Jedro

Tožeča stranka je tako po presoji višjega sodišča upravičena le do pogodbenih obresti in sicer po obrestni meri, določeni v 3. odstavku 399. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da ji izroči 339.644,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2002 dalje ter povračilo stroškov postopka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi 171.837,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga po 2. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je bila pogodba s strani posojilojemalke podpisana 13.8.1995, saj je bila pogodba podpisana dve leti prej, torej že 13.8.1993, kar priznava tudi sama tožena stranka. V posledici te ugotovitve pa je sodišče napačno izračunalo zakonite zamudne obresti, saj jih je računalo le od 1.8.1995 dalje, namesto že od 13.8.1993 dalje. V nadaljevanju pritožbe pritožnica ponuja svoj izračun zakonitih zamudnih obresti, pri čemer je obračun glavnice iz DEM v SIT na dan 13.8.1993 znašal 210.295,17 SIT, obračun zakonitih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 13.8.1993 dalje do 1.10.2002 pa znaša 1.925.594,56 SIT. Ob nespremenjeni glavnici po konverziji v znesku 393.644,00 SIT je torej dolg toženke 2.265.238,50 SIT. Upoštevaje, da je toženka do 5.10.2002 plačala 1.384.000,00 SIT obresti, bi tako na ta dan tožnici dolgovala še 881.123,80 SIT obresti in glavnice skupaj. Ker tožnica vtožuje bistveno manj, saj vtožuje le 339.644,00 SIT glavnice, na to glavnico pa tudi zakonite zamudne obresti od 5.10.2002 dalje do plačila, je po oceni pritožbe tožbeni zahtevek utemeljen. Prepričana pa je pritožnica, da dejansko toženka tožeči stranki dolguje še več, saj je tožnica denar posodila dne 11.5.1993, pri čemer je bilo ustno dogovorjeno, da ga bo toženka vrnila v roku treh mesecev s 5 % mesečnimi mesečnimi obrestmi, nato pa do 11.8.1993 tega ni storila, temveč je 13.8.1993 podpisala posojilno pogodbo in s tem priznala svoj dolg. Toženka nato do leta 1995 ni vrnila ničesar, to priznava tudi sama, nato pa je začela plačevati obresti, kot je ugotovilo sodišče. Jasno pa je in je bilo tudi za toženko nesporno, da tožnici plačuje le obresti ter ji dolguje še celotno glavnico, saj je to razvidno iz podpisa na posojilni pogodbi z dne 30.1.2002, ko sta stranki dolg iz valute DEM spremenili v dolg v valuti EUR-o. Toženka je nato do 5.10.2002 tožnici plačevala le obresti, zato jo je tožnica tožila le še na plačilo glavnice v višini 1.533.075.- EUR, kar je na dan 5.10.2002 znašalo 339.644,00 SIT. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka. Prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, o bistvenih okolnostih, potrebnih za razrešitev spora, pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter na tej podlagi tudi sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri tem zaključku izhajalo iz dejanskih ugotovitev, ki jih tudi pritožba ne izpodbija, in sicer, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo, po kateri je tožeča stranka toženi posodila takrat glavnico 3.000 DEM, da rok vračila ni bil določen, da so bile dogovorjene obresti, pri čemer njihova višina ni bila določena in da je toženka plačevala tožnici od meseca decembra 1995 do januarja 2002 mesečno po 15.500,00 SIT, od januarja 2002 do oktobra 2002 pa mesečno po 17.500,00 SIT, skupno ji je tako plačala do dneva vložitve tožbe 1.384.000,00 SIT. Nadalje je sodišče ugotovilo, da po tožnici zatrjevana 5 % mesečna obrestna mera na posojeni znesek ni dokazana, ter da tudi toženka ni uspela dokazati, da je že leta 1995 glavnico vrnila, saj sta pravdni stranki dne 30.1.2002 spremenili obveznost tožene stranke iz valute DEM v valuto EUR-o, tako da je po tečaju na dan 1.1.2002 glavnica znašala 1.533,75 EUR-ov, preračunano v SIT po tečaju na dan 1.1.2002 (1 EUR je 221,447 SIT) pa torej 339.644,33 SIT. Iz izpovedi tožeče stranke pa celo izhaja, da je od toženke do vložitve tožbe prejela na račun obresti 1.674.000,00 SIT, pri čemer je sama prepričana, da ji toženka dolguje še glavnico.

Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru, ko so dogovorjene obresti od posojenega zneska s pogodbo, pri tem pa ni določena njihova višina, da se obresti obračunajo po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, vendar pa ta napačna uporaba določila o zamudnih obrestih ne more pripeljati do drugačnega zaključka o tem, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe določila o obrestni meri, v korist tožeče stranke ugotavljalo in pri presoji upoštevalo celo višje obresti od tistih, do katerih je tožeča stranka upravičena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, zato je treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. V 3. odstavku 399. člena ZOR je določeno, da če so obresti dogovorjene, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, velja med posamezniki obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled; v 1. odstavku pa je določeno, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge za vpogled. Po 4. odstavku tega člena pa velja največja obrestna mera dovoljenih obresti, če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila o zamudnih obrestih, saj ob ugotovitvi, da rok vračila ni določen, oz. ker zamude pri vračilu ni ugotovilo, tožeča stranka do zamudnih obresti sploh ni upravičena. Tožeča stranka je tako po presoji višjega sodišča upravičena le do pogodbenih obresti in sicer po obrestni meri, določeni v 3. odstavku 399. člena ZOR. Ta določba je prisilne narave. Opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij, pri čemer je treba ločiti valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za dogovorjene ali zakonsko določene zamudne obresti, saj zamuda tožene stranke ni ugotovljena, glede na to, da rok vračila posojila ni določen, prav tako ne gre za valorizacijske obresti, saj je vrednost posojenega denarja varovana z valutno klavzulo, temveč gre lahko le za pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi, višina obrestne mere pa je omejena z določbo 3. odstavka 399. člena ZOR. Pritožba zato docela neutemeljeno obračunava zakonite zamudne obresti od dneva 13.8.1993 in neutemeljeno meni, da so te obresti do 1.10.2002 znašale 1.925.594,56 SIT, saj je pri izračunu posojeni znesek iz valute DEM pretvorila v valuto SIT na dan 13.8.1993, čeprav je v tožbenem zahtevku kot dan pretvorbe devizne glavnice v domačo valuto določila na dan 1.1.2002. Taki izračuni so nerazumljivi in obrestno postavljeni zahtevki neutemeljeni. V danem primeru je namreč tožeča stranka tožbo vložila dne 14.7.2003, v njej pa zahtevala tolarsko protivrednost glavnice, izražene v tuji valuti in zamudne obresti šele od dne 5.10.2002 dalje. Glede na postavljen tožbeni zahtevek in ker tožeča stranka do zamudnih obresti sploh ni upravičena, je pritožba, s katero uveljavlja zakonite zamudne obresti od dneva posoje denarja, neutemeljena. V tem kontekstu pa tudi napačno ugotovljen datum sklenitve posojilne pogodbe nima nobenega vpliva na pravilnost sodbe. Zmotno je prepričanje v pritožbi, da je zaradi zakonitih zamudnih obresti potrebno ta preračun glavnice v SIT narediti na dan posojene denarja v tuji valuti. Vse do trenutka, dokler je bila terjatev izkazana v tuji valuti, je zagotovljena njena valorizacija, zato je tožeča stranka upravičena le do obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v EUR na vpogled pri eni izmed bank v kraju plačila. Do obresti v taki višini pa je upravičena do dne, ko je obračunala denarno obveznost glavnice, izražene v tuji valuti, v SIT po tečaju, ki velja na dan obračuna denarne obveznosti, to pa je (glede na tožbeni zahtevek) dan 5.10.2002. Ker pa je sodišče prve stopnje pri zavrniti tožbenega zahtevka zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč o višini obrestne mere izhajalo celo iz višje obrestne mere za tožečo stranko kot ji po materialnem pravu gredo in kljub temu ugotovilo, da je tožena stranka te obresti preplačala, je ob splošno znanem dejstvu, da je obrestna mera zakonsko določenih pogodbenih obresti neprimerljivo nižja od zakonitih zamudnih obresti, ki jih je pri izračunu upoštevalo sodišče, ugotovitev sodišča o tem, da je tožena stranka s plačilom zneska 1.384.000,00 SIT še pred vložitvijo tožbe tožeči stranki svoj dolg celo preplačala in ji ne dolguje ničesar več, pravilna in utemeljena.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti in je ugotovilo, da je dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede pravno odločilnih dejstev, in ker je ugotovilo, da je tudi ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 535 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (člen 154 in 165 ZPP).