Jedro

Potrebni so tisti stroški brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke. Načeloma pripadajo stranki stroški za prihod na sodišče zaradi poravnalnega naroka, izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke ali če je bila stranka povabljena. Vendar pa mora biti sodišče s podatki dejanskega prebivanja stranke v tujini seznanjeno, saj lahko le na ta način postopa v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

Ker prva tožena stranka ni pravočasno seznanila sodišča, da dejansko prebiva v Angliji, da bi lahko sodišče postopalo po načelu ekonomičnosti postopka in pripravljalni narok razpisalo hkrati s prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem bi lahko izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem stranke, je prva tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov prihoda na sodišče iz tujine le za en narok.

Ob situaciji, ko niti iz podatkov spisa niti iz izpovedbe druge tožene stranke ne izhaja, da naj bi se v obdobju, v katerem je drugotožena stranka priglasila stroške letalskih kart iz tujine za prihod na naroka dne 21. 1. 2015 in dne 6. 3. 2015, dejansko nahajala v tujini, bi morala druga tožena stranka najkasneje ob vložitvi stroškovnika pojasniti upravičenost zahteve (npr. službeno, zdravstveno potovanje, počitnice) za povrnitev stroškov letalskih kart za narok dne 21. 1. 2015 ter narok dne 6. 3. 2015, zato do povrnitve priglašenih stroškov prihoda na naroka iz tujine ni upravičena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pravdnega postopka prvi toženi stranki v višini 2.762,40 EUR in drugi toženi stranki v višini 2.424,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pisna oporoka pokojnega A. A. z dne 1. 12. 2012 neveljavna. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev pisne oporoke pokojnega A. A. z dne 1. 12. 2012. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15. dni povrniti stroške pravdnega postopka prvi toženi stranki v višini 3.722,29 EUR in drugi toženi stranki v višini 2.988,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje. Tožnik ne graja odločitve prvega sodišča v delu, s katerim je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožuje se le zoper odločitev prvega sodišča v delu, s katerim je bil zavrnjen podredni tožbeni zahtevek, da se oporoka pokojnega A. A. z dne 10. 12. 2012 razveljavi (III. točka izreka). Pritožnik prvemu sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo, da sta bili izpovedbi oporočnih prič glede podpisovanja oporoke povsem skladni, v posledici česar je nekritično kot verodostojno sprejelo zgolj zadnjo izjavo oporočne priče B. B. z dne 29. 10. 2013, čeprav je v popolnem nasprotju tako s prvotno izjavo z dne 25. 9. 2013 kot tudi izjavo z dne 26. 9. 2013. Poleg tega oporočna priča B. B. vsebine svojih prvotnih izjav z dne 25. in 26. 9. 2003 ni nikoli preklical, celo več, na zaslišanju dne 8. 10. 2014 je izrecno navedel, da se z zapisom v izjavi z dne 26. 9. 2013 še vedno v celoti strinja. Nadalje navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bili obe priči navzoči pri oporočanju, zaradi česar oporoka ne izpolnjuje obličnostnih pogojev pismene oporoke pred pričami. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi bili izpovedbi oporočnih prič skladni pri navedbi datuma podpisovanja oporoke na dan 27. 12. 2012, saj je priča B. B. kot datum podpisovanja oporoke navedel tepežni dan, ki pa je 28. 12. 2012. Tožnik graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov prihodov na narok prve in druge tožene stranke iz tujine, glede na to, da imata obe stalno prebivališče prijavljeno v Ljubljani ter da njuna navzočnost na vseh narokih ni bila potrebna niti ju sodišče na vse naroke ni vabilo.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo odgovorili ter predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev o glavni stvari je pravilna. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve tožnika.

6. Oporoka je strogo formalen pravni posel, ki je veljaven le, če je napravljen v kateri izmed oblik, določenih z zakonom (62. člen Zakona o dedovanju(2)). V skladu s 64. členom ZD, ki ureja pisno oporoko pred pričami, lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, navedeni pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila oporoka pokojnega A. A. z dne 10. 12. 2012 podpisana v navzočnosti obeh oporočnih prič, in sicer je oporoko najprej podpisal B. B., nato C. C. in na koncu še zapustnik. Zapustnik je oporoko pred podpisom prebral in izjavil, da je to njegova poslednja volja. Navedenih ugotovitev prvega sodišča pritožbeni pomisleki v ničemer ne omajajo.

8. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je oporočna priča B. B. ob zaslišanju vztrajno pojasnjeval, da je oporoko podpisal v kabinetu pokojnega A. A. potem, ko je oporočitelj oporoko prebral in izjavil, da je to njegova poslednja volja. Najprej je podpisal oporoko sam nato jo je podpisala druga oporočna priča C. C. in na koncu še zapustnik. Na takšen način so podpisali vse izvode oporoke. Izpoved priče B. B. je potrdila tudi oporočna priča C. C., ki je izpovedal, da je zapustnik izjavil, da gre za njegovo voljo, nato pa je oporoko najprej podpisal B. B., nato on sam, na koncu pa še zapustnik, enako so storili za vse tri izvode oporoke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sledilo usklajenima in prepričljivima izpovedbama obeh oporočnih prič in pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila oporoka podpisana v nenavzočnosti prič in da zapustnik ni izjavil, da je to njegova poslednja volja. Zmotno pritožba meni, da naj bi oporočni priči različno izpovedovali glede datuma podpisovanja oporoke zapustnika. Iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju oporočne priče B. B. namreč izhaja, da je le-ta v začetku zaslišanja jasno izpovedal, da so oporoko vsi skupaj podpisovali v zapustnikovem kabinetu dne 27. 12. 2012. V nadaljevanju zaslišanja je sicer navedel dan 25., vendar se je potem popravil in naveden dan 27, ki ga je sicer vezal na tepežni dan, kar pa ni odločilno. Priča B. B. je prepričljivo izpovedal tudi zakaj je verodostojna njegova izjava z dne 29. 10. 2013 in ne njegovi izjavi z dne 25. in 26. 9. 2013. 9. Delno utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je prvi toženi stranki priznalo povrnitev stroškov letalskih kart za prihode na naroke dne 8. 10. 2014, dne 21. 1. 2015, dne 6. 3. 2015, dne 6. 5. 2015, dne 19. 6. 2015, dne 4. 12. 2015 in dne 2 0. 1. 2016, drugi toženi stranki pa je priznalo povrnitev stroškov letalskih kart ter prevozov od doma do letališča ter nazaj za prihoda na naroka dne 21. 1. 2015 in dne 6. 3. 2015. Pritožnik oporeka priznanju navedenih stroškov, ker imata tako prva tožena stranka kot tudi druga tožena stranka prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani, prav tako pa njuna navzočnost na vseh narokih ni bila potrebna.

10. Na podlagi 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP). Potrebni pa so tisti stroški brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.(3) Načeloma pripadajo stranki stroški za prihod na sodišče zaradi poravnalnega naroka, izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke ali če je bila stranka povabljena. Vendar pa mora biti sodišče s podatki dejanskega prebivanja stranke v tujini seznanjeno, saj lahko le na ta način postopa v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

11. Tako prva kot druga tožena stranka sta tako v svojem odgovoru na tožbo kot tudi v vseh ostalih pripravljalnih vlogah navedli naslov prebivališča v Ljubljani, zato sodišče ob razpisu narokov ni razpolagalo s podatkom, da naj bi se toženi stranki nahajali v tujini. Sodišče prve stopnje se je šele na naroku dne 19. 6. 2015 ob zaslišanju prve tožene stranke lahko posredno seznanilo s tem, da prvo tožena stranka dejansko prebiva v Angliji. Ker prva tožena stranka ni pravočasno seznanila sodišča, da dejansko prebiva v Angliji, da bi lahko sodišče postopalo po načelu ekonomičnosti postopka in pripravljalni narok razpisalo hkrati s prvim narokom za glavno obravnavo na katerem bi lahko izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem stranke, je prva tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov prihoda na sodišče iz tujine le za en narok, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške prihoda na narok, na katerem je bila zaslišana kot stranka, to je za narok dne 19. 6. 2015, v višini 313,25 EUR (strošek povratne letalske karte)

12. Ob situaciji, ko niti iz podatkov spisa niti iz izpovedbe druge tožene stranke ne izhaja, da naj bi se v obdobju, v katerem je drugotožena stranka priglasila stroške letalskih kart iz tujine za prihod na naroka dne 21. 1. 2015 in dne 6. 3. 2015, dejansko nahajala v tujini,(4) bi morala druga tožena stranka najkasneje ob vložitvi stroškovnika pojasniti upravičenost zahteve (npr. službeno, zdravstveno potovanje, počitnice) za povrnitev stroškov letalskih kart za narok dne 21. 1. 2015 ter narok dne 6. 3. 2015, zato do povrnitve priglašenih stroškov prihoda na naroka iz tujine ni upravičena. Prva tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka le v višini 2.762,40 EUR, druga tožena stranka pa do povrnitve stroškov v višini 2.424,75 EUR.

13. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov prve in druge tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu delno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP in stroške, ki jih tožnik dolžan povrniti prvi in drugi toženi stranki, ustrezno znižalo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker je tožnik uspel le v delu stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžan nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbo prve tožene stranke in druge tožene stranke nista bila potrebna in v ničemer nista prispevala k odločitvi sodišča, zato tudi prva in druga tožena stranka nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZD.

Op. št. (3): N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem; 2. knjiga, stran 35. Op. št. (4): Iz njene izjave na naroku dne 21. 1. 2015 izhaja, da stanuje v Ljubljani ter da je zaposlena pri … Ljubljana.