Jedro

Novo kaznivo dejanje, ki ne spada h kaznivim dejanjem proti premoženju ali gospodarstvu, ki pa je edini razlog, da staro kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ni izbrisano iz kazenske evidence, ni pravno odločilno, tako da se ne uporabi 1. točka petega odstavka 407. člena ZFPPIPP (niti drugi odstavek 400. člena, ki narekuje enako preverjanje iz kazenske evidence ob vložitvi predloga za odpust obveznosti).

Obsodba pritožnika za kaznivo dejanje velike tatvine v kazenski evidenci ni bila izbrisana pred iztekom preizkusnega obdobja zaradi nove obsodbe za kaznivo dejanje, ki ne spada med dejanja proti premoženju in gospodarstvu, zato ta neizbris ni stečajnopravno pomemben.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Stečajni dolžnik se pritožuje zoper sklep prvostopenjskega sodišča, ki je po poteku preizkusnega obdobja (12. 5. 2020–12. 5. 2023) zavrnilo predlog za odpust njegovih obveznosti. Na podlagi podatkov iz kazenske evidence je namreč ugotovilo, da je bil 1. 6. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu s predvidenim koncem preizkusne dobe 1. 6. 2021 (torej mu je bila izrečena pogojna obsodba), nato pa mu je bila 6. 1. 2021 izrečena enotna kazen z datumom pravnomočnosti 10. 2. 2021 s predvidenim koncem preizkusne dobe 10. 2. 2024 (torej je bila dolžniku znova izrečena pogojna obsodba), tako da prvo navedeno kaznivo dejanje ob odločanju prvostopenjskega sodišča še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence. Izpodbijani sklep je sodišče oprlo na 1. točko petega odstavka 407. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

**Razlogi pritožbenega sodišča** _Splošna izhodišča presoje_

2. Odpust obveznosti skladno s 1. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, _„__če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkus­nega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije“_. Obstoj te ovire se po uradni dolžnosti preveri že na začetku postopka za odpust obveznosti, in gotovo iz razloga, da je bila v dolžnikovem primeru takrat podana pravkar citirana izjema, saj bi se bili pogoji za izbris njegove obsodbe za veliko tatvino izpolnili 1. 6. 2022 (eno leto po preteku preizkusne dobe, kot to za primer pogojne obsodbe določa 2. točka četrtega odstavka 82. člena Kazenskega zakonika, KZ-1), kar je pred potekom preizkusnega obdobja 12. 5. 2023, sodišče dolžnikovega predloga za odpust ni že tedaj zavrnilo (_a limine_). To je, kot rečeno, storilo na koncu preizkusnega obdobja, ko je bilo treba znova preveriti obstoj navedene ovire skladno s 1. točko petega odstavka 407. člena ZFPPIPP, ki se glasi: _„Če je v kazenski evidenci vpisana obsodba iz 1. točke drugega odstavka 399. člena tega zakona, sodišče […] glede na dolžino roka, po poteku katerega se ta obsodba izbriše iz kazenske evidence[,]_ _če ta rok do poteka preizkusnega obdobja še ni potekel: zavrne predlog za odpust obveznosti.__“_

3. ZFPPIPP se tu zanaša na dokazna pravila oziroma pravne domneve, in to v obeh citiranih določbah. Po prvi je pravnomočna kazenska sodba sredstvo, ki edino lahko razkrije, da dolžnik ni upravičen do odpusta obveznosti, saj ta močno poseže v pravice upnikov in ga zato ne more biti deležen, kdor je huje kršil pravila na premoženjskem področju, najbolj tipično s storitvijo kaznivega dejanja zoper premoženje ali gospodarstvo. Če bi torej predlagatelj odpusta storil na primer kaznivo dejanje goljufije med preizkusnim obdobjem, pa ga v njem kazensko sodiš­če ne bi obsodilo (ali pa bi ga, vendar še ne pravnomočno), bi navedena stvarna podlaga za zavrnitev odpusta obveznosti obstajala, vendar je stečajno sodišče ne bi moglo upoštevati (prim. npr. dejansko stanje, kot izhaja iz 4. in 7. točke obraz­ložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 104/2019 z dne 6. 3. 2019). Za takš­no domnevo oziroma dokazno pravilo obstaja več razlogov, od katerih je glavni ta, da ustavno zajamčena domneva nedolžnosti praviloma prepoveduje ugotav­ljanje kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja v civilnih postopkih, s stališ­ča stečajnega postopka pa je še bolj pomembno, da bi bilo pretresanje tega vprašanja v tem postopku prezahtevno, prezamudno in zato nesorazmerno z njegovimi cilji.

Podoben pravnopolitičen razlog (procesne ekonomije) botruje tudi zgoraj citiranim pravilom, po katerih se stečajno sodišče zanaša na vsebino kazenske evidence. Lažje in hitreje, kot pa da bi samo zbiralo sodbe kazenskih sodišč ali analiziralo njihove utemeljitve, konkretno kako se je posamezen stečajni dolžnik pregrešil zoper red in norme, ki ščitijo lastnino, se sodišče opre izključno na kazensko evidenco. Prvo (pretirano poglabljanje) bi njegovo delo lahko ohromilo, drugo (abstrahirana, na domnevah in dokaznih pravilih temelječa presoja) je navadno dovolj dobro.

In vendar se pri uporabi nobenega od citiranih pravil ni mogoče izogniti vrednotenju (ki je prisotno, a manj vpadljivo že pri prepoznavanju tipičnih in zato za uporabo prava neproblematičnih primerov). Pri njem je treba ohranjati pred očmi razloge za obstoj dokaznih pravil in domnev, kot so bili opisani, poleg tega pa še, da je matičen predpis, ki določa večino in je podlaga vseh pravnih posledic, ki izhajajo iz kazenskih evidenc, KZ-1 in da so te evidence ukrojene po njegovi meri, ne pa nujno tudi v vsem po meri ZFPPIPP.

4. Pri sojenju stečajnih sodišč je omenjeno vrednotenje v okvirih zgoraj citiranih določb pravzaprav že stalnica in je bilo najbolj opazno pri postopnem izgrajevanju sodne prakse, da kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu ne pomeni istega po ZFPPIPP in po KZ-1. V smislu ZFPPIPP, ne pa tudi KZ-1 se mu na primer prilega kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili (gl. npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 152/2018 z dne 3. 4. 2018, 6. točka obrazložitve). Ne da bi se vedelo, konkretno kaj je storil stečajni dolžnik, se je na podlagi abstraktnih meril izoblikovala in ustalila presoja, _„da je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja neupravičen promet s prepovedanimi drogami, torej gre za kaznivo dejanje z elementom pridobivanja protipravne premoženjske koristi“_ (prav tam).

_Posebna izhodišča za primere, kot je ta pod presojo_

5. Prehajajoč h konkretnemu primeru, velja ponoviti, da bi bili pogoji za izbris iz kazenske evidence obsodbe za kaznivo dejanje velike tatvine – tipičnega dejanja proti premoženju tudi v smislu ZFPPIPP – v pritožnikovem primeru nastopili nekaj manj kot leto (1. 6. 2022) pred potekom preizkusnega obdobja (12. 5. 2023), če ne bi bil 6. 1. 2021 znova obsojen. Iz prvostopenjske odločbe ne izvemo, za katero dejanje ali dejanja je bil v drugo obsojen; iz lastnoročne pritožbe je mogoče razbrati, da naj bi bilo to povezano s pritožnikovimi grožnjami nekdanji partnerki.

Vsiljuje se zato vprašanje, ali je novo kaznivo dejanje, ki zanesljivo ne spada (niti na podlagi zgoraj navedene razširjujoče razlage stečajnih sodišč) h kaznivim dejanjem proti premoženju ali gospodarstvu (ali je šlo v pritožnikovem primeru za takšno dejanje, po stanju spisa ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni bilo zanesljivo, prim. še v nadaljevanju), ki pa je edini razlog, da staro kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ni izbrisano iz kazenske evidence, pravno odločilno, tako da se mora uporabiti 1. točka petega odstavka 407. člena ZFPPIPP (in drugi odstavek 400. člena, ki narekuje enako preverjanje iz kazenske evidence ob vložitvi predloga za odpust obveznosti).

Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor nikalen.

6. Po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 kazensko sodišče izreče pogojno obsodbo na podlagi svoje prognoze, da storilec _„ne bo več ponavljal kaznivih dejanj“_ (prav tako, se pravi: kakršnihkoli kaznivih dejanj in ne nujno istovrstnih)_._ Zato je jas­no, da če v preizkusni dobi stori novo kaznivo dejanje, to mora imeti kazenskopravne posledice (to je predmet urejanja 59. člena KZ-1: v nekaterih primerih je preklic obvezen, v drugih ne, sodišče pa po celoviti presoji okoliščin, izmed katerih mora med drugim zlasti paziti „_na sorodnost storjenih kaznivih dejanj_“, lahko spet izbere pogojno obsodbo in po pravilih za izrekanje kazni za stek kaznivih dejanj določi enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo – kot se je dogodilo tudi v pritožnikovem primeru).

Pravkar navedeno je razumljivo z vidika namenov kaznovanja. Ti so izrecno zapisani v 45. a členu KZ-1, za zadevni primer pa zadostuje strnjen povzetek, da gre za splošno sankcioniranje najhujšega antisocialnega vedenja in promoviranje storilčeve resocializacije. To je drugače in dosti širše od namena odpusta obvez­nosti, ki je ravno tako izrecno določen v prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP (posredno pa v preostalih njegovih odstavkih), od koder tu spet zadostuje parafraza, da se spodbuja odgovornost in zatira neodgovornost na premoženjskem področju.

Po povedanem je torej dosledno, da je za kazensko pravo odločilno, ali storilec ponavlja kazniva dejanja, naj so ta enake ali pa druge vrste (to vpliva na izbiro in velikost sankcije, ne pa na kazenskopravno relevantnost povratka), saj se povrat­nik z ponavljanjem kaznivih dejanj vse bolj odmika od uresničitve namenov kaz­novanja, namesto da bi se ji približeval. Ni pa dosledno, da bi bilo ponavljanje katerihkoli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu, saj se z novim kaz­nivim dejanjem, s katerim je storilec posegel v tuje telo, čast, v javni red in mir ipd., ne pa v premoženje, ni z ničimer izneveril ciljem stečajnega prava.

Zato tolmačiti v situaciji, kot je opredeljena točko obrazložitve višje in je bila verjetno podana (sodeč po podatkih prvostopenjskega spisa in pritožbe) v zadevnem primeru, 1. točko petega odstavka 407. člena ZFPPIPP in v njej besede: _„Če je v kazenski evidenci vpisana obsodba,“_ brez oziranja na to, _zakaj_ je v tisti evidenci še vedno vpisana obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju (četudi je to že iz same evidence neposredno razvidno oziroma bi moralo biti; zadevno potrdilo za pritožnika je zaenkrat še pomanjkljivo, prim. v nadaljevanju), ni smiselno, nujno niti pravilno. Pomenilo bi praktično izbrisati iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP pogoj, da je dolžnik storil kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, kar je vendar jedro ovire za odpust obveznosti.

7. Pravkar razloženo se sklada s pravili KZ-1 o zakonski rehabilitaciji in kazenski evidenci in bi se moralo ustrezno prilagojeno odražati tudi v stečajnem pravu, kolikor to vsebuje napotila na uporabo kazenske evidence.

Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1). Ne izbriše pa se, če stori v zakonskem roku za izbris starega novo kaznivo dejanje (prim. tretji odstavek 82. člena KZ-1). To je razumljivo med drugim s stališča splošnih pravil za odmero kazni, ki v četrtem odstavku 49. člena KZ-1 opredeljujejo okoliščine, ki jih je treba upoštevati specifično ravno za primer povratka (tj. za odmero kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali je kazen prestal ali je ta zastarala ali mu je bila odpuščena).

„Neizbris“ starejše obsodbe za dejanje proti premoženju ali gospodarstvu zaradi poznejše obsodbe za povsem drugovrstno kaznivo dejanje pa ne more imeti enakega pravnega pomena za napotitve iz ZFPPIPP (v 400. in v 407. členu). Takšen rezultat bi dala samo jezikovna pravna razlaga ZFPPIPP, ki pa je le ena od uveljavljenih metod pravne razlage zakona, ki kot celota v tem primeru govorijo zoper golo dobesedno razumevanje.

8. In tudi naslednja pravila iz poglavja KZ-1 o zakonski rehabilitaciji še dodatno pokažejo, da so prav dobro uglašena s kazenskim pravom, neustrezno presajena v stečajnega pa zgubijo smisel. Če bi bilo kazensko sodišče pritožniku za veliko tat­vino izreklo kazen, s katero mu je leta 2016 le zapretilo (štiri mesece zapora), bi bila takšna obsodba iz kazenske evidence izbrisana v treh letih od pravnomočnosti, tj. 1. 6. 2019 (3. točka četrtega odstavka 82. člena KZ-1), tako pa bi se bil zaradi milejše sankcije in petletne preizkusne dobe ta rok izrekel 1. 6. 2022 (2. točka četrtega odstavka 82. člena KZ-1), če ne bi bil 6. 1. 2021 pritožnik pravnomočno obsojen za novo kaznivo dejanje (o teh podatkih več v naslednjem podrazdelku te obrazložitve).

To s stališča kazenskega prava ni nesmiselno, saj je kazenskopravno pomembno, da je obsojenec v primeru preizkusne dobe pod preizkušnjo, da ne stori nobenega novega kaznivega dejanja, in se zato rok za izbris iz evidence navezuje na to dobo, medtem ko je rok za izbris kazni zapora za kaznivo dejanje, ki (razmeroma) ni hudo, lahko tudi krajši. Po drugi strani pa bi šlo za anomalijo s stališča stečajnega prava, da si zaradi svojega ravnanja zoper tuje premoženje odpusta obveznosti ne bi zaslužil tisti, ki ga je kazensko sodstvo sankcioniralo blažje, oni pa, ki ga je sankcioniralo strožje, bi bil deležen odpusta.

_Uporaba obojih izhodišč v primeru pod presojo_

9. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v potrdilo iz kazenske evidence za pritožnika, ki ga je bilo pridobilo sodišče prve stopnje. Poleg že povzetega od tam izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pritožnika pravnomočno obsodilo (datum izreka in pravnomočnosti sodbe je v potrdilu isti, 1. 6. 2016: pritožnik je najbrž dejanje priznal) za veliko tatvino, ki jo je storil novembra 2012. Določilo mu je kazen zapora štiri mesece in preizkusno dobo pet let, predvidoma do 1. 6. 2021. Nato je 6. 1. 2021 Okrajno sodišče v Trbovljah „izreklo enotno kazen“ oziroma prav: pogojno obsodbo ter določilo kazen treh let zapora in novo preizkusno dobo sedem mesecev. Tisto potrdilo pa je bilo že samo pomanjkljivo – in je sodišče prve stop­nje to pomanjkljivost zaneslo v svoj sklep – glede tega, za katero novo dejanje ali dejanja je pritožnika obsodilo okrajno sodišče. 10. Zaradi napačne uporabe materialnega prava – takšno vlogo je imela v tej zadevi 1. točka petega odstavka 407. člena ZFPPIPP – niso bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva. Pritožbeno sodišče je odpravilo pomanjkljivost, tako da je 16. 6. 2023 Ministrstvo za pravosodje kot upravljalca kazenske evidence pozvalo k posredovanju popravljenega izpiska. Po več urgencah in prekoračenih rokih, ko naj bi ministrstvo predvidoma posredovalo brezhiben izpisek, se je pritožbeno sodišče obrnilo neposredno na Okrajno sodišče v Trbovljah, ki je z dopisom z 10. 7. 2023 potrdilo, da je 6. 1. 2021 stečajnega dolžnika obsodilo za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na pojasnjena stališča je treba šteti, da obsodba pritožnika za kaznivo dejanje velike tatvine v kazenski evidenci ni bila izbrisana pred iztekom preizkusnega obdobja zaradi nove obsodbe za kaz­nivo dejanje, ki ne spada med dejanja proti premoženju in gospodarstvu, zato ta neizbris ni stečajnopravno pomemben.

11. Prvostopenjsko sodišče je že pred izpodbijanim izdalo sklep, s katerim je zavrnilo upnikov ugovor proti odpustu obveznosti. Tisti sklep je pravnomočen. V takšnem primeru se v skladu z 2. točko prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP, ob presoji, da ne obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, izda sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti, kot je pritožbeno sodišče z današnjim sklepom (in s spremembo izpodbijanega sklepa) tudi odločilo.

12. Ta sklep temelji na 3. točki 365. člena v zvezi s 366. členom in s prvo povedjo 355. člena Zakona o pravdnem postopku, smiselno uporabljenimi po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP.