Jedro

Tožnica je po nalogu sodišča založila zahtevani predujem za stroške toženčevega začasnega zastopanja. Po končanem postopku se je izkazalo, da založeni predujem ne zadošča za plačilo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je od tožnice zahtevalo, da doplača še manjkajoči znesek. S tem ni odločilo o dokončni delitvi stroškovnega bremena med pravdnima strankama, kot si zmotno razlaga pritožba. Nobenega dvoma namreč ni, da gre za doplačilo manjkajočega predujma, kar pomeni plačilo, ki ga mora tožnica le začasno trpeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženčevemu začasnemu zastopniku priznalo 371,27 EUR stroškov zastopanja in sklenilo, da se plačilo tega zneska izvrši iz založenega predujma; tožnici je naložilo, da v ta namen doplača še 171,27 EUR.

2. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sklepa v delu, ki ji nalaga plačilo dodatnega zneska za stroške začasnega zastopnika. Navaja, da je te stroške dolžna založiti, ne pa plačati. Poudarja, da je v pravdi v celoti uspela, zato bi ji toženec moral povrniti vse njene stroške. Sodišče prve stopnje doslej o tem ni odločilo, zato predlaga ustrezno dopolnitev sklepa.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo dejansko in pravno podlago za svojo odločitev. Toženca, katerega prebivališče ni znano in nima pooblaščenca, po 4. točki drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pravdi zastopa začasni zastopnik. Stroški začasnega zastopanja toženca začasno bremenijo tožnico, ki se plačilu zahtevanega predujma ni mogla izogniti, saj bi bila njena tožba v nasprotnem primeru zavržena (peti odstavek 82. člena ZPP). Pač pa ima tožnica glede na izid pravde pravico zahtevati od toženca povrnitev vseh svojih pravdnih stroškov. Ti brez dvoma vključujejo tudi stroške toženčevega začasnega zastopanja, ki jih je tožnica že priglasila v dopolnitvi tožbe. Za odločitev o tej njeni zahtevi je sicer pristojno sodišče prve stopnje, kar pa ni ovira za pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa.

6. Tožnica je po nalogu sodišča založila zahtevani predujem za stroške toženčevega začasnega zastopanja. Po končanem postopku se je izkazalo, da založeni predujem ne zadošča za plačilo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je od tožnice zahtevalo, da doplača še manjkajoči znesek. S tem ni odločilo o dokončni delitvi stroškovnega bremena med pravdnima strankama, kot si zmotno razlaga pritožba. Nobenega dvoma namreč ni, da gre za doplačilo manjkajočega predujma, kar pomeni plačilo, ki ga mora tožnica le začasno trpeti. Predlagana sprememba izpodbijanega sklepa, po kateri bi morala tožnica "založiti" in ne "plačati" manjkajoči znesek, torej ni potrebna in tudi ne utemeljena. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sklepa je namreč jasno razvidno, da mora tožnica zahtevano plačilo opraviti na račun sodišča in ne morebiti na račun toženca.

7. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, saj je sklep sodišča pravilen in zakonit. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep v spornem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. čelna ZPP).