Jedro

Ker tožnik tudi v nadaljnjem roku 6 mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, pristojbine nesporno ni poravnal, je toženka po presoji sodišča pravilno štela, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 110. člena ZIL-1, posledično pa je pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov patent naslednji dan po datumu zapadlosti pristojbine za 11. leto (tj. 17. 12. 2019) prenehal veljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je patent št. ..., z nazivom „...“, dne 17. 12. 2019 prenehal veljati (prvi odstavek izreka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (drugi odstavek izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik tudi v naknadnem roku, ki mu ga je toženka postavila v opozorilu z dne 17. 2. 2020, ni plačal pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta, zato je ta v skladu s točko b) 77. člena in tretjim odstavkom 110. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) prenehal veljati.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je dne 20. 1. 2021 toženki posredoval predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s plačilom anuitete, o katerem toženka še ni odločila. Istočasno je tožnik tudi plačal celotno anuiteto. Z izpodbijano odločbo se je seznanil šele dne 20. 10. 2020, hkrati z opozorilom z dne 17. 2. 2020. Pri izdaji izpodbijane odločbe je toženka kršila 70. člen ZIL-1, saj tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni pozvala, da se izreče o razlogih za prenehanje patenta in mu ni podala dodatnega trimesečnega roka. Tožnik je upravičeno pričakoval, da bi s strani toženke v primeru izdaje odločbe o prenehanju veljavnosti patenta prejel ustrezno seznanitev. Še zlasti je to pomembno zaradi pandemije Covid-19 v letih 2019 in 2020. Tožnik pojasnjuje, kako je potekala razglasitev epidemije v Republiki Sloveniji, ter izpostavlja, da čeprav med 31. 5. 2020 in 19. 10. 2020 ta ni bila razglašena, je bilo v tem obdobju čutiti še vse posledice epidemije in kaotičnost razmer. Tako v Sloveniji od 12. 3. 2020 dalje traja višja sila. Tožnik se je v obdobju od razglasitve epidemije srečeval z reorganizacijo dela, upadom prometa in iskanjem virov za delovanje družbe, s podobnimi težavami se je srečeval tudi njegov pooblaščenec. Toženka je izpodbijano odločbo izdala preuranjeno in v nasprotju s procesnimi pravili, na ta način pa bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Navedbe tožnika glede vrnitve v prejšnje stanje so irelevantne, prav tako navedbe glede epidemije Covid-19. Tožnikovo sklicevanje na 70. člen ZIL-1 je nepravilno, saj se navedena določba ne nanaša na vzdrževanje pravic, temveč na odločanje o zahtevah za njihovo podelitev oz. registracijo.

4. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka toženkine navedbe iz odgovora na tožbo ter vztraja pri svojih stališčih.

5. Sodišče je toženko v okviru pripravljalnega postopka pozvalo k posredovanju dodatnih pojasnil glede vročitve opozorila z dne 17. 2. 2020, za katerega tožnik v tožbi navaja, da se je z njim seznanil šele dne 20. 10. 2020, skupaj z izpodbijano odločbo. Toženka je v odgovor na poziv pojasnila, da bilo navedeno pisanje tožniku vročeno dne 18. 2. 2020, in sicer po patentnem zastopniku. Ta je pisanje prevzel osebno, v sprejemni pisarni toženke, kjer ima svoj predalčnik. Na podlagi tako vročenega pisanje je pristojna uradna oseba podatek vročitve vpisala v dokumentarni sistem (izpis iz slednjega toženka prilaga – listina na list. št. B1), vročilnica pa je bila v procesu digitalizacije založena. Sodišče je navedeno pojasnilo toženke poslalo tožniku ter ga ob tem pozvalo, da se do njega opredeli v postavljenem roku. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril. 6. Sodišče je tožnika v okviru pripravljalnega postopka pozvalo k substanciranju dokaznih predlogov „po potrebi zaslišanje tožeče stranke“ ter „po potrebi zaslišanje tožene stranke“. Tožnik je na poziv sodišča odgovoril, da pri navedenih dokaznih predlogih ne vztraja.

7. Toženka v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožnika v njegovi pripravljalni vlogi. Izpostavlja je, da je naslovno sodišče s sodbo, I U 1692/2021-7 z dne 16. 2. 2023 (listina na list. št. B2), potrdilo zakonitost toženkinega sklepa, s katerim je ta v zvezi z istim upravnim postopkom zavrgla tožnikovo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker je bila ta vložena prepozno.

8. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 156/2021 z dne 17. 1. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

9. Sodišče je v zadevi dne 28. 3. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila pooblaščenec tožnika in pooblaščenka toženke (kot javnost se je glavne obravnave udeležil tudi strokovni pomočnik toženke).

10. Na glavni obravnavi sta se stranki izrekli, da nimata ugovora na sestavo sodišča (odločanje po sodniku posamezniku), ter vztrajali pri dosedanjih navedbah.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listini, ki sta priloga tožbe na list. št. A2 in A4, v listini, ki sta priloga pripravljalnih vlog toženke na list. št. B1 in B2, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka ugotovila, da je tožnikov patent zaradi neplačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta prenehal veljati.

14. Pravno podlago presoje v zadevi predstavlja ZIL-1. Ta v 109. členu določa, da se za vzdrževanje pravic plačujejo pristojbine, ki pri patentu zapadejo v plačilo, šteto od datuma vložitve prijave, vsako leto za naslednje leto veljavnosti (alineja a) prvega odstavka). Pristojbine po prejšnjem odstavku se plačajo v enem letu pred datumom zapadlosti, pri čemer urad obvesti imetnika znamke o datumu zapadlosti pristojbine vsaj šest mesecev pred tem datumom (drugi odstavek). Skladno s 110. členom ZIL-1 je v primeru, če pristojbina za vzdrževanje pravice ni plačana v skladu z določbami 109. člena tega zakona do vključno datuma zapadlosti, to še mogoče plačati v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine; zamudna pristojbina znaša 50% celotnega zneska predpisane pristojbine, ki ni bila pravočasno plačana (prvi odstavek). Urad opozori imetnika pravice, da pristojbina za vzdrževanje iz prvega odstavka 109. člena tega zakona ni bila pravočasno plačana, o možnosti plačila po prejšnjem odstavku in o posledicah neplačila teh pristojbin (drugi odstavek). Če pristojbine za vzdrževanje pravic niso plačane do datuma zapadlosti ali tudi po opozorilu Urada niso plačane v roku iz prvega odstavka tega člena, vključno z zamudno pristojbino, pravica preneha veljati naslednji dan po datumu zapadlosti iz prvega odstavka 109. člena tega zakona (tretji odstavek).

15. V zadevi je nesporno, da tožnik do datuma zapadlosti, dne 16. 12. 2019, ni v celoti plačal pristojbine za vzdrževanje patenta z nazivom „...“, ki se pri toženki vodi pod št. ..., za 11. leto, in katere plačilo mu nalaga 109. člen ZIL-1 (tožnik navedenih dejstev, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne prereka, navaja pa, da je navedeno pristojbino plačal dne 13. 1. 2021).

16. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je toženka s tem v zvezi na tožnika dne 17. 2. 2020 naslovila opozorilo, v katerem je slednjega opozorila, da pristojbina za vzdrževanje predmetnega patenta ni bila pravočasno plačana, ob tem pa ga je seznanila tudi z možnostjo plačila pristojbine v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je navedeno opozorilo prejel skupaj z izpodbijano odločbo. Sodišče temu ne sledi, saj sodi, da je toženka izkazala, da je bilo navedeno pisanje tožniku vročeno dne 18. 2. 2020, in sicer po njegovem pooblaščencu (patentnem zastopniku), ki je pisanje navedenega dne prevzel osebno, v sprejemni pisarni toženke, kjer ima svoj predalčnik. S tem povezano, po presoji sodišča prepričljivo pojasnilo toženke, dokazuje tako izpis iz toženkinega informacijskega sistema, v katerem je kot datum vročitve navedenega pisanja naveden 18. 2. 2020, kot tudi način vročanja ostalih listin predmetnega upravnega postopka (odločba o vpisu patenta v register, izpodbijana odločba), za katere iz upravnega spisa izhaja, da so bile vse (obe) vročene na način, da jih je tožnikov patentni zastopnik osebno prevzel pri toženki, kar tako očitno predstavlja ustaljen način tožnikovega prevzemanja toženkinih pošiljk. Sodišče ob tem ugotavlja tudi, da se tožnik (kljub izrecnemu pozivu sodišča) ni opredelil do predstavljenega pojasnila toženke, za svoje (sicer povsem pavšalne) navedbe o tem, da mu je bilo toženkino opozorilo vročeno šele z izpodbijano odločbo, pa tudi ni predložil nobenega dokaza. Po povedanem sodišče šteje za izkazano, da je bilo toženkino opozorilo tožniku z dne 17. 2. 2020 tožniku vročeno dne 18. 2. 2020. 17. Ker tožnik tudi v nadaljnjem roku 6 mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, pristojbine nesporno ni poravnal, je toženka po presoji sodišča pravilno štela, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 110. člena ZIL-1, posledično pa je pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov patent naslednji dan po datumu zapadlosti pristojbine za 11. leto (tj. 17. 12. 2019) prenehal veljati.

18. Tožnik v tožbi najprej navaja, da je glede plačila pristojbine toženki posredoval predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je bila presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je toženka odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (in tega zavrnila), predmet samostojnega upravnega spora, ki se je pred tem sodiščem zaključil s sodbo, I U 1692/2021-7 z dne 16. 2. 2023, s katero je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na vrnitev v prejšnje stanje, so v predmetnem upravnem sporu tako nerelevantne in jih sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati.

19. Tožnik v tožbi dalje uveljavlja, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe kršila 70. člen ZIL-1. Sodišče je že pojasnilo, da pravno podlago izpodbijane odločbe predstavljata 109. in 110. člen ZIL-1, ki se nanašata (specifično) na plačilo pristojbin za vzdrževanje pravic (v konkretnem primeru patenta). Določbe 70. člena ZIL-1, na katere se sklicuje tožnik, se v nasprotju z navedenim nanašajo na postopek odločanja o podelitvi same pravice, že iz vsebine tega člena pa povsem jasno izhaja, da se tam določena obveznost toženke (ki mora prijavitelju dati pravico, da se izjasni) nanaša izključno na razloge, zaradi katerih ne more podeliti oziroma registrirati pravice ali je ne more podeliti oziroma registrirati v zahtevanem obsegu, ter na nameravano izdajo odločbe o zavrnitvi ali odločbe o delni zavrnitvi zahteve za podelitev oziroma registracijo pravice. Ker je bila v konkretnem primeru tožniku pravica že podeljena, predmet izpodbijane odločbe pa je (kot že pojasnjeno) zgolj plačilo pristojbine za vzdrževanje pravic, 70. člen ZIL-1 ne predstavlja pravne podlage, ki bi jo toženka morala uporabiti v tem postopku, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni. Sodišče ob tem sicer dodaja še, da je bila tožniku možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi glede dejstev in okoliščin zadeve, dana z vročitvijo opozorila z dne 17. 2. 2020, zato njegova pravica do izjave v postopku tudi sicer ni bila kršena.

20. Tožnik v tožbi uveljavlja tudi okoliščine, vezane na epidemijo Covid-19. Kolikor tožnik navedene okoliščine uveljavlja v smislu utemeljevanja zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče ponavlja, da toženkina odločitev o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni predmet tega upravnega spora, v tem smislu pa tožnik s tem povezanih tožbenih očitkov v predmetnem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati. Kolikor tožnik s tem povezane navedbe podaja v smislu zatrjevanja nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker naj bi bila ta izdana „preuranjeno in v nasprotju s procesnimi pravili“, pa sodišče ponavlja, da so pogoji za izdajo izpodbijane odločbe v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZIL-1 nastopili z iztekom (nadaljnjega roka) 6 mesecev od datuma zapadlosti pristojbine, v katerem tožnik pristojbine za vzdrževanje predmetnega patenta (nesporno) ni poravnal. Toženka je izpodbijano odločbo izdala po izteku navedenega roka, te pa tako ni mogoče šteti za preuranjeno.

21. Sodišče ob tem dodaja še, da v času zapadlosti pristojbine za 11. leto (tj. 16. 12. 2019) kot tudi ob izteku dodatnega šestmesečnega obdobja od dne zapadlosti (tj. na dan 16. 6. 2020) v Republiki Sloveniji ni bila razglašena epidemija (kar v tožbi sicer priznava tudi tožnik sam), slednja pa tako tudi ni v ničemer vplivala na tek in iztek prej opredeljenih rokov za plačilo predmetne pristojbine. Sodišče pa tudi ne more sprejeti tožnikovih splošnih navedb o vplivu epidemije Covid-19 na njegovo poslovanje in poslovanje njegovega pooblaščenca, saj tožnik ne uspe z ničemer utemeljiti ali pa izkazati, kako naj bi te vplivale na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ali pa na možnost učinkovitega pravnega varstva zoper slednjo. Pri tem sodišče zgolj pripominja še, da bi tožnikov pooblaščenec (kot zastopnik – strokovnjak, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank in od katerega se posledično pričakuje ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka1) kljub morebitnim organizacijskim in kadrovskim težavam moral ravnati s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in se tem težavam ustrezno prilagoditi na način, ki bi zagotovil spoštovanje njegovih obveznosti.

22. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Sodišče je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sodbe tega sodišča, I U 659/2009 z dne 8. 6. 2010, I U 588/2012 z dne 20. 3. 2013, I U 193/2018 z dne 23. 5. 2019