je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

11. Zato Vrhovno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih očitkov, da sodba v posameznih delih ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti ter da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbeni ugovor, da je isti namen mogoče doseči z milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je namreč tako v zvezi z ukrepom omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena kot na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, navedlo razloge, zakaj tudi samo meni, da je izrečeni ukrep primeren, in zakaj se tudi strinja z razlogi tožene stranke za tožnikovo nastanitev v Centru za tujce. Pri tem je navedlo, da je tožena stranka z omejitvijo gibanja zasledovala namen, da se omeji, če že ne prepreči, zloraba postopka mednarodne zaščite, prav tako pa, da se prepreči, da se tožnik ne bi prosto gibal po državi in ponovno ilegalno prečkal državno mejo. Pri tem pa je dodalo, da je treba tudi upoštevati, da je tožnik prečkal več držav (najprej iz Afganistana v Iran, kjer je bil 8 mesecev, 15 dni je prečkal mejo s Turčijo in nato v tej državi bival 1 mesec, v Istanbulu je vstopil v kamion in potoval do Slovenije 13 dni), zato tudi lahko sledi zaključku tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, ker se lahko le s takšno omejitvijo prepreči zloraba postopka. Omejitev gibanja po ZMZ je kot možnost določena za posebne določene primere in če so za to podani utemeljeni razlogi (tako, kot je to tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera), gre za ukrep v javnem interesu za zavarovanje javnega reda. Če gre za osebo, za katero se še ne ve, kdo dejansko je, ki je po predhodnem nezakonitem prečkanju več držav nezakonito vstopila v Republiko Slovenijo in se ni sama zglasila pri pristojnih organih, temveč so jo prijeli policisti, ki ji po lastni izjavi Slovenija ni bila ciljna država, temveč je bila to katerakoli evropska država, pri tem pa je v postopku podajala še različne podatke o svojih dokumentih in rojstnih podatkih, je ob odsotnosti katerihkoli drugih relevantnih podatkov in dejstev, ki bi narekovala drugačno odločitev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v javnem interesu, da se z omejitvijo gibanja prepreči, da se tožnik ne bi prosto gibal po državi in ponovno ilegalno prečkal državno mejo. Izrečeni ukrep je zato v neposredni zvezi s preprečevanjem nezakonitega vstopa v državo in ugotavljanjem tožnikove identitete in se bo lahko le z njim zagotovilo, da bo tožnik predan drugi državi članici, ki bo pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

12. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST (Ur. l. RS, št. 37/2008), sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za sodne takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že ugodilo tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), ta oprostitev velja tudi za pritožbo. Zato je nova zahteva za oprostitev plačila brezpredmetna.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).