Jedro

Vprašanje, ali šestnajstletni otrok, ki razvojno dobro funkcionira, odklanja stike, ni strokovno vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti izvedenec. Nanj je smelo odgovoriti in je odgovorilo sodišče prve stopnje. Ker dekle stikov ne odklanja, je ugotavljanje razlogov za odklanjanje nepotrebno in bi bilo logično nesmiselno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugi alineji I. točke izreka spremeni tako, da stik ob vikendu na A. željo poteka tako, da po predhodnem dogovoru pri očetu s sobote na nedeljo tudi prespi; v preostalem se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Na podlagi sodne poravnave, sklenjene 12. 12. 2018, sta bili mladoletni hčeri udeležencev postopka - sedaj že polnoletna B. in sedaj šestnajstletna A. zaupani v vzgojo in varstvo obema staršema. Dogovorjeno je bilo, da z očetom preživita vsak drugi vikend od četrtka ob 18 uri do nedelje ob 18 uri, en dan med tednom, ko hčeri ne preživita vikenda z očetom; počitnice pa izmenično. Sodišče v tej zadevi obravnava predloga staršev za spremembo takšne sodne poravnave.1

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (po tem, ko je stike začasno uredilo v letu 2020) način preživljanja A. časa z očetom spremenilo tako, da se poslej srečujeta: - najmanj enkrat tedensko v skladu s predhodnim dogovorom in upoštevaje A. želje, tako da oče dekle prevzame po koncu njene dejavnosti in jo po skupnem obedu pripelje na naslov stalnega bivališča; - enkrat mesečno v soboto ali nedeljo po predhodnem dogovoru; - med šolskimi počitnicami in prazniki v skladu z dogovorom med A. in očetom ter po telefonu (I. točka izreka sklepa), drugačne predloge obeh udeležencev pa zavrnilo (II. točka izreka sklepa); odločilo je še, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (III. točka izreka sklepa).

3. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pritožuje predlagatelj. V pritožbi vztraja pri svoji tezi, da je A. odnos do stikov plod maminega odnosa oziroma odtujevanja - stike ji predstavlja kot nujno zlo in obveznost, sugerira oceno, da je oče slab, pomoči pri pripravi na stike si ni poiskala, vsemu (treningom, druženju s prijatelji in z njenim delom družine ter počitnicam z njo) daje prednost pred stiki z očetom. Predstavi dele izpovedi nasprotne udeleženke in izpostavlja, da jih sodišče prve stopnje ni ocenilo. Meni, da bi moralo A. zaupati njemu, ker mama onemogoča stike. Graja mnenje centra za socialno delo (CSD) kot pomanjkljivo in vztraja pri izvedbi dokaza z izvedencem klinične psihologije. Sicer meni, da je obseg stikov preskop za ohranjanje navezanosti, določeni so preohlapno in v nasprotju s sodno prakso.

Po poteku pritožbenega roka vloženi dopolnitvi pritožbe predlagatelj priloži sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 3887/2021-28 s 14. 12. 2022 in predstavi njegove razloge.

4. Nasprotna udeleženka in udeleženka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V procesnem smislu pritožnik graja predvsem odločitev sodišča prve stopnje o ne izvedbi dokaza z izvedencem klinično psihološke stroke, ki bi "ocenil osebnosti predlagatelja in nasprotne udeleženke ter razloge za A. odklanjanje stikov in podal predlog o tem, na kakšen način bi bile najbolje varovane A. koristi". Razloge za takšno odločitev je sodišče predstavilo v 13. do 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožnik pa se z njimi ne sooči drugače kot z vztrajanjem pri svojem stališču. 7. Dokaz z izvedencem sodišče v skladu z 243. členom ZPP izvede, če ugotovi, da je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pravno odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje prav v ničemer ne izhaja, da bi dekle stike z očetom odklanjalo - oba starša sprejema, očeta spoštuje2 (čeprav je jezna, da ne razume, da je dovolj stara, da pove, kaj hoče), stikov z njim ne zavrača, ampak si jih želi, in se z njim zanje v telefonski komunikaciji samostojno, redno in resno dogovarja. Stiki redno tečejo. Vprašanje, ali šestnajstletni otrok, ki razvojno dobro funkcionira3, odklanja stike, ni strokovno vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti izvedenec. Nanj je smelo odgovoriti in je odgovorilo sodišče prve stopnje. Ker dekle stikov ne odklanja, je ugotavljanje razlogov za odklanjanje nepotrebno in bi bilo logično nesmiselno.

9. Kar se tiče ocene osebnosti predlagatelja in nasprotne udeleženke, je sodišče prve stopnje s pomočjo mnenja CSD, pa tudi drugih dokazov (neformalnih razgovorov z A. in zaslišanja udeležencev) ugotovilo, da dekle pri nobenem od staršev ni ogroženo in da se oba na svoj način trudita omogočiti ji stabilno in lepo prihodnost. 10. V družinsko pravnih zadevah za odločitev sodišča praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD. Tudi v tej zadevi je tako. Pritožbena graja mnenja CSD (z 12. 12. 2019, 15. 1. 2020 in 1. 9. 2020) je namreč posplošena in ne preseže golega nestrinjanja z njim. Pritožbena navedba, da iz mnenja s 1. 9. 2020 izhaja, da avtorica z udeležencema ni opravila razgovora, je brezpredmetna. Že iz mnenja CSD s 17. 1. 2020 (red. št. 30 v spisu) namreč izhaja, da center družinsko problematiko in oba udeleženca postopka dobro pozna, saj "sta se v letu 2019 večkrat zglasila pred CSD", iz razgovorov, ki jih je CSD opravil s staršema "je mogoče razbrati, da sta oba zelo skrbna in pozorna do hčera … komunikacija med njima pa je skopa ali ne obstaja ..., ne pri enem ne pri drugem od staršev deklici nista ogroženi" ... Opisana mnenja CSD imajo bistvene značilnosti in strukturo izvedenskih mnenj in so jih izdelali strokovnjaki; v obravnavanem primeru je pri tem sodelovala tudi psihologinja, tako da so sorodna izvedenskemu mnenju.4 V sistemu proste dokazne presoje ni dokaznih pravil, po katerih bi bilo mogoče posamezne dejstva dokazovati le z določenimi dokaznimi sredstvi, kar velja tudi za dokaz z izvedencem.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede dokaza z izvedencem, pa je pravilna tudi iz drugega razloga. Celo če bi izvedenec klinični psiholog ugotovil, da mati onemogoča stike oziroma A. ne spodbuja dovolj k preživljanju (več) časa s pritožnikom (kar je pritožbena teza predlagatelja, ki sicer ni dokazno podprta in ji sodišče ne sledi), ne bi smelo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju časa šestnajstletnice (katere razvoj poteka optimalno in pri njej nihče ne zaznava psihosocialnih težav, ki bi se kazale kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v odraščanju - več o tem v nadaljevanju) odločiti v nasprotju z izraženim mnenjem dekleta. Otrokova korist (ki mora biti vodilo vseh odločitev v zvezi z njim) res ni vnaprej in vselej izenačena z njegovo željo. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da izjava otroka predstavlja relevanten dokaz, ki se dokazno oceni v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Pri tem pa je pomembno, kakšna je otrokova siceršnja osebnostna zrelost. Pri mlajših otrocih včasih vprašanje, ali je njihova izjava skladna z njihovimi koristmi, terja širše sodelovanje različnih organov. Pri starejših, katerim že zakon omogoča neposredno sodelovanje v postopku, kot pri A., ki v tem postopku sodeluje, pa je predvsem treba zagotoviti, da se spoštuje njihova izražena volja in tej pripisati odločilen pomen.5,6

12. Drugače povedano - sodišče je dolžno pri otrocih med odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede preživljanja časa s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.7 Sodišče prve stopnje je temu pravilno sledilo.

_Posebej o vzgoji in varstvu_

13. Pritožbena analiza izpovedi nasprotne udeleženke (ki naj bi v izpodbijanem sklepu izostala) s težnjo izkazati, da nasprotna udeleženka stike skuša preprečevati na manipulativen način, se ob ugotovitvi, da dekle stikov ne odklanja, izkaže za nepotrebno. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 torej ni podana.

14. Ker A. preživljanja časa z očetom ne odklanja (ni torej pravne podlage za odločitev po 7. odstavku 141. člena DZ8) in pri nobenem od staršev ni ogrožena, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi njeno pristno željo, utemeljeno sledilo načelu kontinuitete pri vzgoji in varstvu ter ohranilo skupno starševstvo. Velja načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ).

15. K enaki odločitvi vodi zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki spremembo pravnomočno urejenih družinskih vprašanj dopušča le tedaj, ko se pravno pomembne okoliščine odločilno spremenijo.9 _Posebej o stikih oz. preživljanju časa z očetom_

16. Na podlagi neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zaključuje, da je A. zrelo, zelo skrbno, resno, delovno, aktivno, samostojno, uspešno in odgovorno dekle. Kljub drugačnim pritožbenim navedbam tako pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je več kot zmožna oblikovati svojo voljo o preživljanju svojega časa, in pri tem ni indoktrinirana. Njena želja, kako in kdaj preživljati čas z očetom, je tudi po prepričanju višjega sodišča osnovana na njenih lastnih izkušnjah z njim (in ne pod nedopustnim vplivom drugih) ter na podlagi časovnih omejitev dijakinje, ki se resno (vsakodnevno) ukvarja s tekmovalnim športom.

17. Časovni ustroj življenja je zmeraj pomembna okoliščina pri urejanju časa, ki ga otrok preživi z nerezidenčnim roditeljem. Ko so otroci mlajši, je (seveda ob otrokovem dnevnem in tedenskem ritmu) bolj odločilen časovni ustroj življenja staršev. Z odraščanjem - z osnovnim in še bolj nadaljnjim šolanjem postaja vse pomembnejši časovni ustroj otrokovega življenja. Razumljivo torej je, da si šestnajstletno dekle želi, da je čas, ki ga preživi z očetom, določen tako, da lahko opravlja šolske obveznosti in se udeležuje obšolskih dejavnosti, še posebej, ker se resno tekmovalno ukvarja s športom.

18. Ker je A. izpovedala, da jo terminsko določeni stiki ovirajo pri organizaciji obveznosti, poleg tega pa je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) ugotovilo, da se sama vsak teden z očetom uspešno dogovori za stike, je pri njihovi ureditvi pravilno sledilo dekletovim željam in časovnim možnostim. Prav je, da jim je sledilo - tako v tem, da se A. z očetom za stike dogovarja sama, kot v tem, da so tedaj in tako dolgo, ko(t) ji časovno ustreza. Stiki torej niso preohlapno določeni oziroma za tak način določitve obstajata tehtna razloga (obveznosti dekleta in izkazana zmožnost dogovarjanja). Res jih je manj, kot jih je bilo, ko je bila A. mlajša10, a pritožnik spregleda, da so določeni v najmanjšem obsegu in se s hčerko vedno lahko dogovorita za njihov širši obseg, če to le obema ustreza.

19. Utemeljeno pa pritožnik izpostavlja, da je sodišče od tega, kar je kot načelo začrtalo - torej slediti A. izpovedi o tem, kako naj stiki potekajo, delno odstopilo, in sicer pri ureditvi stikov ob vikendih. Predlagatelj pravilno izpostavlja, da je dekle stike, kot so potekali pred narokom 16. 1. 2023 ("jaz vsak drug vikend v mesecu prespim iz sobote na nedeljo"), ocenilo kot dobre, le da si želi, da bi bili dogovorjeni "enkrat na mesec … samo da ne bi bili določeni, ampak bi sama izbrala, kateri vikend, glede na obveznosti". A. na očetovo pritožbo ni odgovorila; pritožbeno sodišče pa je prepričano, da je prav, da pri očetu tudi prespi, kot je že doslej, zato je pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v tem delu ugodilo in določilo, da A. v skladu z dogovorom in, če si tako želi, ob stiku tudi prenoči s sobote na nedeljo.

20. Odločitev sodišča, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, ki temelji na določbi 2. odstavka 35. člena ZNP-1, je res izjema splošnemu pravilu iz 1. odstavka 35. člena ZNP-1. Razloge zanjo je sodišče prve stopnje zapisalo v 46. točki obrazložitve in so pravilni. K tem razlogom naj pritožbeno sodišče doda še dolgotrajnost postopka ob že večkrat izraženi jasni želji dekleta, ki jo je sodišče moralo čim prej slišati.

21. V preostalem delu (razen glede trajanja stikov ob vikendih) pritožba torej ni utemeljena, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani. Višje sodišče je zato pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v preostalem delu zavrnilo in sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo

22. Ostale navedbe, podane v pritožbenem postopku, glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). To velja tudi za navedbe v (prepozni) dopolnitvi pritožbe, ki bi jih sodišče iz tehtnih razlogov sicer lahko upoštevalo na podlagi 3. odstavka 36. člena ZNP-1. Iz razlogov, ki so bili navedeni v 11. in posebej v 12. točki obrazložitve zgoraj, pa potek kazenskega postopka zaradi odvzema mladoletne osebe po 1. odstavku 190. člena Kazenskega zakonika zoper mamo za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena.

1 Pritožnik ga je vložil 10. 5. 2019, torej niti pol leta po sklenitvi poravnave. 2 Pritožbeno sodišče naj še izpostavi, da ga naslavlja z naklonjenim izrazom "tati". 3 Pri mlajšem otroku ali otroku z razvojnimi primanjkljaji včasih lahko le strokovnjak oceni, ali neko njegovo obnašanje predstavlja odklanjanje stikov ali ne. 4 Z. Strajnar: Pomen mnenja CSD pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, 4/2000; dr. T. Jelovšek: Nekateri (procesni) vidiki udeležbe CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki, Odvetnik, 2013, št. 62 5 Prim. odločbe VSL IV Cp 239/2015, IV Cp 1678/2015, IV Cp 1932/2015, IV Cp 1240/2017, II Cp 2233/2017 in IV Cp 483/2021. 6 Najmanj s tega vidika je zadeva IV Cp 1604/2019, na katero se sklicuje pritožnik, drugačna od obravnavane, v zadevi IV Cp 1604/2019 je šlo namreč za mlajšo, dvanajstletno deklico, za katero je bilo ugotovljeno, da stike z očetom odklanja zaradi pretirane navezanosti na mater in njenega vpliva (indoktrinacije). 7 Prim. Sodba ESČP Plaza proti Poljski, št. 18830/07 in druge. 8 Ki določa, da lahko sodišče, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. 9 Prim. VSL sodba II Cp 1920/2021: Družinskim postopkom je sicer lastna spremenljivost, ki (drugače kot v drugih civilnopravnih razmerjih) dopušča novo odločanje v primeru spremembe okoliščin, vseeno pa to ne pomeni, da pravnomočnost v teh zadevah nima nikakršnega pomena in je mogoče o družinskih vprašanjih neprestano in vsakokrat drugače odločati. Vsako sodišče, ki obravnava predlog za spremembo ureditve o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo/stikih/preživnini mora najprej opraviti presojo, ali so se okoliščine od prejšnje odločitve (pravno) pomembno spremenile, če spremenjenih razmer ni, tudi ni podlage za ponovno odločanje. 10 Da se ne ponavlja, višje sodišče v zvezi s tem pritožnika napotuje na razloge v 10. in predvsem 11. točki obrazložitve svojega predhodnega sklepa IV Cp 1801/2022 s 17. 11. 2022.