Jedro

Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Tožba zaradi molka organa je dopustna tudi v postopkih začetih po uradni dolžnosti.

Poziv k predložitvi dokumentov in pojasnil in Obvestilo in pouk pravni osebi, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška sta zgolj dopisa, ki ne spreminjata pritožnikovega pravnega položaja, niti ju ni mogoče prisilno izvršiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper ravnanja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad, toženka), s katero je tožnik sodišču med drugim predlagal, naj ugotovi, da pisanji Urada z dne 6. 6. 2022 (Poziv k predložitvi dokumentov in pojasnil) in 19. 4. 2024 (Obvestilo in pouk pravni osebi, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška) ter vodenje postopka nadzora in prekrškovnega postopka posegajo v njegove ustavne pravice iz 2., 3., 22., 23., 35., 120. in 137. člena Ustave RS1, da pisanji odpravi, Uradu pa prepove vodenje navedenih postopkov in izdajo za tožnika neugodne odločbe ter naloži ustavitev obeh postopkov.

2.V obrazložitvi svojega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožba ni dopustna, ker ima tožnik zoper izpodbijana dejanja v upravnem postopku nadzora in prekrškovnem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki je učinkovito. V tožbi uveljavljane ugovore bo tožnik lahko uveljavljal v morebitnem upravnem sporu zoper odločbo, s katero bo (dokončno) odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pozivu z dne 6. 6. 2022 ni mogoče pripisati narave upravnega akta, ki posega v tožnikov položaj, saj z njim ni o ničemer odločeno. V zvezi z okoliščino, da v postopku nadzora še ni izdana nobena odločba, je pojasnilo, da je tudi v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, dopustna tožba zaradi molka organa po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1, sodišče pa lahko ob izpolnjenih predpostavkah iz 65. člena ZUS-1 odloči v sporu polne jurisdikcije. Zoper odločbo o prekršku, ki jo toženka oziroma njen Urad izda kot prekrškovni organ, pa je po 59. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dopustno sodno varstvo. Za presojo učinkovitosti sodnega varstva je odločilno, da tožnik lahko doseže sodno presojo o zakonitosti toženkinega postopanja v postopku nadzora kljub temu, da toženka v tem postopku še ni izdala odločbe. To namreč lahko doseže s tožbo zaradi molka organa.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita in napačna, ker pogojuje tožnikovo sodno varstvo zoper protiustavno delovanje organa s predhodnim pozivom organu k izdaji odločbe o ugotovitvi obstoja tožnikove kršitve. Sodišče je napačno uporabilo 4. člen ZUS-1, ker je zmotno presodilo, da naj bi bilo tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo in na podlagi tega tožbo zavrglo. Tožba zoper molk organa v postopku, začetem po uradni dolžnosti, ni možna. Razlaga sodišča, da bi moral tožnik toženko pozvati k izdaji odločbe zaradi molka organa pomeni, da bi moral tožnik najprej ravnati v nasprotju s svojim pravnim in siceršnjim interesom, da bi lahko izkazal pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu. V konkretni zadevi gre za tožbo, ki ni usmerjena zoper določen upravni akt (ker ta sploh ni bil izdan), temveč je vložena zoper vodenje postopka s strani organa, ki se sploh ne bi smel voditi oziroma v katerem bi moral organ izdati sklep o ustavitvi takšnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do za odločitev v zadevi pravno pomembnih tožnikovih navedb, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče ustrezno preizkusiti in gre s tem za kršitev tožnikove pravice do izjavljanja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče tudi ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je postopanje toženke zakonito, v okviru pooblastil, ki jih določa zakon in v ničemer ne posega v tožnikove ustavne pravice.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavni zadevi je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, s katero je pritožnik sodišču predlagal, naj ugotovi, da toženka (oziroma njen Urad) z vodenjem postopka nadzora in prekrškovnega postopka posega v njegove ustavne pravice iz 2., 3., 22., 23., 35., 120. in 137. člena Ustave RS ter da naj Uradu zato prepove vodenje teh postopkov.

7.Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

8.Kot je v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodišče v okviru predhodnega preizkusa dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

9.Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni upravičen do uveljavljanega sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker izpodbija ravnanja upravnega organa v upravnem in prekrškovnem postopku, ki se oba zaključita z izdajo aktov, zoper katera je, če posegata v njegov pravni položaj, dopustno sodno varstvo. Tako je že sodišče prve stopnje v 14. in nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da ima pritožnik v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v postopku nadzora v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper odločitev upravnega organa. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.2 Zoper odločbo o prekršku pa ima dopustno sodno varstvo na podlagi 59. člena ZP-1. Glede na navedeno bo torej pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v upravnem sporu zoper odločbo, s katero bo (dokončno) odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi na podlagi 2. člena ZUS-1 oziroma uveljavljal nezakonitost odločbe o prekršku v postopku o zahtevi za sodno varstvo po ZP-1.

10.V zvezi z okoliščino, da v postopku nadzora še ni bila izdana nobena odločba, pritožnik zmotno navaja, da tožba zoper molk organa v postopku, začetem po uradni dolžnosti ni možna niti dopustna, zato naj mu ne bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno obrazložilo, da je tožba zaradi molka organa dopustna v smislu tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vrhovno sodišče temu pritrjuje, saj je tožba zaradi neizdaje akta po določbah 28. člena ZUS-1 (med drugim) dovoljena, če organ (v enostopenjskem postopku) na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti3 v predpisanem roku ne izda in vroči stranki odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter je ne izda niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh (tretji odstavek 28. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1). Pritožnikovo sklicevanje na stališče starejše sodne prakse v sklepu Vrhovnega sodišča U 175/96 z dne 9. 10. 1996, ki se nanaša na takrat veljavni Zakon o upravnem sporu (ZUS), je zato neutemeljeno. Ali pa ima pritožnik (dejanski) interes uveljavljati to sodno varstvo, pa je stvar njegove odločitve in je za presojo obstoja učinkovitega sodnega varstva nebistveno.

11.Pritožnik tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče v primeru, da bi bila tožba zaradi molka organa dopustna, le-to presojati po določbah o molku organa, ne pa je zavreči. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, v tem okviru pa je bilo dolžno preveriti le, ali obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po 4. členu ZUS-1, ne pa nato tudi presojati po tej podlagi.

12.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se posega v ustavne pravice, ki nastaja že s samim vodenjem prekrškovnega postopka, s pravnim sredstvom zoper morebitno kasneje izdano odločbo o prekršku ne da več odpraviti, zato sodno varstvo zoper dejanja Urada naj ne bi bilo zagotovljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da je zgoraj navedeno sodno varstvo učinkovito. Pritožnik pa navaja, da mu poseg v ustavne pravice nastaja zaradi dejanj Urada, s katerimi ta pritiska nanj, da bi razkril zaupne podatke o odvetniškem zastopanju v sodnem postopku, ki je še vedno v teku. Vendar pa pritožnik z ničemer ne konkretizira nastale posledice, ki naj bi predstavljala poseg v njegove ustavne pravice. Glede postopka nadzora je že sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da s Pozivom Urada k predložitvi dokumentov in pojasnil z dne 6. 6. 2022 ni o ničemer odločeno ter da gre zgolj za dopis, ki ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja, niti ga ni mogoče prisilno izvršiti. Teh ugotovitev pritožnik ne prereka, zato jim Vrhovno sodišče le pritrjuje in dalje še ugotavlja, da enako velja tudi za pisanje Urada Obvestilo z dne 19. 4. 2024 s poukom pravni osebi, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Tudi pri slednjem gre zgolj za obvestilo oziroma poziv k izjavi, ki ga ni mogoče prisilno izvršiti oziroma se z njim niti ne nalaga predložitve dokumentov. Pritožnikovo sklicevanje na neodpravljivost posega v ustavne pravice, ki ga konkretizirano niti ne opredeli, je zato neutemeljeno.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh pritožnikovih navedb in da ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. O tožbi je bilo namreč odločeno že v fazi formalnega preizkusa in gre torej za odločitev, ki ni meritorna, temveč je posledica neizpolnjevanja procesnih predpostavk za pričetek in tek sodnega postopka.

14.Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pritožnikovo tožbo pravilno zavrglo. V obravnavanem primeru namreč niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prej navedenem prvem odstavku 4. člena ZUS-1. To pa ne pomeni, da je pritožnik prikrajšan za sodno varstvo, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bo lahko, kot je bilo že pojasnjeno, to varstvo uveljavljal.

15.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)V tožbi je tožnik zatrjeval, da Urad posega v njegove ustavne pravice s tem, da od njega zahteva posredovanje podatkov in dokumentov o odvetniških stroških, ki mu nastajajo v zvezi s pravdnim postopkom III P 315/2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo prav zaradi kršitev Urada. Zatrjeval je, da za takšno razkritje ni nikakršne pravne podlage.

Op. št. (2)Prim. s sklepi Vrhovnega sodišča I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016, I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021, I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, I Up 34/2024 z dne 20. 3. 2024.

Op. št. (3)Gl. tudi Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu z novelo ZUS-1C, Uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 86.