Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso opravljanje dela, pri katerem lahko pride do padca z višine skoraj treh metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti.

V predmetni zadevi gre za spor, pri katerem je pomembno, kakšna je porazdelitev odgovornosti med odgovorno osebo in oškodovancem (171. člen OZ). Treba je ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). V primeru, da obstaja objektivna in krivdna odgovornost delodajalca, je treba pri delavčevi soodgovornosti upoštevati, da ta načelno ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja: za posledico ima zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Kadar pa je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v povezavi s popravnim sklepom razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 30.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2015 do plačila, v presežku (do zneska 44.900,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.660,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe do višine 3.400,00 EUR (iz naslova soprispevka tožnika v višini 10 %) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v tem delu ugodi s stroškovno posledico. Kot zmotnega graja zaključek, da je kršil 12. člen ZVZD-1 in s tem prispeval k nastanku škode v višini 10 %. Sklicuje se na to, da je večkrat opozoril toženo stranko na dejstvo, da je ograja na podestu zlomljena, ter da so na to opozarjali tudi drugi zaposleni, vendar je tožena stranka kljub temu ni popravila. Meni, da na škodni dogodek ne more vplivati dejstvo, da tožene stranke ni obvestil o pomanjkljivostih oziroma jih ni označil v kontrolniku ter da je kontrolnik izpolnil vnaprej. Navaja, da tudi, če bi obveznost glede označitve v kontrolniku opravil, bi do škodnega dogodka vseeno prišlo. Sklicuje se na ugotovitev v sodbi, da je tožena stranka kljub opozorilom tožnika in drugih navedene pomanjkljivosti odpravljala le občasno, tako da tudi ob pravilnem in pravočasnem opozorilu tožnika to ne bi predstavljalo zagotovila, da mu ne bi bilo treba voziti tovornjaka brez ograje. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral pri pokrivanju prikolice biti bolj pazljiv ter se robu podesta približati bolj previdno, da ne bi stopil v prazno, ker je vedel, da podest prikolice nima ograje. Navaja, da ob pokrivanju prikolice ni imel nikakršnih sredstev, da bi padec lahko preprečil. Sklicuje se na ugotovitev, da se je moral zaradi skrajšane prikolice nagibati prek podesta ter je pri tem nehote stopil v prazno. Poudarja, da je pri tem ravnal nadvse previdno in skrbno, saj se je zavedal nevarnosti padca zaradi odsotnosti ograje. Da je stopil v prazno pa ni posledica njegove neprevidnosti, temveč izključno krivde tožene stranke, ki je kršila zakonske obveznosti na področju varnosti in zdravja pri delu, ker mu ni zagotovila varnih delovnih pogojev. Trdi, da je svoje delo opravljal z največjo mero skrbnosti v dani situaciji, tako da ni v ničemer prispeval k nastali nezgodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo (njen ugodilni del) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu. Pove, da ga je predlagala zato, da bi podal strokovno mnenje o tem, ali je tožnik delo 2. 10. 2013 opravljal na varen način, torej skladno z delovnopravno zakonodajo oziroma zakonodajo, ki se nanaša na varstvo pri delu. Sklicuje se na zavrnitev dokaznega predloga na naroku 9. 2. 2017 z obrazložitvijo, da tožena stranka ni podala trditvene podlage, na osnovi katere bi izvedenec iz varstva pri delu lahko podal izvedensko mnenje. Opozarja, da je v sodbi zavrnitev istega dokaznega predloga sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je bil navedeni dokaz predlagan zato, da bi izvedenec podal oceno, ali je tožnik delo opravljal na varen način, da pa glede na izvedene dokaze o okoliščinah obravnavane nesreče ter ob upoštevanju 243. člena ZPP izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker je sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin nesreče samo ocenilo, kako je tožnik opravljal delo. Meni, da je sodišče dvakrat na različen način obrazložilo zavrnitev istega dokaznega predloga in v zvezi s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi neizvedbi tega dokaza in temu, da je sodišče prve stopnje samo presojalo, kaj je varno in kaj ne, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zatrjuje tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima zaradi navedenih razlogov sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga so nejasni in med seboj v nasprotju, zavrnitev dokaznega predloga pa je v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, izvedbi dokazov med samimi temi zapisniki). Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti. Meni, da delo, ki ga je opravljal tožnik v času, ko je prišlo do delovne nesreče, ne predstavlja nevarne dejavnosti, zaradi katere bi lahko bila podana objektivna odgovornost tožene stranke. Meni, da se je sodišče prve stopnje oprlo na zastarelo sodno prakso, ki za konkreten primer ni relevantna. Poudarja, da je po novejši sodni praksi krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema, ki jo je treba tolmačiti ozko. Po njenem mnenju ni šlo za delo na višini. Trdi, da se sodbe opr. št. Pdp 605/2010, Pdp 1198/2013 in Pdp 1401/2010 nanašajo na drugačne primere. Navaja, da tožnik dela, pri katerem se je poškodoval, ni opravljal prvič, ampak je šlo za delo iz običajnega delokroga, ob tem pa je ni ustrezno obvestil, da podest prikolice nima ograje, in ji s tem ni omogočil, da bi poskrbela za pritrditev ograje na podest okolice. Sodišču prve stopnje očita, da je subjektivno odgovornost tožene stranke le bežno obrazložilo, in zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na pavšalnost izpovedi tožnika in prič A.A., B.B. in C.C. in poudarja prepričljivo izpoved priče D.D., ki je med drugim izpovedal, da tožena stranka za poškodbo ograje na vozilu tožnika ni vedela. Izpovedal je še, da so se vsa vozila redno popravljala, takoj ko so bile poškodbe opažene ali so bili o njih obveščeni. Navaja, da je zaradi narave dela voznikov delodajalec pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu odvisen od podatkov, ki mu jih ta posreduje, čemur so namenjeni kontrolniki o stanju vozil, ki jih mora vsakodnevno izpolnjevati. Navaja, da ji je s tem, ko je tožnik neverodostojno (lažno) izpolnil navedeni kontrolnik tudi za sporni dan, posredoval lažne podatke o stanju vozila in s tem kršil svoje zakonske dolžnosti. Glede na navedeno meni, da je krivdne odgovornosti razbremenjena, saj je za delovno nesrečo kriv tožnik sam. Opozarja, da je tožnik opravil vse potrebne izpite iz varstva pri delu in praktično usposabljanje, katerega sestavni del je tudi prikaz varne opreme in uporaba delovne opreme, da dela ni opravljal prvič in da je za dan nesreče izpolnil kontrolnik o stanju vozila, iz katerega izhaja, da je to brezhibno. Navaja, da je vse navedeno pravilno ugotovljeno v prvostopenjski sodbi, vendar pa je to sodišče prve stopnje napačno opredelilo le kot prispevek k nastanku škode, v resnici pa gre za izključno odgovornost tožnika za nastanek delovne nesreče. Podredno navaja, da je sodišče prve stopnje prispevek tožnika k nastanku nesreče napačno ocenilo, saj bi moral biti ta vsaj 50-odstotni. Navaja še, da je glede na okoliščine primera in izvedeni dokazni postopek, predvsem glede na mnenje izvedenca medicinske stroke ter upoštevajoč sodno prakso, odškodnina po posameznih postavkah tudi previsoko odmerjena. Pove, da je sodišče prve stopnje občasne in bodoče bolečine odmerilo dvakrat (pri telesnih in pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Na pritožbo tožene stranke tožnik odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v povezavi s popravnim sklepom preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za vsa ugotovljena pravno pomembna dejstva, tudi za ugotovljeni obstoj subjektivne odgovornosti tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, da je na naroku za glavno obravnavo 9. 2. 2017 navedlo drugačne razloge za svojo odločitev, da ne bo postavilo izvedenca iz varstva pri delu, kot v izpodbijani sodbi. Gre za procesni sklep sodišča, na katerega to ni vezano. Glede na to ni podana ne kršitev iz prvega odstavka in ne iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej navedlo en razlog za zavrnitev dokaznega predloga, nato pa je v sodbi navedlo drugačen razlog za to, pa ne predstavlja te kršitve.

9. Prav tako niso bile kršene določbe ZPP s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Glede na ugotovitev sodišča, da bi morala biti na podestu, s katerega je tožnik opravljal svoje delo pokrivanja s cerado, ograja, ki je zaradi ugotovljenih opustitev tožene stranke ni bilo, za presojo odgovornosti za škodni dogodek sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, ki ga ima le izvedenec. Tožena stranka je postavitev izvedenca iz varstva pri delu, ki naj poda oceno, ali je tožnik delo opravljal na varen način, predlagala v povezavi s svojimi trditvami, da je tožnik grobo kršil svoje osnovne dolžnosti, ker je delo opravljal kljub temu, da na podestu ni bilo ograje. Glede na (pravilno) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za opustitev, tj. nenamestitev ustrezne ograje na podestu, tožnik pa je vseeno moral opraviti delo, je sodišče prve stopnje pravilno samo presojalo, ali je bil tožnik zadosti previden pri opravljanju dela na podestu brez ograje.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku tožnika zaradi poškodbe v nesreči pri delu (na podestu prikolice tovornjaka na višini 2,5 metra do 3 metre od tal je 2. 10. 2013 pokrival tovor s cerado in pri tem padel preko roba podesta na tla) proti toženi stranki na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka objektivno in krivdno odgovorna za nastanek škode v višini 90 %, tožnik pa je k njenemu nastanku prispeval v višini 10 %.

11. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je delo na višini 2,5 metra nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Skladno z ustaljeno sodno prakso opravljanje dela, pri katerem lahko pride do padca z višine skoraj treh metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 196/2017 z dne 21. 11. 2017). Prav na vprašanje dela na višini kot nevarne dejavnosti se nanašajo tudi vsi trije judikati, na katere se je v izpodbijani sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje (Pdp 605/2010, Pdp 1198/2013 in Pdp 1401/2010), glede na citirani sklep Vrhovnega sodišča in druge sodne odločbe pa ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se je sodna praksa spremenila tako, da delo na viši 2,5 metra ne bi bilo nevarna dejavnost. Drži, da je objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba tolmačiti ozko, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo tožnikovo delo pokrivanja s cerado na podestu na višini 2,5 metra delo s povečano nevarnostjo, za katerega obratovalec objektivno odgovarja. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

12. Tožena stranka nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje o tem, da je za predmetno nesrečo pri delu krivdno odgovorna. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka večkrat pred dnem škodnega dogodka obveščena, da je ograja na podestu tovornega vozila, ki ga je vozil tožnik, zlomljena, pa je ni popravila. Ustrezno je obrazložilo tudi to svojo odločitev, oprlo pa jo je na neprerekano dejstvo, da ograje na podestu ni bilo, ter na izpovedi tožnika in prič E.E., A.A., B.B. in C.C. ter delno tudi izpoved priče D.D.. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivdne odgovornosti in ponavlja, da za zlomljeno ograjo ni vedela, ker je tožnik o tem ni obvestil. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo ugotovitev o tem, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode, oprlo na izpovedi tožnika in navedenih prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

13. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da je za nastanek nesreče kriv izključno tožnik. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila predhodno obveščena, da ograje na podestu tovornjaka ni, glede na to se ne more razbremeniti krivde s sklicevanjem na to, da je tožnik delo opravljal na nevaren način - ker se je povzpel na podest brez ograje in od tam pokrival prikolico. Dejstva, da je imel tožnik opravljeno izobraževanje iz varstva pri delu, da je isto delo že opravljal in da je v kontrolniku navedel, da je vozilo brezhibno, ne morejo spremeniti pravilnosti ugotovitve, da je tožena stranka dopuščala, da se delo opravlja na nevaren način oziroma je bilo to v njeno korist. Iz izpovedi prič in tožnika izhaja, da je vselej trajalo dlje časa od tedaj, ko je bilo javljeno, da se je ograja (zopet) polomila, do njenega popravila. V vmesnem času pa se je delo vseskozi opravljalo na podestu brez ograje, kar je tožena stranka vedela in dopuščala. Dejstvo, da je tožnik v kontrolnik za dan, ko se je zgodila nesreča, vnaprej označil, da je vozilo brezhibno, ob ugotovljenem predhodnem vedenju tožene stranke o manjkajoči ograji, ne more izključiti krivdne odgovornosti tožene stranke. Tudi če bi tožnik pravilno izpolnil kontrolnik, bi spornega dne tovorno vozilo vseeno moral uporabiti (glede na ugotovitev o zamiku pri popravilih javljenih napak).

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev o objektivni in krivdni odgovornosti tožene stranke in o tožnikovem soprispevku pravilno porazdelilo odgovornost za nesrečo pri delu. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode. Prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke glede višine prispevka tožnika k škodi (zavzema se za 50 % delež). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. – ZVZD-1), saj je bil pri delu, ki ga je pred tem že velikokrat opravljal, po lastnih trditvah tudi na podestu brez ograje, premalo pazljiv. Ne drži pritožbena navedba, da ni imel na voljo nobenih sredstev, da bi padec lahko preprečil - če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kakor je ravnal v preteklosti, do padca ne bi prišlo. Tožnik je bil premalo skrben in je, kakor tudi navaja v pritožbi, zaradi nagibanja prek podesta nehote stopil v prazno. Ob ugotovljeni objektivni in krivdni odgovornosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožnikov prispevek k nastanku škode materialnopravno pravilno ugotovilo v višini 10 %. V predmetni zadevi gre za spor, pri katerem je pomembno, kakšna je porazdelitev odgovornosti med odgovorno osebo in oškodovancem (171. člen OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). V primeru, da obstaja objektivna in krivdna odgovornost delodajalca, je treba pri delavčevi soodgovornosti upoštevati, da ta načelno ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja: za posledico ima zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Kadar pa je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode (primerjaj članek: Vprašanje krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), dr. V. Bergant Rakočevič, Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112). Taka je tudi ustaljena sodna praksa (prim. zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 461/2002 in opr. št. II Ips 242/2001). Glede na vse navedeno je pritožba obeh strank glede deleža prispevka k nastanku nesreče pri delu neutemeljena.

15. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zaradi višine odškodnine, ker naj bi bila ta po posameznih postavkah odmerjena v previsokem znesku. Edini konkretni očitek, ki ga je naslovila na sodišče prve stopnje, je, da je dvakrat upoštevalo občasne in bodoče bolečine tožnika. Zgolj dejstvo, da je ugotovilo, da ima tožnik srednje hude bolečine pri večjih obremenitvah gležnja še danes ter da se ob predvideni obrabi gležnja pričakujejo še v prihodnje, ne opravičuje znižanja odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ta je bila glede na ugotovitve sodišča, ki v pretežni meri temeljijo na izvedenskem mnenju in jim tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, odmerjena materialnopravno pravilno v ustrezni višini (15.000,00 EUR, z upoštevanjem 10‑odstotnega soprispevka 13.500,00 EUR). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o duševnih bolečinah, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi nesreče pri delu (nezmožnost nadaljevanja z vsakotedenskim igranjem košarke in nogometa, težave pri hoji po neravnih terenih in stopniščih, zmanjšano obremenljivost leve noge, nezmožnost opravljanja dela kot pred poškodbo, ker ne more več samostojno ročno nakladati in razkladati tovora, se težje vzpenja na vozilo in dela na višini ne zmore več) je materialnopravno pravilna odmera odškodnine za to vrsto škode v višini 17.000,00 EUR oziroma 15.300,00 EUR z upoštevanjem soprispevka tožnika. Drugih konkretnih trditev, ki bi kazale na to, da je odškodnina odmerjena v previsokem znesku, tožena stranka ni podala, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker tožnik neutemeljeno nasprotuje znižanju odškodnine iz naslova njegovega 10-odstotnega prispevka k nastanku škode, je višina odmerjene odškodnine pravilno znižana za 10 %.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

19. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).