Jedro

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na garsonjeri v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialno pravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je v stanovanju ostal, stanovanjske pravice ne bi izgubil; drugi, ki je eno stanovanje izročil in se vselil v drugega, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je tožeča stranka s tem, ko je pridobila izpraznjeno stanovanje, pridobila tudi pravico razpolaganja z njim, tako da se v premoženjski masi stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila, če do "zamenjave" ne bi prišlo, zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemne pogodbe po SZ (Stanovanjski zakon, Uradni list RS št. 18/91-I) ali stanovanja privatizirati po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS št. 61/92).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka izprazni enoinpolsobno stanovanje in ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki ter toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženec je bil že pred dodelitvijo spornega stanovanja imetnik stanovanjske pravice na stanovanju in je to navajal tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi. To stanovanje mu je bilo dodeljeno po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Po istem zakonu (23.člen) je tudi prišlo do zamenjave stanovanj. Če pa bi po 25.6.1991 šteli, da je bila zamenjava v nasprotju s 23.členom ZSR, pa je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje in tožencu vrniti prvotno stanovanje, na katerem ni nikoli izgubil stanovanjske pravice. Tožba je vložena po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Sodišče prezre, da niso podani odpovedni razlogi po 53. členu SZ. Če štejemo, da je po osamosvojitvi Republika Slovenija prevzela tudi sporno stanovanje, je potrebno upoštevati, da se je toženec iz enega družbenega stanovanja preselil v drugo in zato ne more vzdržati domneva, da je zaradi neuporabe prvega stanovanja po ZSR izgubil stanovanjsko pravico. Sicer pa v tem postopku ne gre za odpoved prvega stanovanja, ampak za zahtevek na izselitev iz drugega stanovanja. Glede na uporabo ZSR tožencu ni mogoče odpovedati stanovanja brez preselitve v prvo stanovanja ali brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila, da je glede prejšnjega stanovanja tožena stranka v skladu z 58. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih izgubila stanovanjsko pravico, saj ga ni uporabljala več kot 6 mesecev. Po 2.odstavku 159. člena Stanovanjskega zakona se za stanovanja iz sklada bivše JLA še vedno uporabljajo določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja in tožena stranka teh kršitev ne uveljavlja.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialno pravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi odločbe Komande garnizona z dne 9.9.1991. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno izhajali iz stališča, da Komanda garnizona po 25.6.1991 ni bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA (in tem razlogom ni kaj dodati), vendar za odločitev o tožbenem zahtevku ta ugotovitev še ne zadošča. Tožena stranka je med postopkom na prvi stopnji in v pritožbenem postopku trdila, da je imela pred pridobitvijo stanovanjske pravice na spornem stanovanju stanovanjsko pravico na drugem stanovanju.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v reviziji sicer zmotno trdi, da takšna dodelitev stanovanja vsebinsko pomeni zamenjavo po 23. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84), vendar je predmetno razmerje med strankama kljub vsemu potrebno presojati po stanovanjskem pravu.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na garsonjeri v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialno pravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je v stanovanju ostal, stanovanjske pravice ne bi izgubil; drugi, ki je eno stanovanje izročil in se vselil v drugega, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je tožeča stranka s tem, ko je pridobila izpraznjeno stanovanje, pridobila tudi pravico razpolaganja z njim, tako da se v premoženjski masi stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila, če do "zamenjave" ne bi prišlo, zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemne pogodbe po SZ (Stanovanjski zakon, Uradni list RS št. 18/91-I) ali stanovanja privatizirati po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in oragnizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS št. 61/92).

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti (2.odstavek 395.člena ZPP). V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so trditve tožene stranke točne, to je ali je do sporne dodelitve stanovanja res imela stanovanjsko pravico na stanovanju in ali je to stanovanje pred vselitvijo v sporno stanovanje tudi vrnila. Ugotoviti je torej potrebno obseg toženčevih pravic do dne izdaje sporne odločbe. Izpraznitvenemu zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo istočasno mogoča vrnitev v prejšnje stanje oz. takšna rešitev, ki bo tožencu zagotovila enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred sporno odločbo.

Ker pravdni stranki stroškov revizijskega postopka nista priglasili, je izrek o stroških odpadel.