Jedro

Za tožnika pravne posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992 niso nastale. Te posledice so nastale 2 meseca po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, in so trajale vse do 20. 11. 1997, torej do odločitve Ustavnega sodišča, ko je bil tožnikov pravni položaj na podlagi in v smislu določbe 13. člena UZITUL ponovno pravno varovan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje je z izpodbijano odločbo odločila, da je A.A. upravičen do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 15. 8. 1993 do 20. 11. 1997, v višini 2.550,00 EUR in da se denarna odškodnina izplača v treh obrokih. Odločitev je upravni organ utemeljil z določbami Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) in ugotovitvijo, da je bil prosilec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 15. 8. 1993 do 20. 11. 1997. Merila za določitev denarne odškodnine določa ZPŠOIRSP v 7. členu in ker je obdobje izbrisa trajalo od 15. 8. 1993, to je dva meseca od dokončnosti zavrnilne odločbe o sprejemu v državljanstvu RS na podlagi 40. člena ZDRS ter vse do 20. 11. 1997, to je odločbe Ustavnega sodišča RS, torej 51 mesecev, je bila za to obdobje, na podlagi 7. člena ZPŠOIRSP, določena denarna odškodnina v višini 2.550,00 EUR.

2. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni in se ugotovi, da je upravičen do denarne odškodnine v višini 5.300 EUR. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. V tožbi se sklicuje na posebno odločbo Upravne enote Slovenske Konjice št. 214-417/2013 z dne 21. 8. 2013, iz katere izhaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan od 26. 2. 1992 do 12. 1. 2001, ko je bil sprejet v državljanstvo RS. Prav tako se sklicuje na prvi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP, ki določa obdobje izbrisa ter posledično odškodnino v višini 5.300 EUR. Ne strinja se z utemeljitvijo upravne enote, ki je opredelila krajše obdobje izbrisa, ker temelji na napačni uporabi materialnega prava. Zakon je jasno določil, da je obdobje izbrisa čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ali čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo RS, za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo RS ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Tožeča stranka je bila v državljanstvo sprejeta 12. 1. 2001 in pred tem datumom ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Pravno irelevantno je sklicevanje na določbo 13. člena UZITUL, ker je v skladu z dikcijo prvega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP merodajen datum sprejema v državljanstvo, to je 12. 1. 2001. Neupoštevno je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na določbo 153. člena Ustave RS. Upravna organa sta s tem, ko nista upoštevala jasne zakonske določbe 3. člena ZPŠOIRSP in sta se sklicevala na UZITUL, ravnala arbitrarno in samovoljno in s tem tožeči stranki kršila tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sklicuje se na pomen jezikovne razlage zakonskega besedila, in navaja, da sta to razlago upravna organa prestopila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje pravno podlago in dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem izpodbijane odločitve ter navaja, da so bila določila UZITUL, ZTuj in ZPŠOIRSP uporabljena pravilno. Zavrača tudi očitek kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS, ker je tožena stranka v tej zadevi ravnala enako kot v vsebinsko podobnih oziroma enakih zadevah.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. UZITUL je v 13. členu določil, da so državljani drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani Republike Slovenije, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do poteka rokov po 81. členu ZTuj. ZDRS je za državljane drugih republiki posebej določil pogoje in postopek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Do dokončnosti odločbe o sprejemu v državljanstvu Republike Slovenije za državljane drugih republik niso veljale določbe ZTuj (prvi odstavek 81. člena), torej so imeli praktično enak položaj kot pred osamosvojitvijo. Za državljane drugih republik, ki so pridobili državljanstvo Republike Slovenije, osamosvojitev Slovenije torej v bistvu ni pomenila spremembe v njihovem pravnem položaju (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999).

8. V sporni zadevi sodišče povzema dejanske ugotovitve tožene stranke. Nesporno je, da je tožnik 28. 10. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS, na podlagi 40. člena ZDRS, ki je bila 3. 6. 1993 zavrnjena. Dokončna je postala z dnem vročitve prosilcu dne 15. 6. 1993, kar pomeni, da so zanj dva meseca od dokončnosti zavrnilne odločbe pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožbo zoper prej navedeno odločbo, s sodbo U 759/93-5 z dne 7. 4. 1994, ki je postala pravnomočna 7. 4. 1994, zavrnilo, zato je s tem dnem postala pravnomočna tudi zavrnilna odločba MNZ z dne 3. 6. 1993. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS z odločbo Up 45/94-13 z dne 20. 11. 1997 ugodilo in odpravilo odločbo VS RS in odločbo MNZ z dne 3. 6. 1993 ter zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek, v katerem je bilo odločeno z odločbo ministrstva št. 0301-11/21-XVII-116.647/1 z dne 5. 1. 2001, s katero je bil prosilec sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Ker je bila odločba tožniku vročena 12. 1. 2001, se tožnik za državljana RS šteje od 12. 1. 2001. 9. Glede na ugotovitve dejanskega stanja iz 8. točke te sodbe sodišče ugotavlja, da za tožnika pravne posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992, kar je tožniku pojasnila že tožena stranka, niso nastale. Te posledice so nastale 2 meseca po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije (številka 0011/7-XVII-116.647 z dne 3. 6. 1993), s katero je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena in so trajale vse do 20. 11. 1997, torej do prej navedene odločitve Ustavnega sodišča RS, ko je bil tožnikov pravni položaj na podlagi in v smislu določbe 13. člena UZITUL, ponovno pravno varovan. Gre za podatek, ki ga po navedbi tožene stranke v izpodbijani odločbi potrjuje tudi vpogled v register stalnega prebivalstva (listina o vpogledu je priložena v upravnem spisu), zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se (v zvezi z razlago določbe 3. člena ZPŠOIRSP) nanašajo na nepravilno ugotovitev obdobja izbrisa. Sodišče v tej zvezi zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moralo biti upoštevano obdobje izbrisa na podlagi podatkov posebne odločbe Upravne enote Slovenske Konjice, št. 214-417/2013 z dne 21. 8. 2013. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, gre za odločbo, ki na določitev obdobja izbrisa nima vpliva in ki ni skladna s podatki uradnih evidenc.

10. Ker je bilo obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, je bila v nadaljevanju pravilno določena tudi odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v višini 2.550,00 EUR, kot to določa 7. člen ZPŠOIRSP.

11. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

12. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.