Jedro

1. Pripoznanje dolga je dogovor, s katerim ena stranka drugi prizna, da njena obveznost obstoji. Drugačen pomen kot pripoznanje dolga, ki ima tudi pravne posledice pri zastaranju terjatev, pa ima priznanje dejstev. Priznajo se dejstva, ki niso pravice. Pri pripoznavi dolga gre za izjavo volje, pri priznanju dejstev pa za izjavo vednosti. Prva ima konstitutiven, druga pa deklaratoren pomen.

2. Dopis tožene stranke o lastninskem preoblikovanju podjetja in priložena izjava (s katerim zneskom lahko tožnik sodeluje v lastninskem preoblikovanju podjetja) ne predstavljata priznanje dolga, temveč pomenita priznanje dejstva .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 302.778,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1996 do plačila po pogojih sklenjene prisilne poravnave St 1/2001 (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 61.550,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo v celoti, tako da ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je predmetna sodba sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, saj iz dokazov, ki so izvedeni tekom tega postopka izhaja, da je tožena stranka z dopisom tožniku z dne 17.9.1996 priznala, da je izdelala izračun za manj izplačane plače do višine veljavne kolektivne pogodbe za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992. Višina tega zneska je razvidna iz predložene izjave (ki jo je sestavila tožena stranka) in znaša neto 302.778,00 SIT. Tožnik je dne 21.10.1996 vložil zahtevo na toženo stranko za izplačilo navedenega zneska, preko svojega pooblaščenca pa je dne 5.2.1999 vložil tožbo, s katero je zahteval, da sodišče obveže toženo stranko, da izplača tožniku razlike plače v znesku 302.778,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1996 do plačila. Tožbeni zahtevek je delno dopolnil na naroku in ga uskladil z novim dejstvom, to je z uvedbo prisilne poravnave. Dopis z dne 17.9.1996 ima vse lastnosti pripoznave dolga v smislu določb 2. odstavka 387. člena ZOR. V kolikor ima pooblaščenec tožnika prav, potem gre za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga, ki v smislu določb 1. in 2. odstavka 392. člena ZOR začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem ne šteje za zastaralni rok, ki ga določa zakon. Ker je tožnik vložil tožbo v okviru splošnega zastaralnega roka, ki je ponovno pričel teči 17.9.1996, ni ugasnila njegova terjatev zaradi domnevnega zastaranja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take absolutne bistvene kršitve. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Dopis tožene stranke o lastninskem preoblikovanju podjetja z dne 17.9.1996 in priložena izjava ne predstavljata pripoznave dolga, ki bi v skladu s 387. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) pretrgala zastaranje. Iz dopisa je jasno navedeno, da se nanaša le na lastninsko preoblikovanje tožene stranke, ki je bilo odobreno s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo in da je bil v okviru tega programa za tožnika izdelan izračun manj izplačane plače za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992. Tudi iz vsebine izjave (brez datuma) ne izhaja, da bi tožena stranka nameravala tožniku ponuditi opcijo, da mu premalo izplačano plačo izplača v denarni obliki, če se sam tako odloči, saj je bila izjava napisana očitno le za namen lastninskega preoblikovanja. Pripoznanje dolga je dogovor, s katerim ena stranka drugi prizna, da njena obveznost obstoji. Drugačen pomen kot pripoznanje, ki ima tudi pravne posledice pri zastaranju terjatev, pa ima priznanje. Priznajo se dejstva, ki niso pravice. Pri pripoznanju gre za izjavo volje, pri priznanju pa za izjavo vednosti. Prva ima konstitutiven, druga pa deklaratoren pomen (1. odstavek 387. člen ZOR oziroma 364. člen Obligacijskega zakona - OZ, Ur.l. RS, št. 83/2001). Glede na to ni mogoče v obravnavanem sporu govoriti o pripoznavi dolga, ki bi pretrgalo zastaranje, saj dopis tožniku z dne 17.9.1996 ne predstavlja prizpoznave dolga, temveč je zastaranje lahko pretrgala le vložitev tožbe v tej zadevi (388. člen ZOR), to pa je bilo dne 5.02.1999. Dopis tožene stranke z dne 17.9.1996 in priložena izjava z dne 21.10.1996 pomenita le priznanje dejstva in sicer, s kakšnim zneskom tožnik lahko sodeluje v lastninskem preoblikovanju podjetja, v katerem je bil zaposlen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je uveljavljana terjatev že zastarala, saj bi moral tožnik tožbo vložiti najkasneje do 18.1.1998, zato je utemeljeno zahtevek zavrnilo.

Ne glede na navedeno pa je za odločitev v sporu relevantno predvsem to, da že sama tožba ni sklepčna. Ta se sklicuje zgolj na dopis z dne 17.9.1996 in izjavo v postopku lastninskega preoblikovanja, kar pa samo po sebi ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Ta ni utemeljen že zaradi tega, oziroma na podlagi tega, ker je tožena stranka tožniku poslala izjavo o razliki plače, s katero lahko sodeluje pri lastninskem preoblikovanju, temveč bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil tožnik do te razlike plače sicer upravičen. Upravičen pa bi bil do takšne razlike, če bi bilo znižanje plač pri toženi stranki nezakonito, oziroma ne bi bilo v skladu z določbami kolektivnih pogodb. V času spornega obdobja so namreč panožne kolektivne pogodbe, pa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90) določale dopustno znižanje plač za največ 20% (33. člen SKPG). V primeru znižanja, ki je bilo opravljeno v dovoljenih mejah in po predvidenem postopku, ni nobene podlage za to, da bi delavci lahko razliko plač iztožili. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker pa tožnik v tožbi in kasneje sploh ne omenja tega, da je do razlike upravičen zaradi nezakonitega ali nepravilnega znižanja plač pri toženi stranki, ni mogoče govoriti o sklepčni tožbi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov zahtevek zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).