Jedro

Pri osebah, ki so bile člani Kulturbunda, to je predvojne nacistične organizacije, katere cilji so bili uperjeni proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, se nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ domneva (3. odstavek 63. člena ZDen). Če stranka v postopku ne zatrjuje kakšnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno, upravni organ ni dolžan ugotavljati zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pooblaščenca dne 2.11.1993 umrle H.M.P., I.B., proti odločbi Oddelka za notranje zadeve občine z dne 31.3.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se H.M.P. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je bila H.M.P. sicer državljanka Kraljevine Jugoslavije, vendar pa kot oseba nemške narodnosti in članica Kulturbunda, ki se je v tujino izselila že v maju 1945, zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu ni postala državljanka FLRJ. Odločba prvostopnega upravnega organa je po presoji tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, kajti 2. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki je imel retroaktivno veljavo, je določal tri pogoje, pod katerimi se osebe, pri katerih so bili izpolnjeni, niso štele za državljane FLRJ. Prvi pogoj je bil, da je šlo za osebo nemške narodnosti, in ta je bil pri H.M.P. podan, saj je bila oseba narodnosti in članica Kulturbunda, kar še posebej kaže na njeno opredelitev za nemško narodnost. Tudi drugi pogoj, da oseba živi v tujini, je bil izpolnjen, saj je iz prijavnega dokumenta razvidno, da se je v Avstriji prijavila za prebivanje že 12.5.1945. Tretjega pogoja, to je nelojalnega ravnanja do narodov in države FLRJ, pa v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji v tem postopku ni mogoče ugotavljati in tožena stranka šteje, da je podan, pri čemer meni, da je za državljanstvo povojne Jugoslavije odločilnega pomena nemška narodnost, ki se v sporni zadevi posredno kaže tudi v članstvu Kulturbunda, to je organizacije, ki je bila sovražna do slovenskega naroda. Pritožbenim navedbam, da je bila H.M.P. državljanka bivše Kraljevine Jugoslavije in da je bila 6.4.1941 domovinsko pristojna v ..., nihče ne oporeka, vendar po presoji tožene stranke po navedenem niso mogle vplivati na odločitev, zato je pritožbo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da je hči denacionalizacijske upravičenke H.M.P. ter ima zato po določbi 2. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) legitimacijo za sprožitev upravnega spora. Dalje navaja, da sicer drži, da sta bila pri njeni materi izpolnjena dva od treh pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, to je, da je bila oseba nemške narodnosti in da je živela v tujini. Toda z odločbo tožene stranke se ne strinja, saj je kljub določbi 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, bilo v upravnem postopku ves čas ugotavljano ravno to. Iz raznih arhivskih virov se namreč izrecno ugotavlja obstoj nelojalnega ravnanja H.M.P. zoper interese narodov in države FLRJ, vendar tožnica meni, da je arhivsko gradivo bolj ali manj tehten material, ki bi lahko bil podlaga za določeno odločitev, če se zakonodajalec očitno zaradi časovne odmaknjenosti ne bi odločil za določilo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji. To določilo pa praktično pomeni, da se določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ lahko uporabi le zoper osebe, ki jim je bilo s pravnomočno sodno odločbo dokazano ravnanje zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ. Zaradi navedenega tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži izdajo pozitivne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemlejeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2.odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48; dalje ZDrž) se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Med strankama ni spora o tem, da je bila pokojna H.M.P. nemške narodnosti in da je ob uveljavitvi navedene zakonske določbe živela v tujini. Niti pritožnik v upravnem postopku niti tožnica v tožbi tudi ne izpodbijata nadaljnje dejanske ugotovitve, da je bila H.M.P. članica Kulturbunda. Tožnica le meni, da so arhivski podatki, na katere se v tem pogledu sklicujeta prvostopna in izpodbijana odločba, bolj ali manj tehten material in da je glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93; dalje ZDen) uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž dopustna le zoper osebe, katerim je bilo nelojalno ravnanje zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ dokazano s pravnomočno sodno odločbo.

Navedeno tožničino stališče pa po presoji sodišča nima podlage v zakonu. Dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, se lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Stranka v postopku ima tudi v takem primeru pravico, dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin. Toda niti pritožnik niti tožnica nista zatrjevala in še manj dokazovala, da H.M.P. ni bila članica Kulturbunda. Pri osebah, ki so bile člani Kulturbunda, torej predvojne nacistične organizacije, katere cilji so bili uperjeni proti narodnim in državnim koristim narodov (kasnejše) FLRJ, pa se nelojalnost domneva. Takšno stališče izhaja med drugim tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), s katero je ustavno sodišče presodilo, da določba 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) ter uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž nista v neskladju z Ustavo. Ker se nelojalnost pri H.M.P. po navedenem domneva, tožnica nima prav, ko meni, da bi ji bila morala biti dokazana s pravnomočno sodno odločbo. V spornem primeru, pa tožnica niti ne zatrjuje kakšnih dejstev oziroma okoliščin, s katerimi bi domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno. Ker jih tudi pritožnik v pritožbi ni navajal, tožena stranka glede tega ni bila dolžna ugotavljati zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja in stranko posebej opozarjati, da ga lahko dokazuje. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Neutemeljeno tožbo je moralo sodišče po navedenem zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člen zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.