Jedro

Sodišče se s tožnikom strinja, da mora biti nemoteno sofunkcioniranje gospodarskih subjektov z vidika prostorskih zmogljivosti upoštevano že ob načrtovanju in v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ter da upravna organa tožnika ne bi mogla namesto tega napotovati v vlaganje motenjskih tožb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se gradbeno dovoljenje Upravne enote Domžale št. 351-300/2018/20 (25240) z dne 10. 7. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je investitorju A., d.o.o. ... izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje za gradnjo trgovske stavbe: trgovske stavbe – 49 % uporabne površine, garažne stavbe – 26 % uporabne površine, rezervoarji, silosi in skladiščne stavbe – 23 % uporabne površine in druge poslovne stavbe – 2 % uporabne površine, kot manj zahtevnega objekta, na zemljišču s parc. št. 2961/40 k.o. ... (v I. točki izreka), odločila, da je sestavni del gradbenega dovoljenja projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. J-16/11, februar 2017, s tam navedenimi načrti in elaborati ter soglasji (v II. točki izreka), določila tam navedene pogoje gradnje (v III. točki izreka) ter odločila, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (v IV. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je po napotkih drugostopenjskega organa v zvezi s spornim vprašanjem dovoza do objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, investitor v ponovnem postopku bil dolžan dopolniti PGD z navedbo velikosti dostavnih vozil in zavijalnimi radiji le teh pri uvozu na predmetno zemljišče, ob upoštevanju prepovedi parkiranja na služečih zemljiščih. Investitor je dopolnjeno projektno dokumentacijo predložil 21. 3. 2019. Na ustni obravnavi 8. 5. 2019 je tožnik ugovarjal, da investitor ni ustrezno navedel zavijalnih radijev in velikosti dostavnih vozil. Zato je organ investitorju določil rok za dopolnitev vodilne mape še s točnimi navedbami velikosti dostavnih vozil in njihovimi zavijalnimi radiji. Investitor je 22. 5. 2019 predložil dopolnitev vodilne mape z navedbo dostavnega vozila z dimenzijami po Eurostandardu – 2,5 m x 10,10 m, kateremu ustreza zunanji obračalni krog 9,80 m. Dne 4. 6. 2019 je tožnik upravnemu organu posredoval vlogo, v kateri je navedel, da meni, da predložena dopolnitev ni ustrezna in ne da odgovora na vprašanje, ali služeča zemljišča omogočajo dostave blaga s tovornimi vozili, posebej v območju zavijanja na predmetno zemljišče, kot tudi samo manipulacijo vozil na predmetnem zemljišču in na dovozni poti, brez parkiranja na služečih zemljiščih. Tožnik je menil, da bo investitor glede na to, da namerava zgraditi objekt trgovino s tehničnim blagom, površine 790 m2 in s skladišči v izmeri 760 m2, njegova dejavnost pa vsebuje veleprodajo gradbenega materiala, material prevažal s tovornimi vozili, ki merijo cca 16 metrov oziroma s prikolico 18 metrov. Prevozi takega materiala in gradbenega materiala se ne opravljajo z manjšimi vozili dolžine 10 metrov, kakršna so predvidena v projektu. Vozila dolžine 16 metrov pa imajo obračalni krog 12,50 metra. Na ugovor tožnika je prvostopenjski zaključil, da iz predložene projektne dokumentacije izhaja, da dostopna pot poteka po zemljiščih, ki so v lasti investitorja ter na zemljiščih, na katerih ima investitor pridobljeno služnostno pravico, prav tako ima investitor na gradbeni parceli zagotovljeno ustrezno število parkirnih mest glede na določila prostorskega akta in po projektni dokumentaciji parkiranje na služečih zemljiščih ni predvideno. Upravni organ še zaključuje, da so predvidena širina dostopne poti, zavijalni radiji in površine za parkiranje v projektni dokumentaciji skladni z določili Odloka ZN. Ker je ugotovil, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, kot so določeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je gradbeno dovoljenje izdal. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 9. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje. Na ključen pritožbeni ugovor, da investitor v postopku ni verodostojno izkazal, da bo za potrebe trgovine s tehničnim blagom, dejansko trgovine z gradbenim materialom, za dostavo zadoščalo eno vozilo dimenzij 2,50 m x 10,10 m, je drugostopenjski organ odgovoril, da je s predložitvijo dopolnitve PGD št. 1 odpravljeno neskladje glede določitve dovozne poti, tako da zdaj le ta ne le v gradbenem dovoljenju, pač pa tudi v PGD v celoti poteka po zemljiščih, ki so bodisi v lasti investitorja, bodisi ima na njih pridobljeno zemljiškoknjižno vpisano služnostno pravico dovoza. Z dopolnitvijo PGD št. 2 pa je bila določena velikost predvidenih dostavnih vozil (tovorno vozilo dimenzij 2,5 m x 10,10 m), ki ustreza zavijalnemu radiju 9,80 m ter omogoča parkiranje in manipulacijo dostavnega vozila na dvorišču pred predvidenim objektom, kjer se bo izvajala dostava. Na pritožbene navedbe glede premajhnega dvorišča za dostavo zaradi dostavnih vozil dolžine 16 metrov je pritožbeni organ odgovoril, da velikost dostavnih vozil v OPN ni predpisana, da pa je investitor pojasnil, da bodo dostavna vozila omenjenih dimenzij za predvideni objekt zadostna.

**Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora**

3. Tožnik v tožbi navaja, da v ponovnem postopku dejansko stanje ni bilo dopolnjeno v skladu z napotki drugostopenjskega organa v odločbi z dne 16. 1. 2019. Tožnik vztraja, da v dopolnitvi PGD ni navedena prava velikost vozil, ki se uporabljajo za dobave takšne vrste blaga, kot to ustreza veleprodaji gradbenega materiala, in je zato naveden tudi premajhen obračalni krog. Tožnik opozarja, da je iz grafičnih prilog jasno razvidno, da je manipulativni prostor pred objektom premajhen in ne zadošča niti za eno samo vozilo. Še toliko manj prostor zadošča za primer hkratnega prihoda dveh dostavnih vozil. Investitor namerava zgraditi objekt – trgovino s tehničnim blagom, površine 790 m2 in s skladišči v izmeri 460 m2, njegova dejavnost vsebuje veleprodajo gradbenega materiala in v praksi se tako blago običajno prevaža s tako imenovanimi Jumbo tovornimi vozili, ki merijo cca 16 metrov in tudi sicer je običajna dolžina sedlastega vlačilca cca 16,5 metra in vozila s prikolico cca 18 metrov. Prevozi takega materiala se ne opravljajo z manjšimi vozili dolžine 10 metrov, kakršna so predvidena v projektu. Tožnik zaključuje, da v PGD torej ni navedena prava velikost vozil, ki se uporabljajo za dobave takšne vrste blaga in posledično je naveden tudi premajhen obračalni krog. Evidentno je, da tudi manipulativni prostor pred objektom ne zadošča. Upravni organ pa tožnika tudi ne more siliti v to, da bi ob vsaki dostavi dveh ali treh vozil ali predolgega dostavnega vozila vlagal motenjske tožbe. Pri tem pa je upravni organ imel vse možnosti, da na pripombe tožnika v upravnem postopku izvede ustrezen postopek ugotavljanja dejanskega stanja ter da bi investitorja pozval k predložitvi ustrezne študije o tem, s kakšnimi tovornimi vozili ali kakšno njihovo frekvenco se dostavlja tovrstno blago v skladišča. Tožnik zaključuje, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo posledično tudi do napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu, ki ga je izdal. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V dokazne namene se sklicuje na predstavitev investitorjeve dejavnosti na spletu, dimenzije Jumbo tovornega vozila in preglednico iz 8. člena Pravilnika o projektiranju cest. 4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Investitor kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo primarno sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, ker meni, da sta podana razloga po 3. in 6. točki 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno stranka prereka tožbene navedbe ter izpostavlja, da je stranski udeleženec v upravnem postopku s svojimi ugovori lahko uspešen le, če na trditveni in dokazni ravni izkaže, da bo z odločbo upravnega organa njegov pravno varovani interes lahko neposredno prizadet. V čem konkretno je prizadet interes tožnika, pa ta v tožbi ne navaja. Stranka dalje navaja, da z dovozom in dostavo, ki se bo odvijala, ne bo prišlo do širjenja površin, potrebnih za dostop, parkiranje in raztovarjanje ter odvažanje tovora, po sosednjih parcelah. Podrejeno tako stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe stranke z interesom ter izpostavlja, da sofunkcioniranje dveh gospodarskih subjektov mora potekati nemoteno in mora to biti upoštevano že ob načrtovanju. Tožnik meni, da se je upravni organ ob izdaji dovoljenja prehitro zadovoljil z investitorjevo dopolnitvijo projektne dokumentacije ter da so smiselni njegovi dvomi, da prostorske zmogljivosti ne dopuščajo hkratne prisotnosti več večjih tovornih vozil na omenjenem načrtovanem prostoru. Prav tako so upravičeni tožnikovi dvomi o zatrjevanih dimenzijah dostavnih vozil. Dostavna vozila niso domena investitorja, temveč dobavitelja blaga. Neživljenjsko je, da bo dostavljalo blago investitorju le eno tovorno vozilo in še bolj neživljenjsko, da bodo imela vsa dostavna vozila dimenzije 2,5 m x 10,10 m. Tožnik pa se tudi upira priglašenim stroškom investitorja.

7. Stranka z interesom v pripravljalni vlogi vztraja pri že navedenem, prereka navedbe tožnika in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

8. V naknadnem pripravljalnem spisu tožnik prereka navedbe stranke z interesom, vztraja pri povedanem ter sodišču predlaga, naj odloči, kot uveljavlja v tožbi.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

9. Sodišče je 3. 5. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke v postopku, o tem vprašane, sestavi sodišča pisno niso ugovarjale, niti prisotna tožeča stranka temu ni ugovarjala na sami glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

10. Sodišče je 14. 6. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo. Udeležila se jo je tožeča stranka, medtem ko tožena stranka in stranka z interesom A., d.o.o. ob sicer izkazanih vabilih ne, pri čemer je stranka z interesom izrecno predlagala, naj se narok opravi v njeni nenavzočnosti.

**Dokazni sklep**

11. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaze z vpogledom v gradbeno dovoljenje z dne 17. 9. 2018, drugostopenjsko odločbo z dne 16. 1. 2019, izpodbijano gradbeno dovoljenje z dne 10. 7. 2019, drugostopenjsko odločbo z dne 23. 9. 2019, predstavitev investitorjeve dejavnosti na spletu, dimenzije Jumbo tovornega vozila, preglednico iz 8. člena Pravilnika o projektiranju cest, Pogodbo o ustanovitvi služnosti, to je priloge tožbi A2 – A7, in v listine upravnega spisa.

12. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene in cestno prometne stroke, ker je to nov nedovoljen dokaz, ki v upravnem postopku ni bil predlagan, ne na prvi stopnji in tudi ne v pritožbi, in tožnik ni opravičil, zakaj tega dokaza ni predlagal vsaj v pritožbenem postopku, kolikor je neke navedbe, zakaj dokaza ni predlagal že v prvostopenjskem postopku, podal. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog za vpogled v fotografijo tovornjaka, namenjenega k skladišču investitorja, posneto 2019, saj je tudi v tem primeru šlo za nedovoljen nov dokaz, ki ni bil predlagan v upravnem postopku in tožnik tudi ni podal opravičila, zakaj je dokaz predlagal šele na naroku za glavno obravnavo. Po 52. členu ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno investitorju A., d.o.o. ... v ponovnem postopku izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo trgovske stavbe kot manj zahtevnega objekta, na zemljišču s parc. št. 2961/40 k.o. ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. J-16/11, februar 2017, s tam navedenimi načrti in elaborati ter soglasji in določenimi pogoji gradnje. Tožnik ugovarja, da je v odločbi drugostopenjskega organa z dne 16. 1. 2019, izdani na njegovo pritožbo v prejšnjem postopku, s katero je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek, bil dan napotek, da je glede na dejstvo, da gre za gradnjo trgovske stavbe za potrebe trgovine s tehničnim blagom površine 790 m2 s skladišči v izmeri 460 m2, potrebno ugotoviti, ali je dovoz za dostavna vozila dovolj širok, posebej v območju zavijalnega radija, še zlasti upoštevajoč, da vrsta dejavnosti terja dostavo z večjimi dostavnimi vozili, vendar da se temu v ponovnem postopku ni pravilno sledilo, saj dopolnitev PGD, ki sta ji pritrdila upravna organa obeh stopenj, ni ustrezna, ker ni navedena prava velikost vozil in je posledično upoštevan premajhen obračalni krog ter glede na to (nepopolno) ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča odgovora na sporno vprašanje, ali se s parkiranjem in obračanjem dostavnih vozil ne bo posegalo v tožnikova sosednja zemljišča ter njegova (sicer) služeča zemljišča, vendar v nasprotju z ustanovljeno služnostjo. Investitor, stranka z interesom v tem postopku, pa v odgovoru na tožbo primarno sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, ker sta za to podana razloga po 3. in 6. točki 36. člena ZUS-1, podrejeno pa prereka tožbene navedbe ter zatrjuje, da v okviru opravljanja njegove dejavnosti ne bo prišlo do širjenja površin, potrebnih za dostop, parkiranje raztovarjanje in odvažanje tovora, po sosednjih parcelah.

15. Sodišče uvodoma zavrača ugovor stranke z interesom, podan v smeri, da tožnik za tožbo ne izkazuje pravovarstvene potrebe in da izpodbijano gradbeno dovoljenje ne posega v njegov pravni položaj, zato za njegovo izpodbijanje nima pravnega interesa. Kot izhaja iz v prejšnjem postopku izdanega gradbenega dovoljenja, je prvostopenjski organ tožnika pritegnil v postopek na podlagi 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot lastnika zemljišč, na katerih kot služečih je investitor (med drugim) dokazoval pravico graditi, in sicer v zvezi z dostopom do nameravanega objekta. Poleg tega je drugostopenjski organ (v prejšnjem postopku) sprejel v meritorno obravnavo tožnikovo pritožbo, v kateri je ta utemeljeval legitimacijo za pritožbo ob zatrjevanju in izkazovanju, da glede na pozicijo nameravanega objekta in naravo dejavnosti investitor nima zagotovljenega dostopa brez uporabe površin v tožnikovi lasti in ki niso predmet služnosti – torej ker izdano gradbeno dovoljenje posega v njegove pravne koristi. Ker je bilo vprašanje dostopa do nameravanega objekta kot sporno predmet tudi ponovnega postopka na prvi in drugi upravni stopnji, je tožnik varoval svoj pravni položaj tudi v teh postopkih. Postopanje upravnih organov sodišče presoja kot pravilno, saj meni, da glede na povedano tožnik v postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja kot lastnik zemljišč, ki so predvidena za dostop in sosednjih, ob zatrjevanju in izkazovanju, da vprašanje možnosti izvajanja predvidene dejavnosti v nameravanem objektu z vidika dostopa do objekta v projektni dokumentaciji, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ni rešeno ob upoštevanju realnih izhodišč, varuje svoje pravne koristi. Ob tem ko tožniku v upravnem postopku ni uspelo obvarovati svojega pravnega položaja, saj je bil izid postopka zanj neugoden, mora imeti možnost izboljšati svoj pravni položaj v postopku upravnega spora, v katerem vztraja pri trditvah in izkazovanju, da investitor nima zagotovljenega dostopa do nameravanega objekta brez uporabe površin v njegovi lasti in ki niso predmet služnosti.

16. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da v ponovnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za predmetni nameravani objekt ni bilo pravilno in popolno dopolnjeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da PGD ne vsebuje rešitve vprašanja, ali je dovoz za dostavna vozila ustrezen, tj. dovolj širok, zlasti v območju zavijalnega radija, pa bi po njegovem mnenju to rešitev moral vsebovati, ker glede na to, da gre za trgovino s tehničnim blagom s pripadajočima skladiščema, to terja dostavo z večjimi dostavnimi vozili.

17. Kot izhaja iz spisne dokumentacije ter med strankami tudi ni sporno, je bila projektna dokumentacija dopolnjena s podatkom o dostavnem vozilu z dimenzijami 2,5 m x 10,10 m in pripadajočim zunanjim obračalnim krogom 9,80 m. Vendar sodišče ugotavlja, da je tožnik že v prvostopenjskem postopku ugovarjal, sklicujoč se pri tem na predstavitev investitorjeve dejavnosti na spletu, o čemer je predložil tudi dokaz (da je dejavnost podjetja med drugim veleprodaja gradbenega materiala), in - na dimenzije Jumbo tovornega vozila, katerega vozilo meri najmanj 16 m oziroma s prikolico 18 m in ima obračalni krog 12,50 m (kar je prav tako izkazoval s priloženim izpisom s spletne strani in preglednico iz 8. člena Pravilnika o projektiranju cest), da v dopolnitvi PGD ni navedena prava velikost vozil, ki se uporabljajo za dobave blaga v veleprodaji gradbenega materiala in posledično tudi ne obračalni krog, in da se blago tudi ne dostavlja le z enim vozilom, in to prav v PGD upoštevane dimenzije 2,5 m x 10,10 m. Življenjsko izkustveno ima tožnik prav, da ni mogoče kot verodostojnega sprejeti podatka, da bo dostavljalo blago le eno dostavno vozilo in da bo to dimenzije 2,5 m x 10,10 m, saj dostavna vozila niso domena investitorja. Zato bi ob takih tožnikovih navedbah v prvostopenjskem postopku ter pritožbi upravna organa morala zahtevati od investitorja dopolnitev projektne dokumentacije z verodostojnimi podatki o dostavnih vozilih, upoštevaje tudi možnost hkratne prisotnosti več večjih tovornih vozil, če je realna, in o dimenzijah dostavnih vozil, ki ustrezajo dobavi blaga v dejavnosti veleprodaje gradbenega materiala. Šele tako dopolnjena dokumentacija bi namreč omogočala ugotovitev resničnega dejanskega stanja o tem, ali investitor ima, glede na pozicijo nameravanega objekta in naravo dejavnosti, zagotovljen dostop do nameravanega objekta brez uporabe površin v tožnikovi lasti in ki niso predmet služnosti.

18. Sodišče se s tožnikom tudi strinja, da mora biti nemoteno sofunkcioniranje gospodarskih subjektov z vidika prostorskih zmogljivosti upoštevano že ob načrtovanju in v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ter da upravna organa tožnika ne bi mogla namesto tega napotovati v vlaganje motenjskih tožb. 19. S podano presojo sodišče zavrača kot neutemeljeno tudi navedbo stranke z interesom, da se tožbene navedbe nanašajo na civilnopravno razmerje in za postopek izdaje gradbenega dovoljenja niso pravno relevantne.

20. Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo ta organ moral investitorja pozvati k dopolnitvi dokumentacije v smislu navedenega v 17. točki obrazložitve te sodbe ter nato izvesti ustrezne dokaze za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, ali izkazane prostorske zmogljivosti investitorja zadoščajo za izdajo gradbenega dovoljenja za nameravani objekt. **K II. in III. točki izreka:**

21. Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 385,00 EUR, z 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.

22. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj je v postopku nastopala na strani tožene stranke, ki v tem upravnem sporu ni uspela.