Jedro

Če je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja, mora organ tržne inšpekcije to dejanje začasno prepovedati. Kasnejši umik tožbe oziroma ovadbe ni relevanten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota L. z dne 27.3.2003 (1. točka izreka) ter odpravila 2. točko citirane prvostopenjske odločbe (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je prvostopni upravni organ pod 1. točko izreka tožniku začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence - nadaljnje pošiljanje sporočil konkurenčnim podjetjem, s katerimi bi črnili podjetje A., d.d., pod 2. točko izreka pa je tožniku naložil, da mora to obveznost izpolniti naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 13. člen Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Uradni list RS, št. 18/93), po katerem je nelojalna konkurenca prepovedana. Ugotovila je, da sta bila predmet inšpekcijskega pregleda v obravnavanem primeru dva dopisa tožeče stranke, ki vsebinsko predstavljata podjetje A., d.d., v slabi luči, kot podjetje s slabo prognozo in napeljujeta k prekinitvi poslovnega razmerja z namenom, da bi tožeča stranka prevzela poslovno razmerje pri uveljavitvi podjetja B. na slovenskem trgu. Pri tem gre za dejanje nelojalne konkurence, med katere ZVK šteje zlasti tudi dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavanem primeru Tržni inšpektorat RS, Enota L., vložil pri Sodniku za prekrške v L. predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper tožnika in njegovega direktorja zaradi dejanja tožnika, ki je predmet tudi v obravnavanem upravnem sporu. Glede na določbo 2. odstavka 28. člena ZVK, po kateri mora organ tržne inšpekcije na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja, je bil pristojni tržni inšpektor dolžan začasno prepovedati dejanja tožnika, ki so predmet predloga o uvedbi postopka o prekršku, ki tudi po oceni sodišča pomenijo dejanja nelojalne konkurence v smislu 13. člena ZVK. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da je sporna dopisa poslala delavka tožeče stranke brez pooblastila za zastopanje družbe in, da ni dokazov za storitev dejanja po 13. členu ZVK, saj so te trditve v nasprotju z vsebino spornih dopisov, iz katerih je tudi razvidno, da jih je podpisala C.C. v svojstvu direktorice marketinga, pri čemer je firma družinska, v njeni lasti ter lasti njenega brata D.D. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je A., d.d. res podala ovadbo tržnemu inšpektoratu, kot se to zatrjuje v izpodbijani sodbi, vendar je svojo ovadbo dne 29.9.2003 umaknila, kot to izhaja iz priloženega dopisa odvetnika F.F. z dne 29.9.2003. Po določilu 105. člena Zakona o prekrških, v tem primeru sodnik za prekrške postopek ustavi. A., d.d. je tudi vložila tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani zaradi prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence in povzročitve premoženjske škode, ki pa jo je nato umaknila, tožbenemu zahtevku se je odpovedala in Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 8.10.2003 izdalo sodbo na podlagi odpovedi, ki je postala pravnomočna 4.11.2003. Ker sta bili umaknjeni tako tožba kot ovadba zaradi dejanja nelojalne konkurence, pogoji, določeni v 2. alineji 2. odstavka 28. člena ZVK, ne obstajajo. Odločba Tržnega inšpektorata RS pa je nezakonita tudi iz povsem formalnih razlogov. Tržni inšpektor ni navedel, do kdaj naj bi trajala njegova začasna prepoved dejanj nelojalne konkurence ter ni navedel, da so dejanja usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja z družbo A., d.d.. Tako pomanjkljiva odločba si ne zasluži pravnega varstva. Trditev prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za dejanje, usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja z drugim podjetjem, nima dokazne podlage in je v nasprotju z izrekom odločbe. Poleg tega tudi samo očitano dejanje ni dejanje nelojalne konkurence, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik aktivno deloval na prekinitvi poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali preprečevanju oziroma oteževanju takšnih razmerij. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi oba izpodbijana upravna akta oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo Upravnemu sodišču RS v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži vse stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pri tožniku dne 7.2.2003 opravljen inšpekcijski pregled, katerega predmet sta bila dva dopisa tožnika, poslana tuji pravni osebi B., v katerih se družba A., d.d. predstavlja kot družba s slabo prognozo (težave s plačevanjem zapadlih računov tujih dobaviteljev, med katerimi je tudi družba B., neurejeni pogoji, neprofesionalni odnosi do dobaviteljev, izguba ekskluzivne pravice zastopanja in distribucije znamke K., ...). Med strankama tudi ni sporno, da je zaradi navedenega dejanja tožnika družba A., d.d., zoper tožnika podala ovadbo, Tržni inšpektorat RS pa predlog za uvedbo postopka o prekršku zaradi gospodarskega prestopka (sedaj prekrška) po 4. alineji 1. odstavka 30. člena ZVK. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da obravnavano dejanje tožnika pomeni dejanje nelojalne konkurence, kot ga opredeljuje 13. člen ZVK, po katerem se kot takšno dejanje med drugim šteje dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja ter dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju oziroma oteževanju takih razmerij. Pritrditi pa je potrebno tudi oceni sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek začasne prepovedi dejanja, ki je ocenjeno kot dejanje nelojalne konkurence, katere določa 28. člen ZVK. Po določbi 2. alineje 2. odstavka tega člena mora organ tržne inšpekcije začasno prepovedati dejanje, za katero je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Prav na tej podlagi pa temeljita upravni odločbi in izpodbijana sodba. Na drugačno odločitev ne more vplivati revizijski ugovor, da je A., d.d. vloženo tožbo in ovadbo zaradi dejanja nelojalne konkurence kasneje umaknila, saj sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji upravne odločbe. Neupošteven pa je tudi revizijski ugovor, da je za izrek ukrepa tržnega inšpektorata o začasni prepovedi dejanja potrebno, da sodišče sprejme odločitev o tem, da gre za dejanje nelojalne konkurence, saj iz citirane določbe 28. člena ZVK izhaja, da zadošča vložena tožba ali ovadba zaradi tega dejanja. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jih storil Tržni inšpektorat RS, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo ali prvostopenjskim upravnim organom, torej niso neposredno predmet preizkusa. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem pravilno izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Tako je že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da v izreku prvostopne odločbe povsem zadošča, da se je tožeči stranki začasno prepovedalo nadaljnje pošiljanje sporočil konkurenčnim podjetjem, s katerimi bi črnili podjetje A. d.d..

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.