Jedro

Obsojenec in zagovornik, ki nista bila navzoča pri zaslišanju obremenilnih prič (oškodovanke in njene matere) v preiskavi, ju nista imela možnost neposredno zaslišati, saj teh dokazov na glavni obravnavi dejansko ni bilo mogoče izvesti. Ker pa vložnik zahteve le na splošno obrazlaga, da obsojencu ni bilo omogočeno v svojo obrambo postaviti vprašanj priči in oškodovanki, predlagati soočenje ter druge dokaze, vezane na izpovedbo, odvisno od izsledkov dokaznega postopka, take navedbe ne omogočajo preizkusa o tem, ali bi neposredno zaslišanje navedenih prič na glavni obravnavi lahko bistveno vplivalo na presojo njune verodostojnosti in s tem na odločitev, sprejeto s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba se namreč poleg tega opira tudi na ostale izvedene dokaze, predvsem na mnenje izvedenke in na izpovedbo D.L.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.2000 sta bila obs. J.G. in obs. M.K. spoznana za kriva, prvi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 2. odstavku 103. člena KZ-77, obs. M.K. pa istega kaznivega dejanja po 1. odstavku 103. člena KZ-77. Obs. J.G. je bila izrečena kazen tri leta zapora, obs. M.K. pa kazen šest mesecev zapora. Odločeno je bilo, da se pogojna obsodba, izrečena obs. M.K. s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.3.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.11.1999, ne prekliče. Odločeno je tudi bilo, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.8.2001 zavrnilo pritožbe državne tožilke, obs. J.G. in njegovih zagovornikov kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. J.G. je naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornika obs. J.G., odvetnika Odvetniške družbe K. - M. iz K., sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila priporočeno po pošti dne 12.12.2001 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in zavrne obtožnico okrožnega državnega tožilstva ter obs. J.G. oprosti obtožbe. Podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčeva zagovornika sama zatrjujeta, da je sodba nepravilna in torej nimata v mislih kršitve kazenskega zakona.

Pritožbeno sodišče je že prepričljivo pojasnilo, zakaj ni bil kršen procesni zakon, ko je bilo zaslišanje oškodovanke med preiskavo opravljeno brez navzočnosti zagovornika po uradni dolžnosti. Tudi če bi bil kršen zakon, ne bi šlo za bistveno kršitev določil kazenskega postopka, ker ni šlo za kršitev na glavni obravnavi. Nadaljnje navedbe o kršitvi pravice do enakosti varstva pravic, načela neposrednosti in poštenega sojenja, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v pritožbi zoper sodbo, je kot neutemeljene zavrnilo že sodišče druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni objektivni znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 103. člena KZ-77 in da je zato v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon. Pri tem ne pojasni določno, katero kršitev kazenskega zakona dejansko uveljavlja. Na podlagi navedb v zahtevi tudi ni mogoče zanesljivo sklepati, ali ima v mislih kršitev 1. točke ali 4. točke 372. člena ZKP. Kljub temu je treba poudariti, da so v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin opisani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, navedena pa tudi dejstva, ki zadevajo njegovo nasilno ravnanje v vseh treh primerih. Pri tem je tudi časovna opredelitev dejanj dovolj konkretizirana. Zato, in ker je sodišče dejanja obsojenca tudi pravilno pravno opredelilo, kršitev kazenskega zakona ni podana.

Sicer pa izvajanja zahteve ob navedbah, da ni materialnih dokazov, s katerimi bi bilo dokazano, kakšno vrsto sile je obsojenec uporabil zoper oškodovanko, da strgana oblačila niso bila pokazana organom pregona in ne sodišču ter ob nakazovanju, da je vprašljiva verodostojnost oškodovankine izpovedbe, da ni ugotovljen čas storitve dejanj ter da ni zanesljivo ocenjena okoliščina, da je obsojenec vedel za oškodovankino starost v času storitve dejanj in da ni "izpolnjen pogoj" glede oškodovankinega nudenja odpora, napadajo dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem vložnika zahteve uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje kršeno načelo neposrednosti in ustavno načelo do poštenega sojenja ter enakosti pred zakonom, ker nista bili na glavni obravnavi zaslišani ošk. S.Č. in njena mati P.Č.

Načelo neposrednosti je vsebovano v določbah 355. člena ZKP, po katerih sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (1. odstavek), pretehtati pa mora vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (2. odstavek). Izvajanje tega načela omogoča po eni strani sodišču, da si ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti, po drugi strani pa daje možnost obtožbi in obrambi, da neposredno zaslišujeta priče in izvedence ter se opredelita do ostalih, predvsem materialnih dokazov. Izjeme od načela neposrednosti so določene predvsem v 1. in 2. odstavku 340. člena ZKP. V 1. točki 1. odstavka tega člena je predpisano, da se smejo med drugim zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata tudi v primerih, če zaslišanih oseb ni mogoče najti ali če iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene. Po določbi 2. odstavka 340. člena ZKP pa sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere, tudi če ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne.

V tej zadevi sta oškodovanka in njena mati P.Č. bili zaslišani v preiskovalnem postopku, prva dne 20.9.1996 (l. št. 67), druga dne 15.4.1996 (l. št. 47). Sodišče je, kot je razvidno iz podatkov spisa, poskušalo zagotoviti navzočnost obeh prič na opravljenih glavnih obravnavah. Tako je sodišče poslalo vabili za ošk. S.Č. in P.Č. na naslov v Republiko Bosno in Hercegovino za glavno obravnavo dne 17.11.2000. Oškodovankina mati, ki prebiva na tem naslovu, je sprejela vabili in pisno sporočila sodišču, da se ne more udeležiti glavne obravnave, ker nima potnih dokumentov in ne sredstev za prihod. Glede oškodovanke je navedla, da se je nazadnje javila iz Italije, točneje iz T. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi, opravljeni dne 20.10.2000 (l. št. 160 do 165), soglašal, da se prebere izpovedba P.Č., ni pa soglašal z branjem oškodovankine izpovedbe. Sodišče je nato na glavni obravnavi dne 17.11.2000 po sklepu senata na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o zaslišanju navedenih prič. Kot je razvidno iz razpravnega zapisnika (l. št. 172), je obsojencu bila dana možnost, da se izjavi o obeh prebranih izpovedbah. Obramba izrecno ni ugovarjala branju zapisnikov. V takem položaju je sodišče imelo zakonsko podlago, da na glavni obravnavi prebere izpovedbi oškodovanke in njene matere.

Dne 12.9.1996 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala odredbo, da se na zaslišanje za dne 20.9.1996 vabi oškodovanko (l. št. 62). Odredila je tudi, da se o zaslišanju obvesti okrožno državno tožilstvo ter soobs. M.K. ter da se obs. J.G. postavi zagovornik po uradni dolžnosti in da se ga obvesti o zaslišanju.

Obsojencu je bil s sklepom z dne 13.9.1996 za zagovornika postavljen odvetnik B.D. iz L. Iz zapisa na odredbi ni jasno razvidno, ali je bilo odrejeno obvestilo tako za obsojenca kot tudi za zagovornika. Poleg tega se v spisu nahajata le povratnica vabila za oškodovanko in vročilnica, s katero je izkazano, da je obvestilo o zaslišanju sprejelo državno tožilstvo. Iz podatkov spisa tedaj ni razvidno, na kakšen način bi naj bila obveščena obsojenec in zagovornik in zato ni mogoče zanesljivo sklepati, da sta obvestili tudi dejansko sprejela. Zato je treba v tem delu pritrditi zahtevi, da v spisu ni dokazila, da sta bila o zaslišanju oškodovanke dejansko obveščena. Iz zapisnika o zaslišanju oškodovanke sledi, da mu niso prisostvovali niti državna tožilka niti obsojenec in njegov zagovornik, pač pa le sodna izvedenka klinične psihologije N.K.-G. Za obsojenca obremenilni priči sta bili zaslišani po preiskovalni sodnici. Glede na ugotovljene okoliščine obsojenec in zagovornik, ki nista bila navzoča pri zaslišanju prič v preiskavi, ju nista imela možnost neposredno zaslišati, ker tega dokaza na glavni obravnavi dejansko ni bilo mogoče izvesti. Zato je sodišče postopalo v skladu z že navedenimi določbami 340. člena ZKP, ki dopuščajo v izjemnih primerih odstop od načela neposrednosti in jih v tem pogledu ni kršilo. Sicer pa vložnik zahteve, ki je soglašal z branjem izpovedbe P.Č., le na splošno obrazlaga, da obsojencu ni bilo omogočeno v svojo obrambo postaviti vprašanj tej priči in oškodovanki, predlagati soočenje ter druge dokaze, vezane na izpovedbo, odvisno od izsledkov dokaznega postopka. Take navedbe ne omogočajo preizkusa o tem, ali bi neposredno zaslišanje navedenih prič na glavni obravnavi lahko bistveno vplivalo na presojo njune verodostojnosti in s tem na odločitev, sprejeto s pravnomočno sodbo.

Nadaljnjo kršitev vidi zahteva za varstvo zakonitosti v odločitvi, s katero je sodišče zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje drugega izvedenca klinične psihologije ali izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenka N.K.-G. je sodelovala v fazi preiskave kot strokovna sodelavka preiskovalne sodnice, nato pa se je pojavila v vlogi izvedenke pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila že vnaprej potisnjena v položaj, v katerem bo morala podati izvedensko mnenje na podlagi subjektivne ocene ter vtisa, ki ga je nanjo naredila oškodovanka dne 20.9.1996. Iz zapisnika o zaslišanju ošk. S.Č., ki ga je vodila preiskovalna sodnica, je razvidno (l. št. 67), da je bila pri njem prisotna N.K.-G. kot strokovnjakinja in sodna izvedenka klinične psihologije ter da je pri tem bila opozorjena na dano prisego. Po zaslišanju je podala kratko mnenje o tem, kako ocenjuje oškodovankino izpovedbo. Preiskovalna sodnica je nato z odredbo z dne 20.9.1996 N.K.-G. poverila izvedensko delo. Odredbo je vročila tako obsojencu kot njegovemu zagovorniku. Na glavni obravnavi dne 17.11.2000 je zagovornik predlagal postavitev novega izvedenca psihološkoseksualne stroke z utemeljitvijo, da izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja, ki so bila postavljena v kazenskem postopku. Sodišče takemu predlogu ni ugodilo. Zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, s takšno odločitvijo in utemeljitvijo pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

Nastale situacije, ko je izvedenka bila prisotna pri zaslišanju oškodovanke, pri čemer za zaključek, da je oškodovanka bila vodena z njene strani, ni nobene podlage, ni mogoče uvrstiti med razloge, ki bi narekovali njeno izločitev (1., 2. in 3. odstavek 251. člena ZKP). Zato jo je sodišče smelo postaviti za izvedenko in na podano izvedensko mnenje tudi opreti sodbo. Vprašanje pravilnosti ocene takšnega mnenja se presoja v okviru zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Pri tem je treba poudariti, da vložnik zahteve, ko napada zavrnitev navedenega dokaznega predloga, ne pojasni, kakšna stopnja verjetnosti je podana, da bi zaslišanje drugega izvedenca vplivalo na že ugotovljena odločilna dejstva, temveč izraža le pomisleke v objektivnost podanega mnenja N.K.-G. Po obrazloženem niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter tudi ne kršitve ustavnih določb, na katere se sklicuje zahteva. Obrambi je namreč bila zagotovljena pravica, da se izjavi o celotnem dokaznem gradivu in da se seznani ter odgovori na navedbe nasprotne strani. Sodišče je odločilo, da se zapisnika o zaslišanju oškodovanke in njene matere, pri katerem tudi državna tožilka ni bila navzoča, prebereta šele potem, ko je poskušalo zagotoviti njuno navzočnost na glavni obravnavi. Pravnomočna sodba pa se poleg tega opira tudi na ostale izvedene dokaze, predvsem na mnenje izvedenke N.K.-G. in na izpovedbo D.L. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. J.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).