Jedro

Ker je torej terjatev prenehala pred sklenitvijo pogodbe o prenosu te terjatve na tožnico, slednja ni mogla biti predmet prenosa. V skladu s 34. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi, biti pa mora mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva. Predmet obveznosti torej mora biti mogoč, kar pri cesijski pogodbi pomeni, da mora biti terjatev še "živa", torej da obstoji in jo je mogoče izterjati. Če le-ta ne obstaja več, kot se je to zgodilo zvezi s predmetno terjatvijo, ki je prenehala zaradi verižne kompenzacije, je pogodba nična (35. člen OZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.597,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2019 do plačila na fiduciarni transakcijski račun odvetnika A. A. št. .., odprt pri banki B., v roku 15 dni. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožena stranka (v nadaljevanju toženec) ni dokazala obstoja terjatve C. C. do družbe D., d.o.o. Slednja tudi ne obstaja, saj je imela terjatev do družbe D., d.o.o. iz naslova najema poslovnih prostorov družba E., d.o.o. in ne C. C. Terjatve med C. C. in družbo D., d.o.o. sploh ni bilo in zato verižna kompenzacija ni bila sklenjena. Tožnica poudarja, da toženec obstoja terjatve med C. C. in družbo D., d.o.o. ni dokazala.

Nadalje pravni posel verižne kompenzacije ne bi mogel biti izpeljan niti, v kolikor bi obstajale vse navedene terjatve, torej tudi terjatev C. C. do družbe D., d.o.o., saj je bil C. C. v času zatrjevane verižne kompenzacije v postopku osebnega stečaja, ter takšnega pravnega posla ni mogel samostojno skleniti. Pri tem se sklicuje na določbo prvega in drugega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Toženec je tudi vedel, da je bil C. C. v času zatrjevanega sklepanja verižne kompenzacije v postopku osebnega stečaja. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da bi bil ta ugovor utemeljen samo v primeru, če bi bila tožnica upnica v postopku osebnega stečaja. Določba 386. člena ZFPPIPP je popolnoma jasna in nedvoumna, sankcija je ničnost ter vsaka druga razlaga ni mogoča. Tako sklenitev verižne kompenzacije ni bila mogoča, ter je odločitev sodišča napačna.

Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tožnici tudi brez utemeljene podlage očita goljufiv namen sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, zaradi česar bi ta naj bila nična. Tako sploh ni jasno, kdo bi naj bil ogoljufan ter kako, ocena sodišča prve stopnje pa kaže na to, da se je sodišče vnaprej odločilo, kakšen bo izid postopka in v takem duhu ocenilo vse okoliščine. Tako odstopnik, kot prevzemnik terjatve sta potrdila, da sta sklenila pogodbo o odstopu terjatve v pisni obliki, pri čemer ni pomembno, po kakšnem diskontu je družba D., d.o.o. predmetno terjatev tožnici odstopila. Tudi če bi jo odstopila za 1,00 EUR, bi to lahko storila povsem legalno.

Tožnica v pritožbi uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z okoliščino, da je bila sodba izdana dne 5. 5. 2023, kljub temu da je bil narok za glavno obravnavo opravljen dne 10. 5. 2023 in se je sodišče očitno glede na potek postopka in razpoložljivo dokumentacijo v spisu najprej odločilo, kako bo postopek potekal in kakšen bo izid tega postopka. Zato ni jasno, kako je bila sodba napisana pred opravljenim narokom in izvedenimi vsemi dokazi.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku, ki ne bo vsebinsko obremenjen s predmetno zadevo in strankami postopka. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in zahteva povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.V zvezi z v pritožbi zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka, češ da je sodba v obravnavani zadevi bila izdana dne 5. 5. 2023, med tem ko je bil narok za glavno obravnavo opravljen dne 10. 5. 2023 in naj bi sodišče prve stopnje odločilo pred zaključkom glavne obravnave, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 291. člena ZFPPIPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta ni podana. Izpodbijana sodba je bila izdana dne 10. 5. 2023, kar je razvidno iz uvoda (prve strani) sodbe, ta datum pa je, kot izhaja iz spisa, tudi zaključek glavne obravnave. Zapis, ki se nahaja na koncu obrazložitve sodbe "5. 5. 2023" je tako očitna pomota.

7.Iz pritožbe sicer izhaja, da se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tudi iz pritožbenega razloga "bistvenih kršitev določb pravdnega postopka" Prva točka prvega odstavka 338. člena ZPP, vendar v pritožbi ne konkretizira, katero drugo bistveno kršitev (razen zgoraj navedene), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), namreč pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog je zato v pritožbenem postopku neupoštevno. Posledično je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

8.Bistvena pritožbena očitka sodišču prve stopnje se torej nanašata na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve C. C. zoper družbo D., d.o.o., in sicer, da je terjatev zoper družbo D., d.o.o. imela zgolj družba E., d.o.o., ki je družbi D., d.o.o. oddajala poslovne prostore in zato do verižne kompenzacije ni moglo priti, ter na zmotno uporabo določbe 386. člena ZFPPIPP, ko je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da verižna kompenzacija ni nična, saj je bil C. C. v trenutku njene sklenitve v osebnem stečaju in verižna kompenzacija ni mogla biti veljavno sklenjena brez soglasja stečajne upraviteljice. Tako tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi sedaj v pritožbi, na eni strani zatrjuje, da je imela terjatev zoper družbo D., d.o.o. le družba E., d.o.o., ne pa C. C. osebno, na drugi strani pa zatrjuje, da tudi če bi C. C. imel terjatev zoper družbo D., d.o.o., bi bila verižna kompenzacija, ki jo je sklenil nična, ker zanjo ni imel dovoljenja stečajne upraviteljice.

9.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svoje zaključke sprejelo na podlagi dokazne ocene številnih listin v spisu ter na podlagi zaslišanja prič, kar vse je vključilo v skupno dokazno oceno, z navedbo jasnih in razumnih razlogov. V zvezi z ugotovitvijo, da je sporna terjatev prenehala z verižno kompenzacijo pred sestavo pogodbe o prenosu terjatve na tožnico, je izjave prič F. F., C. C., detektivke G. G., ki je opravila razgovor z F. F. pred predmetnim postopkom, H. H., I. I., J. J., K. K. in toženca kot stranke, kritično presodilo tudi v luči celotnega dokaznega gradiva, še zlasti v zvezi s toženčevim (odvetnikovim računom) izdanim C. C. Ni dvoma, da je toženec kot odvetnik, račun za plačilo odvetniških stroškov C. C., za znesek, kolikor je družba D., d.o.o zaračunala za plačilo oken v toženčevi (odvetnikovi) pisarni, zmanjšal, kar jasno izhaja iz računu št. 63/2020 z dne 26. 5. 2020 priloženega stroškovnika (dokaza B1 in B2). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni imel razloga zmanjševati svoje terjatve iz naslova stroškov postopka, v kolikor se s tem ne bi pokril prav znesek kompenzacije, oziroma dolg družbe D., d.o.o. do C. C. Prav tako je v luči celotnega dokaznega gradiva skrbno presodilo sporni račun za plačilo oken, ki je bil predmet prenosa na tožnico in je bil izdan s strani družbe D., d.o.o. tožencu šele dne 15. 8. 2019 ter ponudbo št. 2019-299. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in k temu nima več kaj dodati, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je terjatev, ki je bila predmet prenosa iz družbe D., d.o.o. na tožnico, prenehala še pred odstopom le-te, pravilna.

10.Ker je torej terjatev prenehala pred sklenitvijo pogodbe o prenosu te terjatve na tožnico (kar je bil glavni ugovorni razlog toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje), slednja ni mogla biti predmet prenosa. V skladu s 34. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi, biti pa mora mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva. Predmet obveznosti torej mora biti mogoč, kar pri cesijski pogodbi pomeni, da mora biti terjatev še "živa", torej da obstoji in jo je mogoče izterjati. Če le-ta ne obstaja več, kot se je to zgodilo zvezi s predmetno terjatvijo, ki je prenehala zaradi verižne kompenzacije, je pogodba nična (35. člen OZ). Pogodba o prenosu terjatve je tako bila nična na podlagi splošnih določil OZ, saj je bil predmet obveznosti neobstoječa terjatev, ki je prenehala pred njeno sklenitvijo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer obrazložilo, da je v obravnavani zadevi pri sklenitvi cesijske pogodbe šlo za nedopustno podlago (39. člen OZ), vendar tak zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na sicer pravilno ugotovitev, da je cesijska pogodba nična, saj tako za neobstoječ predmet obveznosti, kot za nedopustno podlago, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, OZ predpisuje ničnost (35. in četrti odstavek 39. člena OZ).

11.Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravno določbo 386. člena ZFPPIPP. Slednji v prvem odstavku določa, da se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da:

ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso in

brez soglasja sodišča ne more:

- najeti kredita ali posojila ali dati poroštva,

- odpreti novega transakcijskega računa ali drugega denarnega računa in

- se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam.

Drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP pa določa, da pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka.

12.Določba 386. člena ZFPPIPP je namenjena ohranitvi premoženja, ki je obstajalo v trenutku začetka postopka osebnega stečajnega, vse z namenom, da se iz njega lahko poplačajo stečajni upniki. ZFPPIPP tako jasno določa, da se z začetkom stečajnega postopka poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji, pravni posel, sklenjen v nasprotju s prvim odstavkom tega 386. člena, pa nima pravnega učinka. ZFPPIPP na tem mestu ne govori o ničnosti, to pa z razlogom, saj tak sklenjen pravni posel ne učinkuje le zoper stečajnega dolžnika in nasproti njegovim upnikom, ne pa na splošno, v razmerju do tretjih oseb. Ta določba zasleduje osnovno načelo stečajnega postopka, to je prizadevanje sodišča in stečajnega upravitelja za čim boljše poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). Tako je edini namen določbe 386. člena ZFPPIPP, da določeno nedovoljeno razpolaganje stečajnega dolžnika med stečajnim postopkom ne učinkuje, ta, da se premoženje, ki je bilo namenjeno poplačilu stečajnim upnikom, vrne v stečajno maso in se le-ti iz njega poplačajo v enakih deležih. Pravni interes za ugotovitev, da je verižna kompenzacija, kot je bila sklenjena v obravnavani zadevi, brez pravnega učinka, ima torej, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, le stečajni upravitelj in upniki postopka osebnega stečaja, ne pa tožnica.

13.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa je v odgovoru na pritožbo povzel navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, pri čemer s temni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni pritožbeni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

Prvi odstavek 291. člena ZFPPIPP med drugim določa, da šele po podanih zaključnih besedah predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana.

V primeru, če dolžnik določeno obdobje pred začetkom stečajnega postopka sklene pravni posel, ki je škodoval enakovrednemu poplačilu upnikov v stečajnem postopku, ZFPPIPP prav tako predpisuje, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP).

47. člen ZFPPIPP določa, da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov.