Jedro

Tožnik ugotovitev, ki izhajajo (med drugim tudi) iz pravnomočnih sodnih odločb, ne more izpodbiti z navajanjem okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodb o opravljanju del in predlaganimi dokazi o zaslišanju tam navedenih prič, na podlagi katerih naj bi izkazal, da do prenehanja pogodb ni prišlo po njegovi krivdi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih tožnik uveljavlja kot uporabnik hišniškega stanovanja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe v skladu s 175. a členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1B) in 173. členom SZ-1. Iz priloženih dokumentov je organ ugotovil, da tožnik ne opravlja hišniških in kurjaških del že od leta 1986, kar je razvidno iz pogodb, prekinitve začasne pogodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 985/98 z dne 1. 9. 1993 (točno: I Cp 985/93 z dne 1. 9. 1993), v katerem je navedeno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prenehal opravljati hišniška dela že leta 1986, kar je tudi sam izjavil na obravnavi. Tožnik je organu predložil dokazilo, da je od 1. 9. 1986 registriran kot samostojni podjetnik A. s. p., pri čemer je poleg glavne dejavnosti registriran še za gradnjo stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, gradnjo mostov in predorov, idr.. To pomeni, da tožnik ni imel tega statusa na dan uveljavitve SZ, je pa še vedno uporabnik hišniškega stanovanja. Predložil je tudi novo pogodbo o opravljanju del hišnika, ki je bila očitno sklenjena po letu 2000 in ne izkazuje, da je imel status hišnika na dan 18. 10. 1991, tj. na dan uveljavitve SZ. Tožnik je še vedno uporabnik hišniškega stanovanja, kar je izkazal z najemno pogodbo z dne 15. 12. 2000, sklenjeno z upravnikom B. v objektu ..., ki pa bi pa glede na prejšnje upravljanje hišnih svetov objektov Ulica ..., ..., ... in ... s tem stanovanjem morala biti sklenjena z upravniki teh objektov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da tožnik to stanovanje uporablja. Tožnik tako ne izpolnjuje pogoja prejšnjega imetnika, zato je organ njegovo zahtevo zavrnil. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in vsebino izpodbijane odločbe, navedel, da nikjer v SZ-1B ni zaslediti določbe, da njegove določbe veljajo samo za hišnike, ki imajo sklenjeno veljavno najemno pogodbo z etažnimi lastniki. V tem primeru bi bilo to neverjetno, saj je bila tožniku v dveh sodnih postopkih priznana pravica, da predmetno stanovanja uporablja, dokler mu etažni lastniki ne zagotovijo drugih primernih ali najpotrebnejših prostorov. Poleg tega pa je nesporno, da ima tožnik sklenjeno najemno pogodbo z etažnimi lastniki v bloku na naslovu ..., kjer se stanovanje nahaja in ni jasno, zakaj bi morali to pogodbo podpisati tudi drugi etažni lastniki, ki niso solastniki te stavbe. Takšno tolmačenje organa je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Poudaril je še, da je bil prvotno zaposlen kot hišnik za stavbe na naslovu ..., ker pa je bilo v tej stavbi hišniško stanovanje zasedeno, mu je bilo vsiljeno delo za stavbe na naslovu ..., kjer se nahaja to stanovanje. Zaradi navedenega je tožnik leta 1986 podal odpoved delovnega razmerja za stavbe na naslovu ..., pri čemer ga pa v delovno razmerje za blok, kjer je to stanovanje, niso hoteli sprejeti stanovalci, temveč so bili pripravljeni podpisati le pogodbo o delu. To pa ne gre šteti za prenehanje pogodbe po krivdi tožnika, saj ni bil dolžan delati neprimerno več kot ostali hišniki. Tožnik zavrača navedbe, da so bile pogodbe o delu odpovedane, ker del ni opravljal. V ta namen je predlagal tudi zaslišanje navedenih prič. Pogodbe so bile odpovedane brez njegove krivde in je dopis z dne 31. 10. 1988 neresničen. V nadaljevanju je podal izračun vrednosti stanovanja po SZ-1, ki znaša 38.352,50 EUR, ter povzel še 173. člen SZ-1. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP in 146. člen ZUP). Predlagal je, da naj naslovno sodišče samo odloči o stvari na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj ima za to vse potrebne podatke, podprte z dokazi, če temu ni tako, pa naj opravi glavno obravnavo in zasliši priče. Podrejeno pa naj odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek toženki in ji naloži izdajo novega akta v 30 dneh. Tožnik je zato zahteval, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini: 13.809,90 EUR, ki jih je dolžna izplačati Slovenska odškodninska družba d. d. v gotovini, 9.588,13 EUR, ki jih je dolžna izplačati Slovenska odškodninska družba d. d. v obveznicah, 5.369,35 EUR, ki jih je dolžna izplačati Republika Slovenija v gotovini, navedeni zavezanci pa so dolžni izpolniti svoje obveznosti najkasneje v šestih mesecih od popolno vložene zahteve za izplačilo pripadajočih sredstev, zahtevi za izplačilo sredstev mora biti priložena overjena kupoprodajna pogodba za stanovanje ali stanovanjsko hišo oziroma pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše; tožnik je upravičen do posojila, ki mu ga je dolžan odobriti Stanovanjski sklad RS in sicer do višine kupnine za primerno stanovanje, če pa se odloči za gradnjo hiše, mu Stanovanjski sklad RS izračuna višino posojila ob upoštevanju pripadajoče kvadrature za nakup stanovanj, povečane za 20 % po vrednosti iz 2. točke izreka te odločbe, podrejeno kot zgoraj, v obeh primerih pa je dolžna toženka tožniku v 8 dneh povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne naprej.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba, izdana v postopku ugotovitve tožnikove upravičenosti do sredstev za nakup stanovanja ali gradnjo hiše po 175. a členu SZ-1, ki glede pogojev in načina zagotovitve teh sredstev odkazuje na 173. člen SZ-1. Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo tožnika, vloženo po teh določbah, zavrnil, tožnik pa se s tem ne strinja, ker meni, da predpisane pogoje izpolnjuje.

Po 175.a členu SZ-1 so prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (v nadaljnjem besedilu: prejšnji imetniki), ki (med drugim) so na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, ali so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja, imeli (med drugim) v primeru, če so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. Z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) je bil 175. a člen SZ-1 sicer črtan, vendar ZUJF v 210. členu določa, da se postopki, začeti na podlagi 175. a člena SZ-1, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.

Glede na prej povzeto besedilo 175. a člena SZ-1 in zatrjevane dejanske okoliščine sta za odločitev v tej zadevi pomembni dve vprašanji. Prvo vprašanje je, ali je prejšnji imetnik v času uveljavitve SZ prebival v hišniškem stanovanju ter drugo vprašanje, ali je opravljal hišniška dela, povezana s stavbo, oziroma ali je prenehal opravljati hišniška dela pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja.

Med strankama je nesporno, da je tožnik ob uveljavitvi SZ prebival v hišniškem stanovanju in je še vedno njegov uporabnik. Ker to dejstvo organ priznava, je tožnikov ugovor o napačnem tolmačenju organa v zvezi s sklenjeno najemno pogodbo z dne 15. 12. 2000 nerelevanten.

Sporno pa je, ali je tožnik hišniška dela prenehal opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja. Tudi po presoji sodišča je organ glede na predložene listine spisa (tj. dopis z naslovom ''prekinitev začasne pogodbe o delu hišnika in kurjača'' z datumom 31. 10. 1988, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 985/93 z dne 1. 9. 1993) pravilno zaključil, da tožnik ni prenehal opravljati hišniških del iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani. Iz dopisa z dne 31. 10. 1988 namreč izhaja, da so se hišni sveti (takrat pristojni za sklenitev tovrstnih pogodb, kot tudi pogodb o začasni uporabi stanovanja osebe, ki opravlja npr.: dela hišnika v stavbi – peti odstavek 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih – v nadaljevanju ZSR) odločili za prekinitev pogodbenega dela, ker tožnik ni opravljal pogodbenih del, iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 985/93 z dne 1. 9. 1993, pa, da so hišni sveti oziroma nato Skupnost stanovalcev vložili več tožb (zadevi II P 192/89 in II P 1130/92) na izpraznitev hišniškega stanovanja, ker je hišnik (tožnik v tem upravnem sporu) prenehal opravljati hišniška dela leta 1986. V zadevi II P 192/89 je sodišče odločalo še na podlagi takrat veljavnega ZSR in tožbenemu zahtevku na izpraznitev hišniškega stanovanja ugodilo, pod pogojem, da se hišniku – tožniku zagotovi najpotrebnejše prostore. Po drugem odstavku 63. člena ZSR osebi, ki je pridobila pravico do začasne uporabe stanovanja po 40. členu tega zakona, preneha ta pravica tedaj, kadar iz razlogov, ki jih je sama povzročila, neha opravljati službeno dolžnost oziroma dela v hiši, v kateri je stanovanje. Ob izselitvi priskrbi stanodajalec oziroma za osebe iz drugega odstavka 40. člena tega zakona samoupravna stanovanjska skupnost tej osebi primerno stanovanje le v primeru, če je prenehala opravljati službeno dolžnost oziroma dela v hiši iz razlogov, ki jih ni povzročila ali če je opravljala službeno dolžnost oziroma dela v hiši do upokojitve. Zgoraj citirana odločitev v zadevi II P 912/89 tako ob upoštevanju arg. a contrario v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZSR, ki uporabnikom stanovanja, ki se morajo izseliti iz stanovanja, iz razlogov, ki so nastali po njihovi krivdi, nalaga prisilno izselitev le v primeru zagotovitve najpotrebnejših prostorov, pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik prenehal opravljati hišniška dela iz razlogov, ki so nastali na njegovi strani. Tožnik zato povzetih ugotovitev, ki izhajajo (med drugim tudi) iz pravnomočnih sodnih odločb, ne more izpodbiti z navajanjem okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodb o opravljanju del in predlaganimi dokazi o zaslišanju tam navedenih prič, na podlagi katerih naj bi izkazal, da do prenehanja pogodb ni prišlo po njegovi krivdi.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj je organ tožnika večkrat tekom postopka pozval na dopolnitev zahteve in ga hkrati tudi seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe po 173. v zvezi z 175. a členom SZ-1, zaradi česar sodišče šteje, da je bilo načelu iz 9. in 146. člena ZUP zadoščeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.