Jedro

Soglasje sanitarnega inšpektorja je bilo dano brez pogojev, zato je tudi tožena stranka utemeljeno zavrnila pavšalen ugovor tožnika v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, da bo novozgrajeni objekt imel negativen vpliv glede osončenja na sosednje objekte.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 13.12.2000, s katero je bila investitorjema M. in R.M. dovoljena gradnja stanovanjske hiše s komunalno ureditvijo, vse na zemljišču s parc. št... pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena in 1. odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), 33.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) ter na določbo 58. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja MS 6/8 MS 6/9 in MR 6/4 B. (Uradni list RS, št. 51/92 in 10/93 - PUP). Sodišče prve stopnje navaja, da gradnjo v konkretnem primeru ureja PUP, ki zajema tudi območje urejanja MS 6/9 - morfološka enota 2 A/3, v katerem je tudi zemljišče, ki je predmet posega, kar med strankama niti ni sporno.

Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik glede lokacijskih pogojev, to je pogojev, ki jih določata ZUN in PUP, v pritožbi zoper prvostopno odločbo, kar ponavlja tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, graja predvsem lokacijsko dokumentacijo, ki naj bi bila izdelana v nasprotju s pogoji iz 13. člena PUP, pri njeni izdelavi pa po njegovem mnenju tudi naj ne bi bile upoštevane določbe 52., 54. in 55. člena ZUN. Iz navedenih ugovorov sodišče prve stopnje ne more razbrati, ker so pavšalni in brez dokazov, glede česa naj bi bila lokacijska dokumentacija izdelana v nasprotju z določbami navedenih predpisov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je že tožena stranka izčrpno odgovorila na tožnikov ugovor glede višine predvidenega objekta in pri tem navedla, da je višina objekta skladna s specialno določbo za obravnavano morfološko enoto (58. člen PUP), ki dopušča gradnjo objekta do višine največ P+1+M. Sicer pa tudi tožnik v tožbi sam navaja, da v neposredni bližini že stoji objekt podobne višine, kot je objekt, ki je predmet tega postopka, kar pa naj bi bila po njegovem mnenju le napaka urbanistov.

Neizpodbijana je ugotovitev tožene stranke, da je upravni organ prve stopnje sporno upravno dovoljenje za poseg v prostor izdal na podlagi poprejšnjega soglasja sanitarnega inšpektorja (z dne 31.3.1999), ki ga je izdal po tem, ko si je lokacijo posega ogledal na kraju samem. Soglasje je bilo dano brez pogojev, zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno zavrnila pavšalen tožnikov ugovor v pritožbi zoper prvostopno odločbo, da bo novozgrajeni objekt imel negativni vpliv glede osončenja na sosednje objekte. Tožnik je k tožbi sicer priložil skico, ki naj bi prikazala položaj sonca glede na lokacijo njegovega in spornega objekta, ki pa v tem postopku po mnenju sodišča prve stopnje nima dokazne vrednosti in je zato tudi ni mogoče upoštevati. Dejstvo namreč je, da predložene skice v postopku ni mogoče upoštevati kot neko strokovno mnenje, saj nima vsebin, ki jih imajo običajno taka mnenja. Mnenje mora namreč poleg grafičnih delov (lega objektov, medsebojna oddaljenost objektov - v konkretnem primeru je na najbližjem delu 8 m itd.) vsebovati tudi izračune in zaključno oceno. Iz mnenja mora biti tudi razvidno, katera inštitucija ga je izdelala in dejstvo, ali je za izdelavo take ocene pooblaščena in usposobljena. Teh podatkov pa predložena ocena ne vsebuje, zato je po mnenju sodišča prve stopnje v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnikovi tožbeni ugovori, ki se nanašajo: na prekoračitev toleranc v zvezi s tlorisom objekta, na parkirna mesta, na služnost dostopa in podrobnejše ugovore, ki se nanašajo na gabarite spornega objekta, ne le, da po mnenju sodišča prve stopnje niso utemeljeni, ker se ne nanašajo na pravice in pravne koristi tožnika, ampak so tudi tožbene novote. Teh pa po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke ne morejo uveljavljati šele v upravnem sporu, če so imele možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pa v upravnem sporu niti verjetno ne izkažejo, da jih niso mogle uveljaviti brez svoje krivde do konca postopka na prvi stopnji.

Po mnenju sodišča prve stopnje so neupoštevni za ta upravni spor tudi vsi ugovori tožnika, ki se nanašajo na delo Oddelka za urbanizem pri Mestni občini Ljubljana v zvezi z lokacijsko dokumentacijo. Odločanje o izdaji lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter enotnih dovoljenj za gradnjo je namreč praviloma v pristojnosti upravne enote, če ne gre za objekt republiškega pomena (52. člen ZUN oziroma 35. člen ZGO). To hkrati pomeni, da so zgolj upravne enote tiste, ki so dolžne preveriti, ali je lokacijska dokumentacija izdelana v skladu z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom, ali vsebuje potrebna soglasja organov in organizacij itd., ne glede na to, da jo je pred tem že potrdil pristojni organ lokalne skupnosti.

Sodišče prve stopnje le še pripominja, da je za ta upravni spor neupošteven tudi ugovor tožnika, ki je hkrati tudi protispisen, ko v tožbi navaja, da mu v postopku za izdajo upravnega dovoljenja ni bilo omogočeno sodelovanje, kar naj bi pomenilo kršitev določb ZUP. Dejstvo namreč je, da tožnik v tožbi sam navaja, da je bil vabljen in da je prisostvoval ustni obravnavi dne 13.12.2000, zoper izdano upravno dovoljenje pa je vložil tudi pritožbo. Vse to kaže, da je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v upravnem postopku za izdajo upravnega dovoljenja. Sodelovanje v postopku pa ni vezano na morebitno neupoštevanje tožnikovih ugovorov, danih na zapisnik, v zvezi z izdanim upravnim dovoljenjem.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Po njegovem mnenju je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje kršilo 44. člen ZUS, ki določa, katera dejanja se opravijo v pripravljalnem postopku, in sicer, da mora predsednik senata pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim prej reši. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo 1. odstavka 50. člena ZUS, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi, saj je sodišče prve stopnje odločilo na nejavni seji.

Meni, da dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno in da je to glede na navedeno sporno. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti dejansko stanje lokacije sporne novogradnje glede na strani neba, kar bi z lahkoto ugotovilo preko ustrezne službe na kraju samem s pomočjo naprave, ki meri smeri neba. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko v izpodbijani sodbi navaja in povzema navedbo tožene stranke, da je 58. člen PUP specialna določba, katera ni omejena le na sosednje objekte.

Upravni organ, kljub svoji dolžnosti, ni preveril in proučil njegovih upravičeno danih pripomb glede vseskozi sporne višine bodoče novogradnje, ki bi bila iz njegove vzhodne strani napoti soncu in zaradi katere bi prišlo do padanja sence na njegov objekt. Prišlo bi do pojava osenčenja, pred katerim bi rad pravočasno zavaroval svoje pravice in pravne koristi. Glede na to, da upravna enota ni upoštevala dejstva, ki je ključnega pomena v predmetni zadevi, trdi, da so mu bile s tem kratene njegove pravice.

Mnenja je, da vsebina soglasja zdravstvenega inšpektorja ne vsebuje študije, ki bi ovrgla pojav osenčenja, zato v tej zadevi ne more biti ključnega pomena. Izdano je bilo le načelno soglasje k gradnji, katerega ni mogoče upoštevati kot neko strokovno mnenje, saj nima vsebin, ki jih imajo običajno taka mnenja. To soglasje nima podatkov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zato ga v tem postopku po njegovem mnenju ni mogoče upoštevati.

Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je bil vabljen na ustno obravnavo dne 13.12.2000, katere se je udeležil njegov pooblaščenec, ne strinja pa se, da je s tem izkazal sodelovanje, saj njegove pripombe na predhodno ogledano projektno dokumentacijo, kljub njegovi zahtevi, niso bile vpisane v zapisniku s te obravnave.

Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in prizadeti stranki (investitorja: M. in R.M.) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da ni podana bistvena kršitev določb postopka v zvezi z določbami 44. člena ZUS, v kateri so navedene dolžnosti predsednika senata v pripravljalnem postopku pred glavno obravnavo. Gre le za eno izmed možnih faz v postopku, predvsem v primeru, če je predlagana ali zahtevana glavna obravnava, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 1. odstavka 50. člena ZUS o obveznosti glavne obravnave, saj tožnik v tožbi glavne obravnave sploh ni predlagal, pa tudi tožena stranka je ni zahtevala.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno in da je to, glede na njegove navedbe, sporno. Po mnenju pritožbenega sodišča to iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja. Pa tudi sodišče prve stopnje je dalo utemeljene razloge, ki izhajajo iz pravilno in zakonito ugotovljenega dejanskega stanja v upravnih spisih in ki se nanašajo na to, da gradnjo ureja PUP, ki zajema tudi območje urejanja MS 6/9 - morfološka enota 2 A/3, v katerem je tudi zemljišče, ki je predmet posega, kar med strankama niti ni sporno; na prekoračitev toleranc v zvezi s tlorisom objekta, na parkirna mesta, na služnost dostopa in podrobnejše ugovore, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki se nanašajo na gabarite spornega objekta. Utemeljeno je sodišče prve stopnje navedlo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ti ugovori niso utemeljeni, ker ne zadevajo pravic in pravnih koristi tožnika, hkrati pa so tudi tožbene novote (določba 3. odstavka 14. člena ZUS - glej tudi 3. odstavek 20. člena ZUS-1).

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, ki ga v razmerju do tožbe ponavlja, to je, da višina predvidenega objekta ne ustreza PUP. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je višina objekta skladna s specialno določbo za obravnavano morfološko enoto (58. člen PUP), ki dopušča gradnjo objekta do višine največ P+1+M. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi tožnik v tožbi sam navaja, da v neposredni bližini že stoji objekt podobne višine, kot je objekt, ki je predmet tega postopka, kar pa naj bi bila po njegovem mnenju le napaka urbanistov.

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, ki ga v razmerju do tožbe v tej pritožbi ponavlja, ki se nanaša na pojav osenčenja njegovega objekta in na soglasje zdravstvenega inšpektorja, ki po njegovem mnenju ne vsebuje študije, ki bi ovrgla pojav osenčenja in zaradi tega v konkretni zadevi ne more biti ključnega pomena. V zvezi s tem tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je bilo izdano le načelno soglasje h gradnji, katerega pa ni mogoče upoštevati kot neko strokovno mnenje, saj nima vsebin, ki jih imajo običajno taka mnenja. V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v upravnem postopku tožnik ni izpodbijal ugotovitve tožene stranke, da je upravni organ prve stopnje sporno upravno dovoljenje za poseg v prostor izdal na podlagi navedenega poprejšnjega soglasja sanitarnega inšpektorja (z dne 31.3.1999), o tem, da so upoštevani sanitarno-higienski pogoji in normativi, ki ga je ta inšpektor izdal po tem, ko si je lokacijo posega ogledal na kraju samem. Soglasje je bilo dano brez pogojev, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila pavšalen ugovor tožnika v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, da bo novozgrajeni objekt imel negativni vpliv glede osončenja na sosednje objekte. Ta ugovor pa je tožnik ponovil v tožbi zoper izpodbijano odločbo in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa navedeno poprejšnje soglasje sanitarnega inšpektorja s tako vsebino v upravnem postopku povsem ustreza.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je za ta upravni spor neupošteven tudi ugovor tožnika, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki je hkrati tudi protispisen, ko navaja, da mu v postopku za izdajo upravnega dovoljenja ni bilo omogočeno sodelovanje, kar naj bi pomenilo kršitev določb ZUP. Dejstvo namreč je, da tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sam navaja, da je bil vabljen in da je njegov pooblaščenec prisostvoval ustni obravnavi dne 13.12.2000, zoper izdano upravno dovoljenje pa je vložil tudi pritožbo in kasneje tudi tožbo zoper izpodbijano odločbo in pritožbo zoper izpodbijano sodbo, kar vse kaže, da je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku za izdajo upravnega dovoljenja. Tudi pritožbeno sodišče meni, da sodelovanje v postopku ni vezano na morebitno neupoštevanje tožnikovih ugovorov, danih na zapisnik, v zvezi z izdanim upravnim dovoljenjem (iz zapisnika ustne obravnave z dne 13.12.2000 namreč izhaja, da je tožnikov pooblaščenec vztrajal pri že podanem tožnikovem pisnem ugovoru z dne 14.11.2000).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.