Jedro

Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena ZUstS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju.

Nepotrebne so tiste pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja tisto, kar je bilo že povedano. Le v teh primerih ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njihovo sestavo. Okoliščina, da je tožnik vlogi predložil isti dan oziroma dva dni pred narokom za glavno obravnavo, v spornem primeru ni predstavljala razloga za nepriznanje stroškov za njuno sestavo.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (3. točka izreka prvostopne sodbe) spremeni tako, da se v tem delu po spremembi v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.260,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka, v istem roku pa je dolžna na podračun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-..., sklic 18 ..., povrniti 384,57 EUR za stroške izvedenca.“ V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 167,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 4.631,95 EUR (prej 1.110.000,00 SIT) in 108,50 EUR (prej 26.000,00 SIT) od 1.1.2002 dalje do plačila. Tožeča stranka posebej izpodbija tudi stroškovni del, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.927,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka, v istem roku pa je dolžna na podračun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-..., sklic 18 ..., povrniti 384,57 EUR za stroške izvedenca.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožnik. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter priznajo še stroški za vlogi z dne 11.9.2002 in z dne 13.4.2007 ter za odgovor na pritožbo z dne 6.12.2007, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni zavzelo stališča do vseh relevantnih navedb iz vloge z dne 29.9.2008. Ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila odločba Ustavnega sodišča „nad zakonom“ - OZ – A. Sklicuje se na 44. člen ZUstS, ki jasno določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo o njih pravnomočno odločeno. Tudi ni obrazloženo, zakaj niso priznani stroški navedenih vlog. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je izkazan, ker ZOR ni omejeval teka zamudnih obresti preko glavnice, kakor ga tudi ni omejeval veljavni Obligacijski zakonik. Sodišče je dolžno pravna pravila razlagati v duhu pravičnosti. Sodišče je razlagalo pozitivno zakonodajo na način, ki znova favorizira bogate dolžnike, kot je na primer tožena stranka in država, kot njen solastnik, spregleda pa položaj socialno šibkih oseb, kot je tožnik. Sodba je tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Dolžniki so stimulirani k pravočasnemu plačevanju terjatev, prav tako se generirajo sodni zaostanki. Uporaba sporne ustavne odločbe je v nasprotju z načeli evropskega prava, katerim je Slovenija kot članica EU zavezana. Sodišče bi tudi moralo realno oceniti potrebnost vlog. Pred očmi bi moralo imeti potrebo tožeče stranke, da brani svoja stališča oz. pravice ter hkrati tudi veliko ogroženost tožnikovih pravic iz zavarovalne pogodbe glede na zagrizeno ravnanje tožene stranke in glede na zelo dvomljiva stališča v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča z dne 7.4.2005. Sodišče tudi ni imelo podlage v ZPP za zavrnitev stroškov vlog z dne 11.9.2002 in z dne 13.4.2007, češ da sta bili vloženi kratek čas pred obravnavo. ZPP /99 v tem pogledu ne sankcionira strank. Obe vlogi sta obsežni in zato ni mogoče zahtevati, da bi tožnik podal vse navedbe iz vlog kar na naroku. Poudarja, da ji je sodišče priznalo stroške brez zamudnih obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v tej zadevi s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. štev. Su ... z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj je zavrnilo obrestni del zahtevka, kolikor je ta presegel zneska glavnic – 4.631,95 EUR in 108,50 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila. Prav tako je obrazloženo, zakaj niso tožniku priznani priglašeni stroški za vlogi z dne 11.9.2002 in 13.4.2007 in za odgovor na pritožbo z dne 6.12.2007. Izpodbijana sodba torej ima razloge in se da preizkusiti tudi v izpodbijanih delih (glej razloge na straneh 4 in 6 sodbe).

Pritožnik tudi nima prav, ko očita zmotno materialnopravno presojo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo omenjeni obrestni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju. Zato se niti ustavno sodišče z izdajo navedene odločbe niti sodišče prve stopnje z uporabo omenjene odločbe ustavnega sodišča nista postavili „nad zakon“, kot zmotno meni pritožnik. Ker je pravilno upoštevalo odločbo, so tudi neutemeljena pritožbena pravna razglabljanja o pravilnosti odločbe ustavnega sodišča, češ, da je nepravična, da priviligira dolžnike na račun upnikov in da naj bi bila celo v nasprotju z načeli evropskega prava, pri čemer pritožnik niti ne pojasni, kateri za Republiko Slovenijo obvezujoč predpis Evropske unije naj bi bil kršen.

Pritožnik tudi nima prav, ko meni, da bi mu prinesla drugačen izid v izpodbijanem delu sodbe uporaba določbe 44. člena ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede spornega dela tožbenega zahtevka (enako kot sicer tudi glede drugih delov tožbenih zahtevkov) namreč do začetka učinkovanja navedene odločbe ustavnega sodišča ta pravdni postopek še ni bil pravnomočno končan, saj je bila izpodbijana sodba izdana dne 22.10.2008, torej po začetku učinkovanja odločbe ustavnega sodišča. To pa pomeni, da se z ustavno odločbo razveljavljena določba 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je omogočala, da se tudi po uveljavitvi OZ še naprej uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) (1), ki so omogočale neomejen tek zamudnih obresti, v konkretnem primeru ni smela več uporabiti. Ker so v spornih delih zamudne obresti že do 1.1.2002 (torej do uveljavitve OZ, ki je v 376. členu uzakonil prepoved ultra alterum tantum, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) že dosegle glavnico, tudi ni več mogoče uporabiti kasneje uveljavljeni OZ-A, ki je z dnem 22.5.2007 črtal določbo 376. člena OZ. V tem delu je ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, pritožbeno sodišče moralo zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani del sodbe (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena delno pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev. Pritožnik pravilno opozarja, da je bila sestava omenjenih pripravljalnih vlog potrebna, saj je v njih moral odgovoriti tudi na nove trditve tožene stranke. Tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je tožnik v njih podajal nove trditve. Te pa so se nanašale na pravno odločilna dejstva, tožnik je podajal tudi svoja pravna naziranja in pripombe na izvedensko mnenje. Obseg, zahtevnost in kompleksnost potrebnih trditev v teh vlogah, ki jih ni mogoče opredeliti kot zgolj enostavne in kratke, torej ne utemeljuje pravilnosti zaključka prvostopnega sodišča, da bi lahko te trditve navedel na naroku za glavno obravnavo. Nepotrebne so zgolj pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja, kar je bilo že povedano (2). Le če bi šlo zgolj za krajše dejansko in pravno enostavne navedbe in ne za dejansko in pravno zahtevnejše navedbe, napisane na dveh straneh oziroma na eni strani vloge, bi bilo torej upravičeno sklepanje, da načelo potrebnosti stroškov izključuje potrebo po navajanju pravno relevantnih trditev v pripravljalnih vlogah in jo premešča na narok za glavno obravnavo oziroma terja koncentracijo navedb v manjšem številu vlog v prid navajanja trditev na samem naroku. Okoliščina, da je tožnik vloge predložil isti dan oziroma dva dni pred narokoma za glavno obravnavo, nadalje tudi ne more predstavljati izključevalne okoliščine za njegovo upravičenje do povrnitve teh stroškov, upoštevaje, da sta bila oba naroka preložena iz drugih razlogov in tudi zato ni mogoče šteti, da je tožnik zlorabil procesne pravice. Končno a nenazadnje pa število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka pravdna stranka, v ZPP tudi ni omejeno (3). Stroški s sestavo omenjenih vlog so bili torej potrebni. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnopravne določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ugodilo pritožbi tako, da je spremenilo izpodbijano stroškovno odločitev in tožniku priznalo še stroške teh pripravljalnih vlog v skupnem znesku 333,23 EUR ((2 x (300 t + 1% mat.str. + 20% DDV)x 0,459 EUR)). Skupaj je tako dolžna tožena stranka plačati tožniku stroške v višini 5.260,37 EUR (poleg že prisojenih – 4.927,04 EUR še 333,23 EUR), z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba pa tudi ni utemeljena, kolikor terja priznanje pravdnih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da odgovor na pritožbo pri odločanju o pritožbi ni pripomogel in jih zato ni mogoče šteti za potrebne. V odgovoru na pritožbo se tožnik pretežno sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter ponavlja svoje dotedanje trditve glede dejanskih in pravnih vprašanj. V tem delu je torej pravilno uporabljena določba prvega odstavka 155. člena ZPP. Prav tako so v izpodbijani sodbi pravilno priznane zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS, z dne 13.12.2006. (4) Po tem pravnem mnenju je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo zato teči prvi dan po poteku tega roka. Zato se pritožnik nepravilno sklicuje na določbe ZOR, ki urejajo drugačno pravno situacijo - nastanek zapadlosti odškodninskih terjatev. Tudi v tem delu je ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, pritožbeno sodišče moralo zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani del sodbe v tem delu (člen 353 ZPP).

Tožniku pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka, ki se nanašajo na uspeh dosežen s pritožbo, to je glede na znesek 333.33 EUR. Ti znašajo 167,99 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

(1) Cit. člen je določal, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

(2) Glej v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151 do 305. člen ); Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 38; v tem delu avtorica komentarja mag. Nina Betetto.

(3) Ibid: stran 37

(4) Objavljeno v Pravnih mnenjih I /2006.