Jedro

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je potrebno nujno pot dovoliti tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, saj dejstva, v kakšnem obsegu je nujna pot potrebna za to, da se upošteva navedeno zakonsko določilo, sploh ni ugotavljalo. Enostavno je upoštevalo in odmerilo zgolj že obstoječo pot. Pri odmeri nadomestila je treba v tej zadevi upoštevati med drugim tudi, da pot že obstaja. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri nadomestila zmotno ni upoštevalo, da je pot že zgrajena, kar je tudi potrebno ovrednotiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v 1. odstavku 1. točke, v 2. točki in 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi (v 3. točki izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se predlogu predlagateljev delno ugodi in se za potrebe nepremičnin, in to vsakokratnega lastnika stanovanjske hiše P., ležeče na parc. št. 1085/3, k.o. M., katerih lastnika sta I. in M. J., ustanovi nujna pot za pešhojo, prevoze z osebnimi in tovornimi vozili do skupne mase 7 ton, ki poteka v celoti po obstoječi poti v makadamski izvedbi, podroben opis nujne poti je razviden iz 1. odstavka 1. točke izreka, pri čemer je trasa nujne poti razvidna iz skice sodnega izvedenca geodeta M. K. in je sestavni del sklepa, z dovoljenjem vknjižbe v zemljiški knjigi na predlog vsakokratnega lastnika parc. št. 1085/3 k.o. M., v presežku je sodišče predlog zavrnilo. Glede nadomestila je odločilo, da sta predlagatelja nerazdelno dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa plačati nasprotnima udeležencema D. M. in M. M. za dovoljeno nujno pot denarno nadomestilo v znesku 1.351,77 EUR, R. G. pa denarno nadomestilo v znesku 177,94 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je zavrnilo (3. točka izreka), glede stroškov pa je odločilo, da sta predlagatelja nerazdelno dolžna plačati D. M. in M. M. stroške postopka v znesku 990,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sklep se pritožujeta prvi in drugi nasprotni udeleženec. Sklep izpodbijata v ugodilnem delu glede ustanovitve nujne poti, ne pa v zavrnilnem delu, izpodbijata tudi odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka sklepa. Po njunem prepričanju je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistvene kršitve postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog predlagateljev za ustanovitev nujne poti po njunem zemljišču zavrne oziroma da nujno pot v korist predlagateljev določi po drugi poti, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče bi moralo upoštevati, da predstavlja nujna pot obremenitev za tuje zemljišče in posledično pot določiti tako, da bo obremenitev za takšno zemljišče čim manjša, sodišče v konkretnem primeru ni ravnalo tako. Predvsem nasprotujeta, da se nujna pot za potrebe predlagateljev ustanovi po poti na njunem zemljišču, predlagatelja imata do svoje hiše še dve poti, vzhodno pot bi bilo potrebno urediti, zahodna pa praktično ne potrebuje nikakršnega urejanja. Izvedenec je ureditev vzhodne poti ocenil bistveno previsoko, zahodne trase pa sploh ni cenovno ovrednotil, izvedeniškemu mnenju izvedenca R. nasprotna udeleženca že ves čas nasprotujeta. Tudi zahodno pot bi bilo nujno potrebno oceniti zaradi primerjave z drugima dvema. Če je malo daljša od predmetne poti, to ne more predstavljati ovire, da se po njej ne bi ustanovila nujna pot. Izvedenec zmotno ugotavlja, da vožnje po predmetni poti v lasti nasprotnih udeležencev ne vplivajo na poškodbo gospodarskega objekta, ker naj ne bi bila dokazljiva škoda, ki bi nastala z vožnjo tovornjakov. Za takšno ugotovitev ni navedel nobenih argumentov in je ni strokovno utemeljil. Nasprotna udeleženca že ves čas zatrjujeta, da se jima z vožnjami po predmetni poti dela škoda, opozarjata tudi na izvedeniški mnenji G. d.o.o. in J. Z.. Strokovno zmotna je torej ugotovitev izvedenca, da predstavlja predmetna pot najugodnejšo varianto za nujno pot, povsem nesprejemljiva je tudi skupna masa vozil 7 ton v izpodbijanem sklepu, vožnja tako težkih vozil zanesljivo povzroča škodljive posledice na njunih nepremičninah. Ne gre verjeti navedbam izvedenca, da je možna vožnja z vozili do 10 ton. Izvedenec je navedeno oceno podal brez ustrezne analize stanja ceste in brez strokovnih geomehanskih izračunov, zato sta nasprotna udeleženca zahtevala postavitev novega izvedenca, ki bi moral v sodelovanju z izvedencem geomehanske stroke ugotoviti, ali je sploh dopustno po tej poti voziti, ne da bi to povzročalo škodo na nepremičninah nasprotnih udeležencev. Podrejeno nasprotna udeleženca navajata tudi, da je cena kvadratnega metra zemljišča, ki ga je izračunal izvedenec R. v višini 5,74 EUR na m2 bistveno prenizka, saj izvedenec ni upošteval povprečnih cen gradbenega zemljišča in svoje ocene ni strokovno obrazložil. Cena za m2 zemljišča bi morala znašati najmanj 10,00 EUR. Sodišče bi moralo opraviti valorizacijo, napačno meni, da od junija 2008 cena ni višja zaradi recesije in padca cen nepremičnin. Za nujno pot bi povsem zadostovala širina 2,5 metra. Služnostni upravičenec poti pot nezakonito širi, po služnostni pogodbi bi lahko bila široka največ 3 metre. Zoper V. J. sta nasprotna udeleženca vložila tožbo zaradi prenehanja vznemirjanj. Nujne poti zato ni možno ustanoviti po sedanji širini. Sodišče je nekritično povzelo navedbo predlagateljev, da ustanovitev nujne poti po parc. št. 22 in parc. št. 24 k.o. P. v lasti M. K. ni potrebna. Izjava R. in M. K. je brezpredmetna, za ustanovitev služnosti je poleg pravnega posla z zemljiškoknjižnim dovolilom potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Ustanovitev nujne poti za predlagatelja po poti nasprotnih udeležencev in R. G. bi bila brezpredmetna, ker predlagatelja še vedno ne bi mogla priti do javne ceste. Predlagatelja sta ob gradnji hiše dobro vedela, da nimata dostopne poti in sta hišo vseeno zgradila. Sodišče je prenizko ocenilo tudi stroške postopka, pritožbi prilagata dodatni stroškovnik za nadaljnje stroške, skupne stroške bi moralo sodišče določiti ob upoštevanju obeh stroškovnikov v višjem znesku. Sodišče je tudi napačno zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper začasno odredbo, glede tega se pritožnika sklicujeta na ugovorne navedbe. Začasne odredbe ni mogoče izdati glede oblikovalnega zahtevka. Predlagatelja nista dokazala obstoja terjatve za dovolitev nujne poti, tudi težko nadomestljive škode nista dokazala in je tudi nista mogla, nasprotni zaključek sodišča je napačen.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 88. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, SPZ) sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. 89. člen določa, da dovoli sodišče nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri bi nujna pot potekala, pri čemer sodišče dovoli nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina.

Utemeljena je pritožba v delu, ki izpodbija širino določene nujne poti. Sama predlagatelja prvotno tako široke poti, kot jo je določilo sodišče (na nekaterih delih celo 4,2 m) nista zahtevala, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, kot utemeljeno opozarja pritožba, da je potrebno nujno pot dovoliti tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, saj dejstva, v kakšnem obsegu je nujna pot potrebna za to, da se upošteva navedeno zakonsko določilo, sploh ni ugotavljalo. Enostavno je upoštevalo in odmerilo zgolj že obstoječo pot, glede katere pa pritožnika opozarjata, da se služnostni upravičenec V. J. po njej nezakonito širi. Sodišče prve stopnje bi torej v postopku moralo ugotoviti, katera je tista širina poti, ki zadošča za potrebe predlagateljev, tako da se tuja nepremičnina čim manj obremeni, po potrebi bi bilo to potrebno ugotavljati tudi z izvedencem cestnoprometne stroke. Sicer pa ob sedanjem dejanskem stanju sodišče druge stopnje soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obstoječa pot, ki poteka po več parcelnih številkah najbolj optimalna (dvomljiv je le obseg oziroma širina te poti), zato nasprotna udeleženca nimata prav glede ostalih dveh poti.

Utemeljena je tudi pritožba glede odmere nadomestila za nujno pot. 3. odstavek 89. člena SPZ določa, da je za dovoljeno pot upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo. Že v prejšnjem sklepu (I Cp 6375/2005) je sodišče druge stopnje opozorilo, da je potrebno pri odmeri nadomestila v tej zadevi upoštevati med drugim tudi, da pot že obstaja. Pritožba sicer navaja le, da je cena za m2 5,47 EUR prenizka in da bi morala znašati najmanj 10,00 EUR za m2, vendar tega z ničemer ne podkrepi. Navaja le, da izvedenec ni upošteval povprečnih cen gradbenega zemljišča, vendar je izvedenec v mnenju upošteval tako stroškovni pristop, kot pristop po metodi primerljivih prodaj. Neutemeljeno navaja tudi, da dejstvo, da cena gotovo ni višja zaradi recesije in padca cen nepremičnin ni splošno znano dejstvo. Glede na to, da je bila valorizacija narejena v juniju 2008, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da se cene od takrat do odločitve niso dvignile. Kot že navedeno, pa sodišče prve stopnje zmotno pri odmeri nadomestila ni upoštevalo, da je pot že zgrajena, kar je tudi potrebno ovrednotiti.

V prejšnjem sklepu je sodišče druge stopnje opozorilo, da je potrebno v primeru, ko nujna pot poteka čez več zemljišč in predlagatelj ne navede vseh zemljišč, po katerih bi potekala, predložiti dokaze, da ima na preostalem delu zemljišča pravico poti že urejeno. Predlagatelja sta ustrezen dokaz predložila in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Zaradi navedenega je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje v skladu s 340. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) v zvezi s 355. členom ZPP in v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in spremembe, ZNP) v 1. odstavku 1. točke in v 2. točki izreka (ki je v celoti odvisna od 1. odstavka 1. točke izreka) ter posledično tudi v stroškovnem delu (4. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje točno ugotoviti, kolikšen je tisti obseg nujne poti, ki predlagateljema zadošča, tako da bo obremenitev nasprotnih udeležencev čim manjša, ter v zvezi z odmero nadomestila izvedencu naložiti dopolnitev izvedeniškega mnenja, v kateri bo ta upošteval tudi dejstvo, da je pot že zgrajena.

Neutemeljeno pa se nasprotna udeleženca pritožujeta zoper sklep v 3. točki izreka, s katerim je sodišče prve stopnje njun ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo. Že sodišče prve stopnje jima je pojasnilo, da je v določenih primerih mogoče izdati začasno odredbo tudi v primeru oblikovalnega zahtevka, celo v primerih, ko je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku oziroma predlogu, ravno pri postopku določitve nujne poti gre za tak primer. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta predlagatelja z verjetnostjo obstoj svoje terjatve izkazala in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da predlagatelja nista dokazala težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega navedlo pravilne razloge in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo prvega in drugega nasprotnega udeleženca v zvezi s sklepom o ugovoru zoper začasno odredbo zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu sklep sodišče prve stopnje potrditi (3. točka izreka), saj sodišče druge stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti.

V skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.