Jedro

Po presoji sodišča pogoji iz 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku niso bili izpolnjeni. Zaradi spremembe podatkov oziroma okoliščin v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, ki so nastopile po zaključku postopka, v zvezi s katerim je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, lahko namreč organ za brezplačno pravno pomoč zaključi, da je bila upravičencu brezplačna pravna pomoč dodeljena neupravičeno in jo je ta dolžan vrniti (43. člen ZBPP). Zato bi za dosego namena, ki ga ima postopek vračila že plačane brezplačne pravne pomoči in s tem povezanih finančnih obveznosti za upravičenca (za kar gre v obravnavani zadevi), bilo treba izvesti posebni ugotovitveni postopek in tožeči stranki z upoštevanjem načela kontradiktornosti oziroma načela zaslišanja strank iz 9. oziroma 146. člena ZUP dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. BPP 320/2015-17, BPP 576/2015-12 z dne 9. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da Republiki Sloveniji povrne neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč (BPP) v višini 1.483,18 EUR. V obrazložitvi tožena stranka odločitev utemeljuje na določbi prvega odstavka 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotovitvi, da se je materialni položaj tožeče stranke po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP (obdobje od meseca januarja 2017 do meseca januarja 2018), izboljšal do te mere, da ni več upravičena do BPP. Na podlagi elektronskih poizvedb v uradne evidence (zemljiška knjiga, GURS), je ugotovila, da je tožeča stranka med drugim tudi lastnica stanovanjske stavbe oz. hiše, s parc. št. 2185 k.o. ..., pri čemer iz uradnih evidenc izhaja, da tožeča stranka v tej hiši ne prebiva in da na tem naslovu tudi nima prijavljenega stalnega prebivališča. Vrednost navedene hiše je ocenjena na 14.726,95 EUR in presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka oz. 14.281,44 EUR. V nadaljevanju tudi navaja, da tožeča stranka strokovne službe za BPP o spremembi premoženjskega stanja ni obvestila in tako obveznosti po tretjem odstavku 41. člena ZBPP ni izpolnila, kar bi sicer bila dolžna najkasneje v 8 dneh od dneva ko je zanje izvedela.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev. Pojasnjuje, da se je potem, ko je postala sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 160/2015 pravnomočna (pravda se je nanašala na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju) in po smrti preživljanke A.A., ki je umrla 15. 9. 2017, vpisala dne 2. 10. 2017 v zemljiško knjigo kot lastnica parc. št. 2185 k.o. ..., katere lastnica do svoje smrti je bila prej imenovana. V letu 2015, ko ji je bila dodeljena BPP namreč ni bil lastnica navedene nepremičnine in je izpolnjevala vse pogoje za odobritev BPP. V nadaljevanju tudi navaja, da so dediči pokojne A.A. dne 6. 12. 2017 zoper citirano sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 160/20158 z dne 5. 9. 2016, ki je bila potrjena tudi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 11932/2016 z dne 17. 1. 2017, vložili revizijo. Iz priloženega sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 64/2018 z dne 18. 4. 2018, ki ga je tožeča stranka prejela dne 4. 5. 2018 izhaja, da je bilo reviziji ugodeno in da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa se vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno je razbrati, da je bila pravdna zadeva razveljavljena in zato obstaja negotovost ali bo tožeča stranka sploh ostala lastnica parc. št. 2185 k.o. .... V kolikor bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku dediča in bo pogodbo o dosmrtnem preživljanju razveljavilo, tožeča stranka več ne bo lastnica citirane nepremičnine in tudi več ne bo pogojev za vrnitev denarnih sredstev, ki jih je tožena stranka izplačala iz sredstev BPP pooblaščencu tožeče stranke. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračila stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa posredovala upravne spise.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka v pravdi, v zvezi s katero ji je bila dodeljena BPP, ni uspela, prav tako tudi ni spora glede višine izplačanih sredstev iz naslova BPP. Sporna pa je odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi podatkov, ki jih je pridobila z vpogledom v uradne evidence oz. obstoječe zbirke podatkov, da je v obdobju od januarja 2017 do januarja 2018, torej v obdobju enega leta od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, pridobila premoženje, ki presega znesek 14.281,44 EUR.

6. Prvi odstavek 49. člena ZBPP določa, da je upravičenec dolžan povrniti stroške iz naslova BPP, če se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila odobrena BPP, toliko izboljša, da glede na trenutni materialni položaj ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči in da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova BPP. O nastopu takšnih okoliščin mora upravičenec v roku določenem v 41. členu ZBPP obvestiti strokovno službo za BPP (šesti odstavek 49. člena ZBPP). Po določbi tretjega odstavka 49. člena ZBPP v takšnem primeru pristojni organ ravna po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti BPP.

7. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa temelji zaključek organa za BPP, da je tožeča stranka prejela neupravičeno BPP, na podatkih, ki jih je pridobil z vpogledom v uradne evidence oz. obstoječe zbirke podatkov. Po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v zvezi z vprašanji, ki jih ZBPP ne ureja, uporablja in po katerih postopa pristojni organ za BPP, lahko odloči o zadevi v skrajšanem postopku, če se dejansko stanje v celoti da ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev, ki so organu znana (1. točka); če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi (2. točka); če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi neposredno dokazujejo, in so dejstva oz. okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi (3. točka); če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva na katere se mora opirati odločba ugotovljena ali vseh verjetno izkazana (4. točka).

8. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi zgoraj navedeni pogoji 144. člen ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku niso bili izpolnjeni. Zaradi spremembe podatkov oziroma okoliščin v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, ki so nastopile po zaključku postopka, v zvezi s katerim je bila dodeljena BPP, lahko namreč organ za BPP zaključi, da je bila upravičencu BPP dodeljena neupravičeno in jo je ta dolžan vrniti (43. člen ZBPP). Zato bi za dosego namena, ki ga ima postopek vračila že plačane BPP in s tem povezanih finančnih obveznosti za upravičenca do BPP (za kar gre v obravnavani zadevi), bilo potrebno izvesti posebni ugotovitveni postopek in tožeči stranki z upoštevanjem načela kontradiktornosti oziroma načela zaslišanja strank iz 9. oziroma 146. člena ZUP dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah ki so pomembne za odločitev. V postopku pridobljeni dokazi so sicer kazali na to, da je tožeča stranka pridobila premoženje, ki presega omenjeni znesek 14.281,44 EUR. Vendar okoliščine primera, ki jih sedaj navaja v tožbi, nedvomno potrjujejo sprejeto stališče, da bi v konkretni zadevi bilo mogoče odločiti v zadevi le na podlagi izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem bi bila s stopnjo zanesljivosti ugotovljena vsa relevantna dejstva in okoliščine (razlogi za opustitev obveznosti sporočanja sprememb v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP).

9. Po povedanem je torej mogoče zaključiti, da je tožena stranka pri odločanju bistveno kršila pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je imelo za posledico, da je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato tožbi na podlagi 3. točke v zvezi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem naj upoštevaje stališče sodišča, ki se tiče postopka, o zadevi ponovno odloči. 10. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).