Jedro

Namen javnega razpisa je bil, da se bodo dodeljena nepovratna sredstva v zvezi z naložbami v kmetijsko gospodarstvo koristila le za objekte, ki bodo izgrajeni v skladu z zakonskimi predpisi. Objekt pa je mogoče zakonito postaviti šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato gradbenih del, ki bi bila izvedena pred tem, ni mogoče obravnavati kot gradnjo, skladno z zakonom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zahtevku tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 22. 4. 2010, delno ugodila v višini 44.261,16 EUR, del zahtevka v višini 14.186,64 EUR pa je zavrnila. Prav tako je odločila, da je tožnik dolžan sredstva v višini 14.186,64 EUR vrniti v roku 8 dni po prejetju odločbe. V obrazložitvi odločbe Agencija navaja, da so bila tožniku z odločbo z dne 22. 4. 2010 odobrena sredstva v višini 58.447,80 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 121: posodabljanje kmetijskih gospodarstev na podlagi Javnega razpisa za posodabljanje kmetijskih gospodarstev (Ur. list RS, št. 98/2009, v nadaljevanju: Javni razpis). Navedena odločba je bila po nadzorstveni pravici s strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje z odločbo z dne 21. 3. 2012 odpravljena. Na podlagi odločbe nadzornega organa o odpravi po nadzorstveni pravici je Agencija zahtevek za izplačilo sredstev ponovno obravnavala. Pri tem je na podlagi predložene dokumentacije ugotovila, da so bili trije računi (št. 10/8 z dne 18. 6. 2008, št. 11/8 z dne 2. 4. 2008 in št. 08 PR-003163 z dne 28. 3. 2008) izdani in plačani pred nastopom dokončnosti gradbenega dovoljenja, to je pred 1. 7. 2008. V Javnem razpisu (9. točka V. poglavja) pa je bilo določeno, da stroški za izvedbo naložb v gradnjo objektov, ki bodo datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, ne bodo upravičeni do podpore. Skupni znesek preveč plačanega zneska znaša 35.466,60 EUR, kar znaša pri 40 % sofinanciranju naložbe 14.186,64 EUR preveč izplačanih sredstev.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo Agencije izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Ob obravnavanju njegovega zahtevka ga Agencija ni opozorila, da del stroškov, ki jih je navedel, ne priznava. Zato meni, da je prvostopni organ povzročil zmoto in ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Agencija je namreč v svoji odločbi navedla, da je pri ponovnem pregledu dokumentacije ugotovila lastno napako. Glede na navedeno bi ga morala Agencija opozoriti in pozvati, da se plačila treh spornih računov ne štejejo pod upravičene stroške zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev. Zaradi napake in nepravilno vodenega postopka ne more prevzeti odgovornosti in vrniti preveč plačanih sredstev. Sicer pa so bili navedeni računi plačani zgolj za namen potrditve naročila oz. storitve. S tem se je potrdila rezervacija naročila in preprečil dvig cen, ki bi sledil, če bi se naročilo časovno zamaknilo. Iz dobavnic in gradbenega dnevnika je tudi razvidno, da je z gradnjo objekta (hleva) pričel po dokončnosti in pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, torej po 1. 7. 2008. Odločba je nezakonita tudi, ker ne vsebuje zadostne obrazložitve razlogov in dejstev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnjuje razloge za svojo odločitev. Določba javnega razpisa glede datumov plačil računov je jasna. Pritožnik se je torej zavedal, da je zahtevku za izplačilo sredstev priložil račune, ki izkazujejo neupravičene stroške. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na delno zavrnitev zahtevka tožnika za izplačilo sredstev, ki so bila tožniku že odobrena na podlagi odločbe o dodelitvi sredstev št. 33110-3/2009/11 z dne 22. 4. 2010 v zvezi z Javnim razpisom za posodabljanje kmetijskih gospodarstev. Tudi po presoji sodišča je navedena odločitev tožene stranke pravilna, prav tako vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnik v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Javni razpis je v točki 7. VI. poglavja – splošni pogoji za dodelitev sredstev določal, da morajo biti gradbena dela izvedena v skladu z veljavnimi predpisi o graditvi objektov, urejanja prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. V skladu z navedenim pogojem je bilo zato v 9. točki V. poglavja – upravičeni stroški določeno, da se stroški za izvedbo naložb v gradnje objektov, ki bodo datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, za objekt, na katerega se nanašajo, ne bodo upravičeni do podpore. Navedena pogoja javnega razpisa sta po presoji sodišča povsem jasna in nedvoumna. Namen javnega razpisa je torej bil, da se bodo dodeljena nepovratna sredstva v zvezi z naložbami v kmetijsko gospodarstvo koristila le za objekte, ki bodo izgrajeni v skladu z zakonskimi predpisi. Objekt pa je mogoče zakonito postaviti šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato gradbenih del, ki bi bila izvedena pred tem, ni mogoče obravnavati kot gradnjo skladno z zakonom. Posledično je zato tudi razumljivo, da nepovratnih sredstev ni mogoče priznati za dela, ki niso bila izvedene v skladu z zakonom. V zadevi pa je nesporno, da je tožnik v svojem zahtevku za izplačilo odobrenih sredstev predložil tri račune (št. 10/8 z dne 18. 6. 2008, št. 11/8 z dne 2. 4. 2008 in št. 08 PR-003163 z dne 28. 3. 2008), ki so bili izdani in plačani pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja.

Javni razpis je tudi določal postopek v zvezi z vlaganjem zahtevkov za izplačilo sredstev. V skladu s točko 8. VII. poglavja – finančni pogoji dodeljevanja sredstev je moral upravičenec zahtevku za izplačilo sredstev priložiti originalni izvod računa ali overjeno fotokopijo računa ter dokazila o plačilih, oz. gradbeno situacijo pri gradbenih delih, ki jo potrdita pooblaščeni nadzorni organ in upravičenec z originalnimi dokazili o njihovem plačilu, ter poročilo o opravljenem delu, ki ga podpiše upravičenec. Tožnik je svojemu zahtevku za izplačilo sredstev predložil 10 računov, s katerimi je izkazoval utemeljenost svojega zahtevka. Vloga tožnika je torej bila popolna, saj je vsebovala zahtevane dokumente, prav tako je bila zahteva tožnika za izplačilo sredstev jasna. Agencija zato ni bila dolžna tožnika pozivati na dopolnitev vloge, niti ni bila dolžna tožnika opozarjati na neutemeljenost njegovega zahtevka. V skladu z Javnim razpisom je namreč morala Agencija vloge, ki niso izpolnjevale pogojev razpisa, zavrniti, ne pa dopolnjevati. Enako je veljalo tudi v primeru uporabe sredstev v nasprotju z namenom Javnega razpisa. Agencija je morala takšne zahtevke zavrniti in zahtevati povračilo izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev. V obravnavanem primeru je torej šlo za porabo sredstev v nasprotju z določbami Javnega razpisa, ne pa za nepopolno vlogo. Pri tem sodišče tudi kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da so bili sporni računi plačani zgolj za namen potrditve naročila oz. zaradi preprečitve dviga cen. Prav tako ni stvar tega postopka ugotavljanje, kdaj je tožnik pričel z gradnjo objekta, saj je nesporno, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 1. 7. 2008, računi pa so bili plačani pred navedenim datumom.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.