Jedro

Ker zbrani dokazi in podatki niso taki, da bi bilo na podlagi njihove presoje že na prvi pogled jasno, da so vložnikove navedbe glede izzvanosti kaznivih dejanj utemeljene, bo odgovor na to vprašanje odvisen od ocene dokazov, ki jih bo v postopku treba šele izvesti. Tega ugovora pri odločanju o zahtevi zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora zato ni mogoče upoštevati.

Določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je treba razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Leprav je bilo orožje prodano tajnemu policijskemu delavcu, ki je izvrševal ukrep navideznega odkupa, ne drži, da ni mogoče govoriti o potencialnih oškodovancih.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5.8.2004 zoper obdolženega B.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 2.8.2004 od 12.36 ure, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 6.8.2004 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega B.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da pogoji za odreditev pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pri obdolžencu niso podani. Po mnenju vložnika ni izkazan utemeljen sum, prav tako tudi ne priporni razlog ponovitvene nevarnosti in neogibnost pripora za varnost ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi ali ga v skladu z določbo 192. člena ZKP nadomesti s katerim od milejših ukrepov.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in c) da je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo dokaze in podatke, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi B.B. storil dve kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odstavku 310. člena KZ in dve kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 2. odstavku 310. člena KZ. Ocenilo je tudi, da je mogoče utemeljeno sklepati, da naj bi obdolženec po vsaki prodaji znova najprej nakupil orožje in ga potem ponudil v prodajo tajnemu policijskemu delavcu.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, da obdolženi B.B. ni tajnemu policijskemu delavcu prodal našteto vojaško orožje, strelivo in eksploziv, pač pa, da tega ni storil na lastno pobudo, ampak vsakič po izrečnem naročilu tajnega policijskega delavca. Na podlagi takega videnja dejanskega stanja vložnik ocenjuje, da je bila obdolženčeva kriminalna dejavnost izzvana. S temi navedbami očitno meri na to, da je podan procesni položaj, urejen v 4. odstavku 155. člena ZKP, ki v takih okoliščinah izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi z ukrepom navideznega odkupa.

S temi navedbami vložnik ponuja lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, pomembnih pri oceni, ali je bila obdolženčeva kriminalna dejavnost izzvana, ki pa jih sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni ugotovilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zbrani dokazi in podatki niso taki, da bi bilo na podlagi njihove presoje že na prvi pogled jasno, da so vložnikove navedbe glede izzvanosti kaznivih dejanj utemeljene. Odgovor na to vprašanje je odvisen od ocene dokazov, ki jih bo v postopku treba šele izvesti. Obdolženčev zagovornik v tem delu zahteve zato ne more biti uspešen, saj po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebnostne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Vrhovno sodišče je že večkrat povedalo, da si je navedeno določbo treba razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog in s tem drugi pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da naj bi obdolženec v obdobju šestih mesecev storil štiri kazniva dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena ZKP, o teži katerih je mogoče sklepati ne le na podlagi predpisane zaporne kazni, pač pa tudi glede na količino orožja in eksploziva oziroma razstrelilnih snovi, ki jih je prodal. Od obdolženčevih osebnostnih lastnosti je navedlo, da naj bi pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal vztrajnost, saj naj bi v vsakem naslednjem primeru prodal večjo količino orožja, ki ga je najprej kupil in šele nato ponudil v prodajo tajnemu policijskemu sodelavcu. Kaznivo dejanje je storil iz koristoljubnih nagibov, da bi prišel do denarja za poplačilo dolgov. Sodišče je tudi obrazložilo, da naj bi obdolženec kazniva dejanja izvršil kljub temu, da je bil redno zaposlen in na ta način zavrnilo stališče obrambe, da ta okoliščina kaže, da pri obdolžencu ponovitvena nevarnost ni podana. Taki utemeljitvi sklepa o obstoju navedenega pripornega razloga zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Z navedbami v zahtevi, da je obdolženec pošten, družinski človek, ki je z veliko odrekanja pričel z gradnjo stanovanjske hiše, na kateri je tudi sam opravil veliko dela, kar vse da kaže, da pri njem zatrjevani priporni razlog ni podan, vložnik ponuja lastno dokazno oceno glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za navedbe obdolženčevega zagovornika, da je obdolženčeva žena huda sladkorna bolnica, ki si mora petkrat na dan injicirati insulin, da mora obdolženec skrbeti za otroka, ki ju z ženo lepo vzgajata in da je obdolženec očitana kazniva dejanja sicer odkritosrčno priznal, čeprav da sum, da je storil kaznivo dejanje, "obstaja samo še formalno". Kakor je bilo že povedano, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik tudi ne more uspeti z navedbo, da ni izkazano, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da je obdolženec s svojim ravnanjem ogrožal varnost ljudi, kar da je še posebej razvidno pri zadnjem kaznivem dejanju, ko naj bi v avtomobilu, v katerem je bilo 54 bomb in puške, vozil tudi svojo mladoletno hčer. S ponovitvijo istovrstnega kaznivega dejanja je podana nevarnost, da bi obdolženec orožje ali razstrelilne snovi prodal komurkoli, v končni fazi pa naj bi ta nevarna sredstva prišla v roke tistih, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da bi jih tudi uporabili, s tem pa ogrozili varnost ljudi. Navedba v zahtevi, da o potencialnih oškodovancih ni mogoče govoriti, ker je bilo orožje prodano tajnemu policijskemu delavcu, ki je izvrševal ukrep navideznega odkupa, zato zgreši bistvo. Glede na navedeno naziranje zahteve, da odreditev pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebna zaradi zagotavljanja varnosti ljudi, tudi ni utemeljeno. S storitvijo tovrstnih kaznivih dejanj je varnost ljudi močno ogrožena, zato je podano tudi sorazmerje med varovano dobrino in posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Nobene teže nimajo navedbe v zahtevi, da ni izkazana koluzijska nevarnost, saj iz tega razloga zoper obdolženca pripor niti ni bil odrejen. Prav tako ni mogoče upoštevati vložnikovih navedb, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka, saj je bil zoper obdolženca odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti in je neogibno potreben za varnost ljudi.

Sklicevanje zahteve na določbo 2. odstavka 192. člena ZKP, ki sodišču narekuje, da mora pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim, kolikor se vložnik zavzema za nadomestitev pripora z obljubo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča (195. člen ZKP), javljanjem na policijski postaji (195.b člen ZKP), tudi ni relevantno, saj glede na naravo kaznivih dejanj s tema ukrepoma ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti. Glede na določbo 2. odstavka 196. člena ZKP v takem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z varščino. Vložnik pa v zahtevi tudi ne pove, kako bi bilo mogoče s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi obdolžencu preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega B.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.